Tiskane izdaje
»Pesniški čut je moj osnovni čut. Z njim živim že od otroštva, saj sem prve verze pisal še kot otrok. V mladosti sem bil tudi zelo zaljubljen, zelo so mi bila všeč dekleta, moja strast po ljubezni in lepoti me je nato pripeljala do Boga,« je januarja leta 2012 v pogovoru za Književne liste dejal nikaragovski pesnik Ernesto Cardenal.
Ernesto Cardenal (1925) bo obiskal Ljubljano v okviru svoje bralne turneje, ki se je začela 12. novembra v Bremnu, končala pa se bo 27. novembra v Frankfurtu. Na turneji, s katero zaznamuje 90-letnico življenja, bo bral še v dvanajstih nemških in avstrijskih mestih.
Eden največjih še živečih pesnikov, ki ustvarjajo v španskem jeziku, bo tokrat prvič prišel v Slovenijo. V našem jeziku je že leta 1986 v prevodu Nika Koširja izšla njegova knjiga Psalmi, leta 1997 pa so pri Študentski založbi v prevodu Cirila Berglesa v knjigi Pomlad, ki diši po Nikaragvi izšle še njegove izbrane pesmi. Na tokratnem nastopu bo ob že znanih bral tudi precej novih pesmi, ki so bile prevedene posebej za to priložnost.
»Papež bi me lahko grajal«
Cardenal je ob pesništvu znan tudi kot eden najpomembnejših teologov osvoboditve na svetu. Še posebej pomembna je njegova vloga v času sandinistične revolucije, ko je po njeni zmagi vstopil v vlado in prevzel mesto ministra za kulturo.
Zaradi tega je bil ob obisku tedanjega papeža Janeza Pavla II. v Nikaragvi deležen njegove javne kritike, o kateri je pesnik v pogovoru za Književne liste dejal: »Že prej me je nuncij opozoril, da bi me papež lahko grajal zaradi mojega podpiranja revolucije. Nuncij si je zato želel, da ne pridem na letališče, ampak vlada me je prosila, naj vendarle odidem tja. Papež mi je dejal, da moram urediti svoj položaj.
Pri tem je menil na položaj duhovnika v revolucionarni vladi, ampak njegove zahteve so bile zelo nepravične, saj je nikaragovski nadškof pred tem javno že objavil, da duhovniki, ki imamo položaje v vladi, te lahko opravljamo še naprej. S papežem pred kamerami nisem hotel diskutirati. Naša revolucija je bila drugačna od poljske, kjer je bila tamkajšnja komunistična vlada nastrojena proti cerkvi in zato v tej katoliško močni državi nepopularna.«
Ernesto Cardenal je postal globoko veren šele pri 31 letih in se malo zatem odločil za duhovniški poklic. V Združenih državah Amerike je vstopil v trapistični samostan, ki ga je vodil Thomas Merton, in se pri njem naučil, da duhovniki ne morejo biti neobčutljivi za socialne in politične probleme našega ljudstva.
Od te ugotovitve do revolucije nato ni bila dolga pot, saj pravi: »Ko sem prišel iz samostana, sem leta 1970 obiskal Kubo in v njej doživel svojo drugo spreobrnitev v revolucionarja. Mislim, da je šlo pri vsem mojem razvoju za božjo željo. Najprej me je Bog zaprl v absolutno samostansko tišino, temu so sledila leta izolacije na otoku Solentiname, nato pa aktivizem v okviru kulturnega ministrstva in sandinistične revolucije.«
Ravno otok Solentiname na jezeru Nikaragva je bistveno povezan z imenom Ernesta Cardenala. Na njem je po Mertonovem nasvetu ustanovil skupnost, v kateri so ustvarjali ljudski umetniki. Številni so šli nato tudi v revolucijo. Danes se mora pesnik žal bojevati za svojo dediščino, saj je otok s pomočjo vlade Daniela Ortege prevzel eden od nemških priseljencev, ki hoče med turisti tržiti njegovo zgodovino.
Odprto pismo
Ernesto Cardenal je zelo kritičen do današnje politike predsednika Ortege, nekdanjega voditelja revolucije in soborca, ki zdaj vodi državo predvsem s pomočjo korupcije. Eden njegovih zadnjih velikih protestov je na začetku tega meseca objavljeno odprto pismo o gradnji nikaragovskega prekopa.
Vlada je podelila koncesijo za njegovo gradnjo neki sumljivi kitajski družbi. Kanal, ki bo povezal Atlantik in Pacifik, bo tekel čez veliko jezero Nikaragva in imel hude posledice za tamkajšnjo naravo in prebivalstvo.
Ernesto Cardenal na vprašanje, ali poezija lahko reši svet, odgovarja, da ga sama po sebi ne more, lahko pa veliko prispeva k temu, da ga rešimo. Zato tudi sam ob pesništvu še naprej ostaja politični aktivist.
