Tiskane izdaje
Enega od najbolj vidnih in branih sodobnih bolgarskih pisateljev, leta 1968 rojenega Georgija Gospodinova, je na sezname literarnih uspešnic vsepovsod izstrelil prvenec z naslovom Naravni roman, enako odlično se je godilo romanu Fizika žalosti. Oba imamo v slovenskem prevodu.
Gospodinovovo gostovanje na letošnji Fabuli so organizatorji pospremili s podatkom, da je njegov prvenec v Bolgariji doživel devet izdaj, preveden pa je v dvaindvajset jezikov (v slovenščini ga je leta 2005 izdala Študentska založba).
Za Fiziko žalosti, »roman z veliko zgodbami«, ki je izšel ob njegovem tokratnem obisku Ljubljane, je leta 2012 prejel morje nagrad, nagrado za bolgarski roman leta, ki jo podeljuje Narodni fond 13 stoletij Bolgarije, nacionalno književno nagrado Hrista G. Danova za najboljše prozno delo, nagrado mesta Sofija za književnost in nagrado bralcev cvet Helikona za najbolje prodajano knjigo v letu 2012.
Gospod Gospodinov, kako označujete svoj roman o vsem? Je pripoved trgovca z zgodbam? Bildungsroman? Zgodba o umetnosti empatije? Pripovedovanje je orožje šibkejšega, ste nekoč povedali.
Če bi moral zelo na kratko označiti ta roman, bi lahko rekel, da je po formi nekakšna časovna kapsula, zbirka zgodb iz časa pred koncem sveta, hkrati pa je Fizika žalosti po načinu pripovedovanja roman labirint. Je kajpak mala osebna zgodovina dvajsetega stoletja, zgodba o pripovedovalcu sredi Minotavrovega labirinta, zgodba iz kleti dvajsetega stoletja, glas otrok, ki so bili zapuščeni, glas dečka iz kletnega stanovanja, ki je odraščal v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
To stoletje ni bilo prav srečno.
Se strinjam, zato tudi tak naslov, pa vendar dvajsetemu stoletju dolgujemo marsikaj, ne smemo pozabiti, da prihajamo ravno iz njega, v njem je nastala literatura, ki jo imamo radi, koncept empatije, ki je ključen za Fiziko žalosti, prav tako izvira iz tega časa. Dvajseto stoletje mi je všeč.
Bralcem, ki tako ali drugače poznajo življenje v socializmu, odpira vaš roman nekatere znane arhetipe. Poznate knjigo Slavenke Drakulić Kako smo preživeli socializem in se celo smejali?
Seveda, njen koncept kulture, ki se ne zna smejati, mi je več kot znan. V mojem romanu boste tudi našli žepke smešnega, precej nanosov ironije in nasploh humornosti, a samoironičnost ima v sebi nekaj grenkega. Nočem reči, da smo bili vsi zagrenjeni, a ironija je bila način preživetja, pomagala je, da smo ostali ljudje. S tem sem se ukvarjal v povsem zasebnem projektu z naslovom Živel sem v socializmu, v katerem sem zbiral zgodbe posameznikov iz tega časa.
Bilo je precej nepričakovano, a ljudje so radi govorili, pripravljeni so bili povedati marsikaj, a jih nihče ni prej poprosil za kaj takega. Nekatere teh zgodb so res smešne, a za smešnim se skriva travmatično bistvo. V svojem pisanju poskušam obdržati oboje, tako smeh in ironijo kot žalost.
Branje vašega romana me je spomnilo na Borgesovo zgodbo Funes z dobrim spominom. Med svojimi vzori pogosto navajate Salingerja, Eliota in Zaharijo Stojanova. Kaj vas privlači v njihovih zgodbah?
Vzemite na primer kako Borgesovo in Salingerjevo zgodbo, pa boste videli, da je v slogu in jeziku nekaj skritega, nekakšna prikrita zgodbarska melanholija, ki je ni najlaže razložiti. Tu ne pomaga analiza tematike, bolj zanimivo se je posvetiti vlogi jezika, načinu, kako se premislek o svetu kaže skozi jezik.
Pripovedovanju dajete veliko ceno: besede so v Fiziki žalosti dovolj pri pečenju sladice brez sestavin, na besede deluje kino za reveže. Pripovedovanje s sestavljanjem fragmentov v večjo enoto govori o negotovem svetu. Je to naš osnovni položaj, negotovost?
Nizanje zgodb je osnova moje pisateljske »filozofije«, tega smo se vsi naučili pri Šeherezadi, kajne. Prihajam iz male bolgarske vasi, tam sem lep čas živel s starima staršema in za mojo babico bi lahko rekel, da je bila zelo marquezovska, ves čas je pripovedovala zgodbe, polne legendarnih vsebin, mojstrsko je mešala resnično in izmišljeno. Kar si želim, je preprosto to, da bi znal povedati zgodbo o brezimnih ljudeh, ki so živeli na temni strani meseca, opisati njihov način žalosti na estetsko in etično primeren način, povedati zgodbe ljudi, ki bi sicer ostale zamolčane.
Tole bo slišati malce staromodno, a za pripovedovanje zgodb in literaturo sploh sem prepričan, da na skrivnosten način kompenzirata pomanjkanje smisla v sodobnem svetu. Zgodbarstvo tako rekoč proizvaja pomen, brez literature bi nas pobralo ali pa bi znoreli, pripovedovanje zagotavlja nekakšen smisel, pomaga nam. Če pa že omenjate negotovost: zaupam ljudem, ki so negotovi in obotavljivi, noben diktator ni tak. Ste kdaj videli negotovega Putina? Verjamem ljudem, ki imajo v sebi nekaj hamletovskega, taki se ne spridijo.
Fizika žalosti je prišla dvanajst let po vašem prvencu Naravni roman. V nekem intervjuju ste razlagali, zakaj ste izbrali tak naslov. A zakaj ravno žalost, zakaj ne veselje, ljubezen, nostalgija, take – kot ste rekli – najpomembnejše stvari v življenju? Je žalost pred vsem?
Ah, saj že tako ali tako imamo ogromno industrijo veselja, oglasna sporočila, s katerimi nas neprenehno bombardirajo, so polna obljub veselja, sreče, zadovoljnih družin in posameznikov oziroma kupcev. Žalost, ki fascinira mene, je povezana s skritimi zgodbami, ki se nabirajo v tišini. Žalost ne najde enostavne poti na plano, o naši žalosti ne govorimo zlahka. Še posebej v nekdanjih totalitarnih državah oziroma gospodarstvih, in bolgarsko je bilo tako, je tako. Nekdo se je ob neki raziskavi spomnil pomisli, da je bila Bolgarija glede na izjave anketiranih, natančneje glede na njihovo samopodobo, eden od najbolj žalostnih krajev na svetu.
A žalost je pomembna, Orhan Pamuk ima svojo üzüntü, portugalska solidão je drugačna, geografija žalosti je raznolika, povsod obstaja drugačen tip žalosti, vsak kraj ima svojo žalost, ki pa je ni mogoče zlahka prevesti in razumeti njenega polnega pomena. Pravijo mi, da je prevod Boruta Omerzela odlično zadel žalost, o kateri pišem, zato se mu zahvaljujem. Mimogrede, tudi naslovnica slovenske izdaje mi je zelo všeč, mislim, da je ena od boljših, saj ima vse, tako Minotavra v labirintu kot labirint v Minotavru, in dečka in mravljo.
V pogovorih pogosto omenjate literaturo kot počasen medij v času hlastave hitrosti. Ob tem mi pride na misel vprašanje, ki sem ga precejkrat postavljal gostom mednarodnega pisateljskega srečanja Pen na Bledu – kakšen je pisateljev vpliv na okolico?
Dozdeva se mi, da se družba počasi vrača k zavedanju, da sta branje in literatura nekaj pomembnega. Mi, ki smo tu, smo na robu naše prihodnosti, vse, kar smo tako ali drugače pričakovali, se je uresničilo in nismo ravno srečni. Od prihodnosti ne pričakujemo veliko, v naslednjih petih letih ne bomo živeli v vesolju, znali ozdraviti raka in podobno, vemo, da to ni naša prihodnost, prihodnost je odpovedana, premoremo deficit prihodnosti ... zato se počasi obračamo k naši bližnji preteklosti. Kaj si želimo? Preproste ideje preteklosti: živeti v miru, to je bilo nekaj, kar je bilo pomembno za moje starše po drugi svetovni vojni, pomembno je zame. Všeč mi je beduinska modrost, ki je velevala, da karavana v puščavi občasno postane, češ da jih lahko dohiti tudi duša.
Mislim, da je lahko literatura tak zapik, počivališče, kraj, v katerem je mogoče razmišljati počasi in pozorno, seveda pa je tudi medij, počasen, a vztrajen medij. V doktorskem delu, posvečenem branju opusa modernističnega pesnika Nikole Vapcarova s pomočjo filma, radia in oglasov, sem raziskoval ravno to plat literarnega. Vpliv avtorja danes? Pisci ne merijo na družbo, ampak na posameznika. Mislim, da bo pisatelj zato vse bolj človek, ki nam nudi pomen in tolažbo. Osebni tolažnik.
Verjamete, da branje lahko spremeni človeka in mu da nekakšno obrambo pred diktatom ideološkega. Zato se radi družite, ste nekoč povedali.
Da, še posebej z mladimi. Pred časom sem napisal esej Nevidna kriza in ko sem ga bral na knjižnem sejmu v Leipzigu, me je prešinilo, da bi kriza, v kateri smo, lahko bila drugačna, če bi gospodarski ministri in finančniki več brali. Bojim se, da ne berejo veliko. Čehov, Eliot in Dostojevski vedo več o naši krizi kot sodobni eksperti za ekonomijo. Pomembna je empatija. Tudi zato se mi zdi ključen stavek v Tišini žalosti »Jaz smo.« Slovnično je napačen, a pravilen v vseh drugih pomenih.
