Družina Novak, vržena v nori čas

Drugi del epa Borisa A. Novaka prinaša portret njegovega očeta, »prakomunista« Anteja in drugih sorodnikov

čet, 10.12.2015, 12:00

»Prakomunist« in njegovi

Čas očetov je seveda še najprej pesnjeni portret »prakomunista« in zmeraj »finega gospoda« Anteja Novaka, pesnikovega očeta in zgodovinsko pomembne figure, čeprav Novak v svojem razkošno obširnem razgledovanju po preteklosti najde prostor in čas tudi za vse druge, ki so prispevali k njegovi drži in razumevanju resnice sveta, od deda, mojstra za vse in pastirja želv, do, na primer, strica, skladatelja in mučenca Lea Novaka in tete Mare Čepič, prve Slovenke v ravensbrüškem koncentracijskem taborišču, še bolj na primer gospe Herte Haas.

Najbrž si pred letom nihče ni mogel misliti, da utegne biti nekaj takega, kot je dolgo, v verzih spleteno besedilo sodobnega slovenskega avtorja, prodajna uspešnica. Prva knjiga »eposa« Borisa A. Novaka Vrata nepovrata z naslovom Zemljevidi domotožja to je. Zdaj je pred bralci drugi del, Čas očetov (založba Goga).

Novakov ep Vrata nepovrata se v drugem delu na tisoče načinov zazira v čas njegove družine, čas, v katerem so posameznike, družine in večje skupnosti premetavali usodni zgodovinski dogodki, veliki vojni z vsemi spremljevalnimi efekti, ki sta družine, kakršna je tudi Novakova, postavljali pred drastične, nore, nemogoče izzive, marsikdaj s tragičnimi posledicami.

S pravimi imeni

V zgodbo so s pravimi imeni pričakovano vpleteni pripadniki plemena Novakov in seveda marsikdo, ki je po naključju vstopil v njihov krog, a bralcu seveda mora biti jasno, da je tako epohalno delo, kakršnega se je lotil Novak, lahko le pesniška interpretacija silnega, zapletenega, nemogočega časa, nikakor pa ne natančno kronikalno zapisovanje ali celo donesek k zgodovinskemu poznavanju tega ali onega časa.

Čas očetov je potemtakem pesnikovo subjektivno zretje v čas, ki je mlel življenje njegovega očeta, deda, tet, stricev in drugih ter močno oplazil tudi njega, iskanje resnice, ki jo lahko ponudi le pisateljeva zmožnost opazovanja svojega časa, njegove miline in grotesknosti, in njegove očem skrite resnice. A kakšne zgodbe so to! Že dolgo nisem bral knjige, ki bi s tako iskreno močjo, pogumom in pisateljskim zanosom ponujala brco v trebuh, silila k streznjenju in razmisleku, da je tisto, kar živimo danes, neznansko bolj lahkotno od tistega, v kar so bili vrženi Novakovi in vsi drugi naši predniki.

Velik raziskovalni napor

Da je Novak – premišljeno nepopustljivi pesniški stroj, ki ne neha proizvajati pesniškega – lahko oblikoval množico presunljivih zgodb na svoj nikakor ne zadržani, a zmeraj umerjeni način (verzno in ritmično so Vrata nepovrata laksen, a prepričljiv izdelek), je moral naprej vedeti, vedeti za srhljive podrobnosti, ki jih prinese in zabriše posamezen zgodovinski čas, vedeti za neskončen niz tistega, kar se je lepega in hudega pripetilo prednikom med premikanjem v času, in za to so bili, kot si bralec lahko misli, potrebni neznanski napor, raziskovanje, brskanje za podatki, primerjanje izjav, poročil, zapisov, uradnih dokumentov, pomembnih pričevanj obstrancev. Za to je moral porabiti leta.

Prevajalec Božanske komedije Andrej Capuder je nekoč zapisal, da se veličastna mojstrova partitura ponuja tudi kot poučna pesnitev enciklopedičnih razsežnosti, ki razlaga kozmološko, etično in zgodovinsko-politično plat vesolja in je hkrati umetniško delo, ki ponazarja ali posnema stvarnost in obenem slika vse možne sfere človeškega zapopadka: preteklost in sedanjost, veličino in nizkotnost, zgodovino in bajko.

Novakov ep, čeprav usmerjen v drugačne čase in z nujno drugačno vizuro, nima nič manjših ambicij, hkrati pa si avtor, ko opisuje ustrezne koordinate »časa-in-prostora moje prostosti«, ne more kaj, da ne bi povedal marsikaj trpkega o občestvu, iz katerega izhaja: Nerad živim v gorskih krajih, kjer poldan / spominja na somrak in sosed kačje sika (...), in edino, kar lahko z gotovostjo zagotovi urbi et orbi, je eno in neizpodbitno: Ne v tej deželi – v lastnem grlu sem doma. / Jaz, pesnik, državljan najlepšega jezika. / Pravico do jezika sem si priboril sam. / Slovenščina je bajni, čarni diamant. / Brez lažne skromnosti: sem magični zlatar. / Natančno slišim lomljenje plasti jezika. / Neponovljiv, enkraten je moj dar, / da zven besed pomeni in pomen zveni (...).

Zgodba, prepolna malih zgodb

In kaj govori »naslednik praznega prestola«? Novak, ki o sebi pravi, da »blesk besede mojstrí« in je pač »vrtnar besed«, govori zgodbo, prepolno drugih, malih, neznanih zgodb, ki razkrivajo različne norosti, pikantnosti, predvsem pa obupnosti slovenskega časa približno od konca 19. stoletja, časa K. u. K. monarhije, o katerem je povedal, da je bil morda najbolj idiličen čas, ki ga je doživela Evropa, pa vse do časa po drugem svetovnem klanju, ki je imelo v podalpskih krajih čisto svojo vsebino in je obremenilo še generacije potomcev tistih, ki so v vojnem vrenju in kaosu delovali, seveda tudi morili v imenu velikih idej.

Čas očetov
je seveda še najprej pesnjeni portret »prakomunista« in zmeraj »finega gospoda« Anteja Novaka, pesnikovega očeta in zgodovinsko pomembne figure, čeprav Novak v svojem razkošno obširnem razgledovanju po preteklosti najde prostor in čas tudi za vse druge, ki so prispevali k njegovi drži in razumevanju resnice sveta, od deda, mojstra za vse in pastirja želv, do, na primer, strica, skladatelja in mučenca Lea Novaka in tete Mare Čepič, prve Slovenke v ravensbrüškem koncentracijskem taborišču, še bolj na primer gospe Herte Haas. Komaj pregledna galerija portretov, ki govorijo o stiskah, pogumu, bolečini, sreči, o vsej komediji človeškega tkiva v časih, ki nikomur niso prizanesli. A kako to Novak počne! Morda je bistveno zapisal ob koncu 44. speva, v katerem mu Dante preprosto svetuje: Napiši ep, ker moraš (...).

Kako je lahko zadevščina, katere obseg meri skoraj petsto strani v prvem delu in več kot sedemsto v drugem (tretji pa se še pričakuje), privlačna za bralca, ki tako bogate ponudbe zagotovo ni vajen? Novakov »zagovor« je preprost: brez pesmi ni nič, brez nje, pravi, se ne da boriti ali upreti, ljubiti ali umreti, tudi živeti ne. Še kako drži. Drži tudi, če Novakovo »pesem« beremo kot »zgodbo«, veliko, veličastno, osupljivo zgodbo, kakršne še ni bilo.

Prijavi sovražni govor