Evropa, ki je trčila v svoje robove, v svojo iluzijo

Zbirka esejev: Britanski zgodovinar Tony Judt je pred dvema desetletjema razmišljal o prihodnosti Evropske unije.
Objavljeno
03. avgust 2015 17.00
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Velika iluzija? je zbirka esejev­ Tonyja Judta (UMco, prevod Sandi Kodrič), enega največjih­ mislecev včerajšnje, današnje­ in na neki način tudi jutrišnje­ Evrope. Kljub temu da jih je napisal na podlagi predavanj v centru Johna Hopkinsa v ­Bologni pred natanko dvajsetimi leti, so njegove ključne teze, vprašanja in tudi dvomi še danes vsaj tako aktualni kot leta 1995, ko sta bili Evropa in z njo vred Evropska unija »bolj ideja kot prostor«.

Evropska unija je bila, kot piše Judt, pokojni britanski zgodovinar, ki je bolj(e) kot kdorkoli razumel povojno Evropo in pisal o njej, »ideja miroljubne, cvetoče mednarodne skupnosti, ki ima skupne interese in ob tem sodeluje«. To je bila zanj unija človekovih pravic, svobodnega pretoka ljudi, idej in blaga v času vedno večjega sodelovanja in povezanosti. Takšna Evropa je bila ideja in ideal, morda pa tudi – iluzija.

O takšni in seveda tudi drugačni Evropi, o razlogih (in posledicah) njenega združevanja, o podobnostih in različnosti, o interesih in vzajemnosti, o vojni in miru, o vzhodu in zahodu, o severu in jugu, o preteklosti in prihodnosti, o krivdi in priložnostih, o svobodi in temi, o človekovih pravicah in totalitarizmih, o kapitalizmu in socialni demokraciji, o postkomunizmu in nacionalizmih, o izzivih in nalogah v tej zbirki esejev piše pokojni zgodovinar in avtor ključnega dela za razumevanje dogajanja na stari celini v zadnjih sedemdesetih letih Povojna Evropa (2005, slovenski prevod leta 2007).

»Evropskost je nekaj, kar so evropska ljudstva sama priklicala nadse. Med njihovimi geografskimi gledišči in njihovo skupno zgodovino si očitno delijo tudi nekaj avtohtonega in fundamentalnega,« piše Tony Judt, ki se je kljub tako rekoč strateški opredelitvi za Evropejca – ali prav zaradi nje – ves čas spraševal o smislu in vzrokih širjenja Evropske unije.

Bolj ko se je ta širila, bolj je Judt spoznaval, da pred njegovimi očmi raste finančna Evropa in ne Evropa enakovrednih ljudstev. A iluzije, velike iluzije, vse do svojih zadnjih dni ni hotel izpustiti iz rok. Devet let pred največjo širitvijo Evropske unije v njeni zgodovini, ko je v skupnost evropskih narodov 1. maja 2004 vstopila tudi Slovenija, se je Judt spraševal, kakšne so perspektive združene Evrope: »Če niso povsem rožnate, zakaj ni tako?«

Razblinjenje iluzije

Ni trajalo dolgo, da se je velika iluzija dejansko razblinila. Ko je jeseni 2008 udarila gospodarska kriza, se je evropska zgodba, ki je bila po vsem svetu morda ena izmed celostno najbolj pozitivnih asociacij, začela majati. Namesto enotnosti in ideje skupnosti so nemudoma – izstop iz »območja udobja« o človeku in družbi podobno kot delovanja v pijanosti zmagoslavja govori temeljno resnico – prevladali individualni (nacionalistični in korporativni) interesi.

V Evropsko unijo se je vrnila tesnoba. Takoj ko so se njeni temelji znašli na prvi resnejši preizkušnji, se je ogrodje zamajalo. Celo tako zamajalo, da se danes še komaj drži skupaj in se veliko bolj kot o morebitni nadaljnji širitvi Unije sprašujemo o njenem smislu samem po sebi. »Sem navdušen Evropejec.­ Nobena informirana oseba si ne bi mogla resno želeti vrnitve v konflikten ter vsestransko antagonističen krog dvomljivih in introvertiranih nacij, kar je bila evropska celina v svoji ne tako oddaljeni preteklosti. Karkoli nas bo premaknilo od te Evrope, je dobro. In dlje ko nas bo premaknilo, bolje bo,« je pred dvajsetimi leti zapisal Tony Judt, sicer eden največjih zagovornikov socialne države.

Ravno »socialna država v svojih različnih pojavnih oblikah« je bila po Judtovih besedah veliki evropski dosežek. In to je tisto, kar po njegovem mnenju najbolj razlikuje Evropo in Združene države Amerike. Bi moral tu uporabiti preteklik? »Kot dodatek k brezpogojnim socialnim pravicam se je socialna država izkazala kot posebno učinkovit politični varnostni ventil,« v enem izmed esejev v tej knjigi piše Tony Judt. »Če ne bi bilo tako,« dodaja, »bi imela nedavna gospodarska kriza lahko katastrofalne posledice, ki bi bile podobne tistim iz štiridesetih let 19. stoletja ali tridesetih let 20. stoletja.«

S to nedavno gospodarsko krizo, ki jo je Evropa uspešno premagala, je britanski zgodovinar in dolgoletni profesor evropskih študij na Univerzi New York ter član ameriške akademije znanosti in umetnosti mislil na prvo polovico devetdesetih let preteklega stoletja. Tista resnična gospodarska kriza, ki utegne imeti – ali pa marsikje že ima – »katastrofalne posledice«, je po Evropi začela razsajati dve leti pred njegovo smrtjo.

Trčenje v (lastne) robove

Zdi se, da je Evropa, o kateri je Tony Judt pisal s tako strastjo, v zadnjih letih trčila v svoje robove. V lastno veliko iluzijo. Trčenje – z resničnostjo? – je bilo tako močno, da je Evropo zaradi (selektivne) raztegljivosti njenih meja in dejstva, da so nekatere države bistveno »bolj enakovredne od drugih«, kot v kakšnem stripu zagnalo nazaj proti izhodišču in da ponovni let v evropsko točko nič, točko permanentnega zgodovinskega konflikta s posameznimi postanki v boksih miru, še vedno traja.

Je rešitev zasilni pristanek?

Ena beseda: Grčija.

V dneh in tednih, ki so sledili zmagi levičarske Sirize na letošnjih predčasnih grških volitvah, sem se večkrat vprašal, kako bi Tony Judt doživljal dogodke v današnji Grčiji. Bi veliki Tony Judt pisal o tektonski spremembi, ki je doletela staro celino? Zagotovo in intenzivno in s popolno predanostjo. Bi pozdravil zmago progresivnih grških sil, prve novolevičarske stranke, ki je po padcu berlinskega zidu dejansko prevzela oblast v svoji državi? Gotovo.

Pozdravil bi spremembe, željo grških volivcev po suverenosti in vrnitvi dostojanstva ter jedro demokratičnega procesa. Sirizi pa bi, v slogu svojega britanskega predhodnika Georgea Orwella, brez milosti in takih ali drugačnih kreditov ostro, kot je znal le on, ves čas gledal pod prste in glasno opozarjal na morebitne deviacije.

Bi bil Judt, eden ključnih interpretov časa in prostora, ki ju živimo, zaradi preobrata v »zibelki demokracije«, kjer je ta že kazala znake neusmiljenega staranja, skeptičen in bi ga skrbelo za usodo Evropske unije? Vedno je bil – filozof, sociolog in politični analitik v preobleki zgodovinarja – skeptičen in vedno ga je, samooklicanega »evropesimista«, skrbelo za prihodnost Unije, nikakor pa ne za prihodnost evrskega območja. Prepričan sem, da se eden zadnjih velikih humanistov sploh ne bi ukvarjal z vprašanjem preživetja evrskega vprašanja. Nasprotno.

Tony Judt bi se ukvarjal z ­usodami ljudi in ne s številkami. Ob vsaki priložnosti bi opozoril na humanitarno krizo, ki so jo v Grčiji ­povzročili uničujoči varčevalni ukrepi trojke posojilodajalcev (Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad, evropska komisija). Govoril bi o srhljivem vzponu (neo)nacizma, ki ga v Grčiji ­pooseblja Zlata zora, že dlje časa tretja največja politična stranka v državi.

Ob tem bi (ne le) omenil vzpon skrajne desnice v velikem delu Evrope in še posebej na ­njenem vzhodu, kjer je Evropska unija (z nemajhno pomočjo Združenih držav Amerike) močno pripomogla k vojni v Ukrajini in razbohotenju tamkajšnjih neonacistov. Tu bi Judt naslovil vprašanje nove hladne vojne, ki jo je predvidel že nekaj let po padcu komunizma, in pozval k razpravi o vlogi današnje Nemčije, ki narekuje ­tempo evropske igre in, če nadaljujem z nogometno ­primerjavo, podreja igralce svoji igri in ne obratno, kot bi bilo edino evropsko.

Ob tej priložnosti bi se Judt, ki je bil tudi velik pripovedovalec zgodb in še zdaleč ne le zapisovalec zgodovinskih dejstev, zopet vrnil v Atene, od koder bi opozoril na veliko tragedijo priseljencev, na katerih plečih je, kot je večkrat zapisal, zrasel evropski gospodarski čudež. »K evropskemu gospodarskemu čudežu priseljenci niso prispevali le zato, ker so bili mladi in poceni. Veliko jih je prišlo v Evropo po tem, ko so končali šolanje, a veliko pred tem, ko bi postali breme za zdravstveni sistem. Bili so najboljša kupčija, ki jo je Evropa kadarkoli sklenila, in bili so zadnja, a trajna prednost imperialne tekme,« v zadnjem eseju zapiše Judt.

Danes bi dodal, da se je Evropa takoj, ko je udarila kriza, znebila ubogih priseljenskih duš in jih z drugim dublinskim sporazumom, ki zahteva, da morajo države članice EU vrniti »ilegalne priseljence« v državo, v kateri so vstopili v Unijo, kot dodatno breme naložila šibkim državam evropskega juga (Grčija, Malta, Italija), prek katerih vstopi v EU večina priseljencev. In beguncev.

Da, Judt bi ob vsaki priložnosti pisal in govoril o usodi sirskih beguncev, ki jih Evropa, njegova na človekovih pravicah in odprtosti utemeljena Evropa, s svojimi zaprtimi mejami in utrjevanjem »Utrdbe Evrope« sili v neskončno tvegano prečenje Sredozemskega morja, kjer je v zadnjem desetletju daleč od naših oči v velikem zločinu proti človeštvu umrlo najmanj 22.000 ljudi.

Kako bi se Judt, ki je kljub strašni bolezni razmišljal in s pomočjo tehnologije pisal tako rekoč do zadnjega diha, odzval na pritiske evropskih in mednarodnih finančnih oblasti na konec januarja letos izvoljeno novo grško vlado? Bi – podobno kot nekaj vodilnih evropskih intelektualcev – v agresivni, skoraj nasilni drži Bruslja in (predvsem) Berlina prepoznal neokolonialne težnje? Bi v svojih tankočutnih in do obisti natančnih esejih pisal o rasizmu, ksenofobiji in vse bolj ostri delitvi med severom in jugom Evrope? Niti malo ne dvomim, da bi bilo tako, kajti Tony Judt je – kljub neizčrpni količini kritične distance, ki jo je premogel – vedno pisal na pogon etičnega in kategoričnega imperativa.

Zanj kaj takega, kot je »postranska škoda«, ni obstajalo; njegovo izhodišče je bilo splošno blagostanje. In to ne v ideološkem, pač pa, ironično, v evropskem, globoko humanističnem smislu. Vedno je obsojal vse oblike totalitarnosti in čisto vsak zločin, zagrešen v imenu (katerekoli) ideologije. Tudi zato je bil, nedvomno, obseden z vodilnimi francoskimi intelektualci 20. stoletja, kar je bil dolga desetletja prav poseben fetiš britanske intelektualne elite, po načinu mišljenja in čutenja neskončno bliže Albertu Camusu kot Jean-Paulu Sartru. Veliko bliže je bil namreč človeku kot velikim (zgodovinsko poraženim) idejam v imenu »človeštva«.

Tony Judt bi nam tukaj in zdaj nastavljal ogledalo in z vsako besedo utrjeval pozicijo družbeno angažiranega intelektualca, te (samo)ogrožene vrste, ki ima v globaliziranem, vizualiziranem in pozornostno na nanodelce razpršenem 21. stoletju v najboljšem primeru vlogo nadarjenega stand up komika. Tukaj in zdaj Evropa tako zelo potrebuje Tonya Judta. In ga tako zelo pogreša. Velika iluzija? je knjiga, ki se bere, kot da bi bila včeraj napisana za to, da bomo lahko že danes razumeli svoj skupni (evropski?) jutri.