Tiskane izdaje
Med slovenskimi bralci je – končno – kultna uspešnica Skrivna zgodovina fascinantne sodobne ameriške pisateljice Donne Tartt. V zbirko Moderni klasiki jo je v prevodu Uroša Kalčiča in z zanimivo spremno besedo Ane Schnabl uvrstila Cankarjeva založba. Za prihodnje leto ta založba obljublja še izid njene druge uspešnice, romana Lišček.
Donna Tartt je bila rojena leta 1963 v Mississippiju. Kot študentka kreativnega pisanja na kolidžu Bennington v Vermontu je začela pisati svoj prvi roman Skrivna zgodovina. Objavljen je bil leta 1992 in od takrat prodan v petih milijonih izvodov in preveden v več kot dvajset jezikov.
Drugi roman My Little Friend, Moj mali prijatelj, je izšel desetletje kasneje in se uvrstil na seznam finalistov nagrade orange za leposlovje. Izvodi njenega tretjega romana The Goldfinch, Lišček, se ponašajo z zlato nalepko Pulizer leta 2014. Leto dni kasneje je revija Time uvrstila pisateljico na seznam stotih najvplivnejših ljudi.
Svoj romaneskni prvenec Skrivna zgodovina je Donna Tartt izdala po koncu študija, pri 28 letih. Pisala ga je osem let. Za svojo drugo knjigo, The Little Friend, izdano leta 2002, je potrebovala deset let, enako za Liščka.
Skratka, popolno nasprotje njene kolegice Joyce Carol Oates, ki napiše vsako leto po en roman, vmes pa spiše še kup krajših del. Hitreje pri njej pač ne gre, je v nekem intervjuju pojasnila Donna Tartt. »Nesrečna bi bila, če bi odtipkala knjigo vsake tri, štiri leta. Če se ne zabavam, ko pišem knjigo, se ljudje ne bodo zabavali, ko jo bodo brali,« je dejala.
Pri branju Skrivne zgodovine se bralec sicer ne zabava v dobesednem pomenu besede, saj to ni čtivo iz kategorije zabavno, ampak je zahtevno pa tudi obsežno branje. Je pa to nedvomno ena tistih knjig, ki bralca scela potegnejo vase – in ravno to je pisateljičin namen. Vedno si prizadeva napisati knjigo, je povedala, »v kateri se lahko popolnoma izgubiš; s katero stopiš v popolnoma drug svet ... Mama te kliče, ti pa je sploh ne slišiš – take vrste knjigo.«
Spodletele bakanalije
To je zgodba o skupini tesnih prijateljev, ki na kolidžu študirajo klasično grščino in pod vplivom karizmatičnega profesorja Juliana, ki je vsem tudi očetovska figura, iščejo smisel življenja in v želji po znanju in izkustvu prestopijo tanko mejo med dobrim in zlom.
Spomine na usodno dogajanje obuja obstranec Richard, ki se priključi peterici naknadno in – razen znanja grščine in nato sokrivde v zločinu – nima veliko skupnega z intelektualno ambiciozno, snobovsko, ekscentrično, ne nazadnje tudi premožno druščino, ki se tu in tam udeležuje običajnih študentskih ritualov z obilo seksa, alkohola in drog, večinoma pa živi in razmišlja v visokih sferah antične lingvistike in filozofije, izolirana od drugih študentov.
V peterici izstopa tudi Bunny, podpovprečen v študijskih dosežkih in v svojih miselnih obzorjih zamejen s pragmatičnostjo, toda spreten pri finančnem izkoriščanju premožnih prijateljev.
Njihovo lagodno študentsko življenje v visokih teoretičnih sferah uniči noč bakanalij, v kateri četverica iz skupine po nesreči ubije nekega podeželana. A ne uniči ga, ker bi jih glodala krivda, ker so prikrili svoj uboj iz malomarnosti, temveč ker jim grozi, da bo Bunny, ki ga ni bilo zraven, razkril zločin. S tem je odprta pot še enemu zločinu.
Najmočnejši lik je Harry, popolnoma predan stari grščini, toda brez vsakršnih sposobnosti (pa tudi želje) za običajno vsakodnevno komunikacijo z zunanjim svetom. Pokaže se, da je on gonilo za umora in da sta ga umora na neki način oživila: »Svet je bil zame že od nekdaj mrtev kraj ... Pri vsem, kar sem počel, sem se čutil mrtvega.« Zanj je bila noč umora najpomembnejša v njegovem življenju, saj mu je omogočila, da je storil, kar si je od nekdaj najbolj želel storiti: »da sem zaživel, ne da bi razmišljal«.
Bunnyjev umor je že na začetku opisan kot lahkomiselno dejanje (na poti nazaj so »čebljali kakor otroci«), a takoj je tudi napovedano, da bodo sledili dolgi strašni dnevi in noči in bo to dejanje usodno zaznamovalo vse udeležene.
V drugi knjigi, »knjigi streznitve«, je študij v drugem planu, storilcev se polašča groza, vsak po svoje trpijo dneve in noči. Zločin sicer nikoli ni razkrit, a kazen ne izostane. Henry se ubije, preostala četverica je obsojena na življenje, kakršnokoli že je. Ali kot pravi Richard že na začetku knjige: »Kdaj prej v življenju sem imel najbrž zgodb na pretek, a zdaj ni nobene druge. To je edina zgodba, ki jo bom lahko še kdaj povedal.«
Zanimivo, da je to hkrati zgodba, ki se že vrsto let uspešno izmika filmski upodobitvi. Do zdaj je ostalo le pri dveh neuspešnih poskusih.
Več kot gotski triler
Donna Tartt velja za (edino) predstavnico ameriške neoromantike, torej oponašanja evropskega literarnega sloga 19. stoletja. Ob izidu so Skrivno zgodovino skušali kritiki ustrezno popredalčkati: gotski triler, ki se dogaja v študentskem kampusu, je eden bolj običajnih opisov, medtem ko je neki kritik v Skrivni zgodovini, denimo, videl »Društvo mrtvih pesnikov sreča Gospodarja muh, ki ga je napisal F. Scott Fitzgerald kot hommage Josephu Conradu«.
Slovenskega bralca na hrbtu knjige uvede v branje pojasnilo, da je to spreobrnjena detektivka, ki ne zastavlja vprašanja, kdo je storil zločin (to je jasno že na začetku), temveč, zakaj. In, dodajmo, raziskuje posledice zločina. Osrednji dogodek romana in domnevni povod za njegov nastanek je umor, bolje rečeno, dva umora.
A Donna Tartt pokaže, da bridkost ni v samem umoru, temveč v njegovih posledicah. Nenavadnost in lepota romana sta v njegovi bipolarnosti, v spremni študiji ugotavlja Ana Schnabl: »Začne se kot roman o vzvišeni vednosti, zaključi pa kot analiza nekega propada, analiza krivde, odgovornosti in banalnosti zla.«
