Tiskane izdaje
Colin Singleton je brihten, za marsikaj nadarjen fant. Da bi se po devetnajstih neuspelih zvezah z dekleti po imenu Katherine pripravil na nova razočaranja, si namerava pomagati z matematiko. O njegovem modelu se zdi, da deluje, a življenje je nepredvidljivo.
Na prizorišče eksplozivno smešnega romana, ki je v izvirniku izšel leta 2006, v odličnem slovenskem prevodu Andreja Hitija Ožingerja pa ga je letos izdala Mladinska knjiga, je avtor globalnih mladinskih uspešnic John Green postavil Colina, ljubitelja anagramov, prepričanega, da je vse v ljubezenskih odnosih predvidljivo in da je število zapuščenih in zapustiteljev mogoče predstaviti z Gaussovo krivuljo.
Zato išče vzorec, ki bi ga lahko postavil kot matematični izrek o zapustiteljih in zapuščencih, tako imenovani izrek o temeljni katherinski predvidljivosti, v knjigi opremljen tudi z obilico grafov. Ko mu ga v finalu romana naposled le uspe sestaviti in se zdi, da izrek čisto zares deluje, pa se izkaže, da mora svojim prejšnjim spoznanjem dodati še eno, oznanjeno na takle način:
»V tistem trenutku se je pred njim razprostrla prihodnost, ki je ne vsebuje noben izrek, matematični ali siceršnji: neskončna in neznana in lepa. 'Eureka,' je dahnil, in šele ko je to izgovoril, se je zavedel, da šepeta. 'Nekaj sem ugotovil,' je povedal na glas. 'Prihodnost je nepredvidljiva.'«
Pravzaprav tako nepredvidljiva, da bi si bilo Colinovo življenje v prihodnosti morda predstavljati tudi z dekletom, ki ni Katherine, ampak takrat ob njem v avtomobilu sedeča Lindsey Lee Wells, ki ve – medtem ko se s prsti dotika njegove roke – povedati: »Veš kaj, lahko bi šli kar naprej. Ni se nam treba ustavljati. (...) Ja. Bog. Lahko bi, kajneda? Lahko bi se kar vozili.« In seveda, prihodnosti ne moreš preprečiti, da bi se ne pojavila, pride zmeraj, včasih jo pričakuješ celo z nasmeškom. Nova potrditev starega zavedanja o tem, da so sive vse teorije življenja, kar da je drevo življenja zlato. To je moral biti Friedrich Wilhelm.
Z vsem mogočim začinjena zgodba
Toliko o velikih ugotovitvah, a tisto, kar nareja Katherine, Katherine, v izvirniku An Abundance of Katherines imeniten roman, je vse vmes, z vsem mogočim (in drastičnim) začinjena zgodba o Colinu Singletonu, čudežnem dečku, ki je začel brati pri dveh letih, ki kot najstnik gladko govori skoraj deset jezikov, vse, kar dojema, poskuša spraviti v matematični model, še najbolj pa ga pestijo težave s Katherine, no, pa ne le z eno: »(...) rad je imel Katherine. Niso smele biti Katie, Kat, Kittie, Cathy, Rhynn, Trinna, Kay, Kate ali bog ne daj Catherine. K-A-T-H-E-R-I-N-E. Hodil je z devetnajstimi puncami. In vse – čisto vsaka, do zadnje – so ga zapustile. Prepričan je bil, da sta na svetu natančno dve vrsti ljudi: zapustitelji in zapuščenci.« K temu je Colin dodal še ugotovitev, da ima koga lahko zelo rad, ampak »nikoli da ne moreš imeti tako rad, kot ga lahko pogrešaš«.
Da bi to ali ono premislil in postavil na svoje mesto, ga prijatelj zvabi na počitniško potovanje z avtom, ki naj bi mu postreglo z drugačnimi pogledi na svet, ga morda razsvetlilo, spremenilo njegov pogled na ljubezenske zveze: prijatelj je malce debelušni in ne ravno pravoverni sunitski musliman Hasan Harbiš, ki ob predstavljanju opozarja, da ni terorist, mladenka, ki jo po naključju spozna Colin, pa je ne-Katherine, Lindsey Lee Wells, ob kateri že na začetku zgodbe pomisli: »(...) ampak njenega smehljaja ni bilo mogoče prezreti. Tisti smehljaj bi lahko končal vse vojne in ozdravil raka.«
In se potikajo naokrog, zanese jih proti grobu nadvojvode Franca Ferdinanda, čigar smrti je sledilo še 8.528.831 drugih, potem se za prihodnje rodove lotijo pomembnega opravila, beleženja ustne zgodovine kraja Gutshot v Tennesseeju, vmes pa Colin seveda dokončuje svoj matematični izrek o zapustiteljih in zapuščencih, češ: »Rad bi samo naredil nekaj, kar bi kaj pomenilo. Ali bil nekaj, kar bi kaj pomenilo. Rad bi bil samo pomemben.«
Matematiko je preverjal docent
Matematični del posla, pravi v zahvali Green, je preveril docent na čikaški univerzi, njegov prijatelj Daniel Biss, »eden najboljših matematikov v Ameriki«, ki omenja: »Čeprav ne bi noben spodoben odrasel matematik (vsaj tak, ki ima dušo) resno trdil, da je mogoče z eno samo formulo napovedovati ljubezen, naj na kratko povem, da vendarle obstajajo nedavne raziskave v tej smeri.«
Biss dodaja, da je znano, celo razvpito Greenovo nagnjenje, da zlorablja življenja prijateljev za književno gradivo, vendar pa da nikakor ni on navdihnil Colinovega lika. Je pa Colin junak, ki utegne mlademu bralcu povedati marsikaj, Green se zdi mojster tega, da najstniku v težavah pokaže, da zmeraj obstaja pot iz depresije ali drugačnih zagat, saj je, vemo, prihodnost zmeraj nepredvidljiva, to pa počne na hudo zabaven, prav razposajen in malce drastičen način.
Starostno stopnjo, ki je bila v nekaterih izdajah zabeležena kot 12+, so na primer varuhi morale na drugi strani Atlantika kmalu dvignili na 14+, pa še to je bilo za marsikoga premalo. Je pa mogoče hkrati ugotoviti, da se na poti odraščanja mladezen dandanašnji običajno znajde pred veliko bolj skrb vzbujajočimi primeri drastičnosti, kot je vse tisto, s čimer je v Katherine, Katherine postregel Green.
Eden od ameriških komentatorjev je pripomnil, da se avtor s to knjigo rahlo oddaljuje od tipičnega modernega najstniškega pripovedništva in z zgodbo poskuša očarati piflarja v vsakem od nas, a tisto, kar se zdi najpomembnejše, je to, da bralca prepričuje, da je zmeraj mogoča nova dogodivščina in da se je mogoče izogniti brezbrižnosti in življenjski rutini (in najti svojo pravo identiteto), če si se le pripravljen potruditi in o vsem, kar počneš v življenju, prej vsaj malo premisliti. Zmagovalni recept dobiš, če daš zraven še ljubezen in prijateljstvo.
