Tiskane izdaje
Dr. Zygmunt Bauman, eden od najbolj pomembnih in produktivnih sociologov v zadnjih desetletjih, je umrl v Leedsu v Britaniji v starosti 91 let. Med drugim se je ukvarjal z identiteto v modernem svetu, potrošniško družbo in globalizacijo.
Avtor več kot 50 knjig, znan po svojem pristopu, v katerem je kombiniral sociologijo s filozofijo in drugimi disciplinami, je bil moralni advokat revnih in brezpravnih v svetu globalizacije. Ne glede na to, o čem je pisal, je bil njegov fokus vedno na tem, kako bi lahko ljudje dostojanstveno živeli, če bi kot družba sprejeli več etičnih odločitev.
Ena njegovih najbolj znanih in odmevnih knjig je Tekoča modernost, v kateri se je ukvarjal s temnimi platmi sodobnosti in opozoril na prevelik vpliv trga in vzpon družabnih omrežij, ki škodijo medčloveškim odnosom. Po trdi, težki, hardverski modernosti je nastopilo obdobje lahke, tekoče, softverske modernosti, nove tektonske spremembe Bauman razlaga z analizo petih temeljnih pojmov v naraciji o stanju družbe – emancipacijo, individualnost, čas/prostor, delo in skupnost.
Družboslovec svetovnega kova
Zygmunt Bauman se je rodil v Poznanju, iz Poljske se je izselil leta 1968, ko je skupaj z drugimi židovskimi rojaki padel v nemilost pri komunistični oblasti in izgubil profesorsko mesto na varšavski univerzi. Za krajši čas se je preselil v Tel Aviv, nato pa se je ustalil v Leedsu in zasedel mesto profesorja, nekajkrat tudi predstojnika oddelka za sociologijo na tamkajšnji univerzi.
Angleščina je tako postala že tretji jezik, v katerem je pisal svoja znanstvena dela in najbrž mu je tudi zaradi tega jezika uspelo doseči velik ugled in odmevnost. Kot predavatelja so ga vabili na različne konce sveta, tako je bil na primer leta 2011 gost filozofske fakultete v Ljubljani, nazadnje pa je v slovenskem glavnem mestu predaval maja lani ob izidu prevoda svoje knjige Postmoderna etika.
Vrsta njegovih objavljenih in tudi branih knjig govori o najbolj aktualnih in perečih družbenih temah, na aktualno dogajanje se je v medijih tudi sproti odzival. Tako je o brexitu in Trumpovi izvolitvi dejal, da je šlo v obeh primerih za svojevrstni ljudski protest proti političnemu establišmentu in političnim elitam.
Namreč med ljudmi so se povečale frustracije, ker politične elite niso izpolnile danih obljub. Trump ni del teh elit, nikoli prej se ni vključil v politično tekmo, s stranko, katere formalni član je, je celo v sporu. Tudi v primeru referenduma v Britaniji, kjer so se vse glavne politične stranke – konservativci, laburisti in liberalci – združile v svojem pozivu za obstanek v EU, je večina navadnih ljudi ponujeno priložnost izkoristila za to, da je s svojim glasom pokazala odpor do političnega sistema v celoti.
Drugi komplementarni dejavnik je opazno velika lakota ljudi po tem, da bi neskončne in impotentne parlamentarne prepire in neučinkovito politiko nadomestil močan, neomajen in odločen voditelj. Trump je vešče skonstruiral prav takšno javno podobo o sebi.
Begunec, levičar ...
Bauman, tudi sam žrtev antisemitskega preganjanja na Poljskem in tudi sam begunec, se je veliko ukvarjal z begunsko problematiko. Najprej je iz domovine bežal pred invazijo nacistov, drugič so ga iz družbe izključili zaradi obtožb o revizionizmu, kar je bilo povezano tudi s takrat naraščajočim antisemitizmom. Ta je po njegovih besedah v zgodovini Evrope navzoč že malone od najzgodnejšega obdobja.
Bil je levičar, v mlajših letih je bil komunist, tej njegovi odločitvi sta po njegovih besedah botrovala dva razloga. Prvi razlog je bil, da so si komunisti svoje geslo svoboda, enakost, bratstvo sposodili iz razsvetljenstva. Drugi razlog je bil, da so komunisti ponudili najboljši politični program obnove in vzpostavitve nove družbe, kar je bilo posebej pomembno v kontekstu Baumanove domovine, ki je bila zaradi okupacije in vojne povsem uničena in v takih okoliščinah je komunistični program največ obetal.
Internet in skupnost
Bauman je bil nasprotnik aktivizma iz fotelja. »Internet poneumlja ljudi s poceni zabavo. Ko se rodite, postanete del neke skupnosti, ki vas lahko obdrži ali vas zavrže. Družabna omrežja se vsiljujejo kot svojevrstna zamenjava za skupnost.
Pa vendar je naslednja razlika: skupnosti pripadate vi, v primeru družabnega omrežja je situacija obratna: ta pripada vam. Občutite nadzor, brišete in dodajate prijatelje kot za šalo in počutite se malo bolje v tem individualističnem času, ko je največji strah samota. Ampak obenem izgubljate družabne veščine, občutek resnične komunikacije z ljudmi, komunikacije, ki jo potrebujete, ko stopite na ulico, greste v službo,« je dejal.
Generacija Y
Generacija Y, rojena od sredine osemdesetih do sredine devetdesetih let, je prva, ki ni izkusila sveta brez interneta in kot takšna pomeni prelomnico v kulturni zgodovini človeštva. Bauman poudarja, da ta generacija vprašanj ne zastavlja več tradicionalnim avtoritetam, kot so starši, nadrejeni ali javne avtoritete, ampak išče odgovore pri »anonimnih avtorjih Wikipedije, prijateljih s facebooka in odvisnikih od twitterja«.
Generacija Y se je navadila svet opazovati prek digitalne tehnologije, kar se utegne pokazati kot problematično v neizogibnem trenutku neposrednega soočenja z nekaterimi aspekti, od katerih je pomembno odvisna prihodnost. Današnja potrošnika družba ponuja navidez neomejeno ponudbo odgovorov »z iPhonom, praktično zraščenim s telesom, 24 ur na dan in 7 dni«.
Bauman se sprašuje, ali so vsa ta vprašanja generacije Y izraz resnične želje po znanju ali gre bolj za vljudnostne fraze, ki niso toliko namenjene dobivanju informacij kot naznanitvi lastne navzočnosti in želje po druženju.
Prekariat
Druga dimenzija življenja generacije Y je njen položaj v resničnem svetu, ki je prav tako poseben glede na prejšnje generacije. Njena temeljna značilnost je negotovi položaj v družbi, katere del še vedno hoče postati. Četrtina populacije, mlajše od 25 let, je brezposelna, večini pa ponujajo samo pogodbe za določen čas.
Ponudbe, namenjene generaciji Y na trgu dela, so odraz globoke spremembe stališča do pojma službe, še posebej stabilne službe, ki bi določila srednjeročni družbeni položaj in življenjske perspektive posameznikov. Generacija Y je zelo podobna prekariatu, vse številčnejšemu novemu razredu negotovega sveta, ki vase srka tudi nekdanje pripadnike delavskega in srednjega razreda.
Širjenje prekariata, pravi Bauman, ni samo stvar spremembe »razredne strukture«, ampak tudi »generacijske strukture« in je situacija, v kateri bo veljalo pravilo »povej mi leto svojega rojstva in povedal ti bom, kateremu družbenemu razredu pripadaš« samo vprašanje časa.
