Tiskane izdaje
V Sloveniji ni v navadi, da bi se pisalo o teoloških knjigah, bolj izjemoma celo v katoliških oziroma cerkvenih medijih, še bolj izjemoma pa v laičnih medijih. Knjige s to tematiko v glavnem izdajata založbi Družina ter Celjska Mohorjeva družba in nekatere od njih so vredne širše pozornosti.
Med tistimi, ki ju je izdala Mohorjeva družba in sta v zadnjem času pritegnili našo pozornost, sta knjigi kardinalov Angela Scole Poročna skrivnost in Walterja Kasperja Evangelij družine in Nova evangelizacija Evrope. Pritegnili sta nas iz dveh razlogov – ker govorita o temi, ki so jo pred kratkim obravnavali na izredni škofovski sinodi o družini ter se dotika številnih katoličanov, in ker o njej govorita intelektualno, filozofsko in teološko močna avtorja, katerih pogledi se razlikujejo.
Različnost pogledov na družinska in zakonska vprašanja je pred sinodo, med njo in po njej sprožila polemike med nazadnjaško in napredno strujo, avtorja omenjenih del pa pripadata različnim strujam.
Medtem ko je milanski nadškof in pred tem beneški patriarh Angelo Scola na sinodi veljal za pripadnika nazadnjaške skupine, je Nemec Walter Kasper tudi na sinodi obveljal za liberalca, ki je ne bi dobro odnesel, če ne bi imel zaslombe pri papežu Frančišku.
Knjiga Angela Scole je zadnja, ki jo je Stane Zore prevedel še kot pater frančiškan in preden je postal ljubljanski nadškof metropolit. Po obsegu precej skromnejšo knjižico, dvoje predavanj Walterja Kasperja, pa je prevedel pater klaretinec Branko Cestnik.
Predavanje kardinala Kasperja, enega od največjih živih teologov o družini, ki ga je imel na zborovanju kardinalov v Vatikanu februarja, torej pred oktobrsko sinodo na to temo, je vzbudilo silovito polemiko v cerkvenih krogih in ta je pritegnila tudi pozornost širše javnosti.
Ker je Kasper izhajal iz realnosti, v kateri se številni cerkveno poročeni zakonski pari ločijo in ponovno poročijo ter zato niso upravičeni do zakramenta svetega obhajila, je odprl vprašanje, ali ne bi cerkev opustila te prakse.
Moč odpuščanja
Po njegovem naj bi tistim ločencem in ponovno poročenim, ki bi se pokesali, cerkev dopustila obhajilo. »Če je odpuščanje mogoče za morilca, je tudi za prešuštnika. (...) Ta pot ni široka cesta za veliko množico, temveč je ozka pot za verjetno manjši del ločenih in ponovno poročenih, ki si iskreno želijo zakramentov,« je izjavil Kasper v predavanju, objavljenem v knjižici, in nanj se je usul plaz kritik konservativnih teologov.
Na nasprotni strani je eden od vodij konservativne struje Angelo Scola, ki je veljal za resnega papeškega kandidata po odstopu Benedikta XVI. On nasprotuje temu, da bi cerkev ločenim in ponovno poročenim odobrila obhajilo, meni pa, da bi bilo treba poenostaviti postopek razveljavitve cerkvenega zakona, in tako bi neobremenjeni lahko sklenili novi zakon.
Kardinal Scola ima posebno težo, ne le zaradi članstva v več rimskih kongregacijah in avtorstva številnih knjig in razprav, temveč tudi zato, ker vodi najštevilnejšo škofijo na svetu, ki šteje okoli štiri milijone katoličanov od skupaj dobrih petih milijonov prebivalcev na tem ozemlju.
Scolova konservativnost ima daljšo preteklost. Bil je v vodstvu skrajno konservativnega gibanja Comunione e liberazione (Skupnost in osvoboditev) in član uredništva italijanske izdaje teološkega časopisa Communio, ki so ga ustanovili kot protiutež liberalnemu Conciliumu. Tudi Scola je teološko izjemno podkovan, ob tem so neprecenljive njegove zasluge pri vzpostavljanju dialoga med Zahodom in Vzhodom.
Prva dva dela njegove knjige sta svetopisemska in teološka, tretji del obravnava zakonsko zvezo in družino z vidika kulturnih pretresov današnjega časa, četrti del pa zakon in družino v luči krščanskih skrivnosti. Knjiga ni lahko branje, je pa lahko posebej zanimiva tudi za tiste, ki jih katoliška doktrina ne zanima, so pa dojemljivi za filozofijo.
Pohvala gre založbi, da je Kasperjevo delo izdala skorajda še toplo, kar je še posebej dragoceno, ker se bo sinoda o družini nadaljevala naslednje leto, ko bodo v ospredju enaka vprašanja in bodo sprejeti tudi sklepi.
