Tiskane izdaje
Ko so se organizatorji Evropskih dnevov literature pred devetimi meseci odločali o temah letošnjih debat, si niso niti mislili, da bo ena od njih – migranti in njihova literatura – tako zelo aktualna, kot je te dni. Konec prejšnjega tedna so ob Donavi o njej govorili tudi migrantski pisatelji.
Sedmi Evropski dnevi literature so v renesančnem gradu v Spitzu na Donavi in univerzitetnem Kremsu zbrali pisatelje, od katerih mnogi sodelujejo v projektu, ki so ga organizatorji iz neodvisne dolnjeavstrijske hiše literature Kultur NÖ poimenovali observatorij, iz katerega opazujejo trende v sodobni evropski literaturi in s katerim spodbujajo evropsko medkulturno komunikacijo in sodelovanje.
Evropska hiša literature, katere partnerica je med drugimi tudi založba Beletrina, sicer organizira bralne turneje evropskih avtorjev, pisateljske delavnice v Londonu, Budimpešti, Hamburgu in Ljubljani, višek vsakoletnega programa pa so Evropski dnevi literature.
Letošnji program je ponudil vrsto vpogledov v tisto, o čemer ob valu beguncev govorijo vsi, vendar so avtorji ponudili refleksije, ki so se osredotočale na vprašanja identitete in iskale odgovore na vprašanja o jeziku, domovini, eksilu, drugosti in podobnem. Vsi so se strinjali, da je že pisatelj po definiciji nekakšen migrant, kultura in umetnost da sta pač nenehno potovanje oblik in idej, vendar pa se večinoma niso zatekali k leporečenju o velepomembni vlogi pisateljev kot moralne večine, ampak so ponudili odgovore in svarila.
Ko odpove umetnost ...
Škotska pisateljica in scenaristka Alison Louise Kennedy, podpisuje se kot A. L. Kennedy, dobitnica nagrade Somerset Maugham, je v uvodnem predavanju posvarila pred vztrajanjem evropskih družb v čudoviti izolaciji, torej pred trdnjavo Evropa, saj bi to vodilo k vzniku krutosti in pojemanju tradicionalne evropske demokratičnosti.
»Ko sem pisala povzetek tega predavanja, sem mislila, da ga lahko strnem v misel, da takrat, ko odpove umetnost, nastopi krutost, ki se hrani s pomanjkanjem domišljije. Potem pa se je v medijih pojavila fotografija utopljenega sirskega dečka na turški obali. Zdaj lahko rečem, da britanska in evropske vlade niso bile zmožne razrešiti humanitarne krize, ki so jo pomagale ustvariti. Domišljija nas zapušča, tu in tam. In kaj naj storimo umetniki? Odzvati se moramo, to je jasno, to zahteva naša vloga varuhov domišljije, širšega razmišljanja in kulture. Kaj smo storili narobe? Kaj smo pozabili? Kaj lahko storimo zdaj?«
A. L. Kennedy je prepričana, da povsod po svetu, celo v državah, ki se vidijo kot varen pristan svobode izražanja in demokracije, umetniškost pojema, vse bolj pa se šopiri nečloveškost. Nekaj prispeva k temu tudi medijska industrija, ki hlepi po šokantnih presenečenjih in iluzijah: pandemije, vsiljena revščina, zadolževanje - vse to ima po njenem predvidljive posledice, od obupa, besnenja, nasilja do nihilizma.
»Pisatelji premoremo vrednote. Zdajšnji temni čas je pravi čas za učenje o svetlobi in mi lahko ponudimo človeštvu marsikaj osvobajajočega. Brez naših sanj se bomo lahko soočili le z nočnimi morami. Nekaj moramo narediti. Kaj, o tem se bo odločil vsak sam. Zamisliti si moramo prihodnost, če si je namreč ne bomo, se bo zgodila brez nas in nas morda tudi ugonobila.«
Izza politične retorike
Avstrijski pisatelj Peter Zimmermann je interpretiral predavanje A. L. Kennedy z besedami, da se v času kriz velikokrat sprašujemo, kaj bi kdo moral storiti, vendar so odgovori na to vprašanje zmeraj napačni. V razmislek je ponudil svoje stališče: »Vsakdo, pisatelji niso izvzeti, si lahko prizadeva za tisto, kar misli, da je pravilno in resnično. Pisatelji si lahko privoščijo biti korektiv politiki, skrbijo jih lahko moralna vprašanja, lahko se trudijo pokazati javnosti bistvo, ki se skriva za politično retoriko, razgaliti njeno praznost in dvomljivost, lahko tudi pokažejo, kako bi lahko šlo drugače. Vendar tega niso dolžni storiti.«
Iraški pisatelj in novinar Najem Wali, ki je po zaporu v času Sadamovega režima na začetku iraško-iranske vojne dezertiral in pobegnil v Nemčijo, je takim tonom dodal še drugačne: mnogi pisatelji v geografskem smislu živijo v izgnanstvu, a so bili v eksilu že zdavnaj prej, v svoji domovini. Ko postane bivanje v deželi, kjer si se rodil in živel, boleče zato, ker vidiš in čutiš krivico in to počne država, je konec vsega, kar je lepo. »Ko golo preživetje postane glavna vsebina življenja in je vse lepo uničeno, tudi domovina postane eksil, to izgnanstvo živi v tebi in je fatalno. Občutek, da si tujec, se začne tako, da se počutiš osamljenega in zapuščenega in nimaš ničesar, na kar bi se lahko naslonil. Tak notranji eksil uniči prijateljski pogled na svet in na soljudi. Geografski, zunanji eksil je potem le nadaljevanje, logična in tragična posledica prvega.«
Študij nemške literature v času po Hitlerjevem prevzemu oblasti je Waliju prinesel spoznanje, da romanov o eksilu pravzaprav ni prav veliko. Večina pomembnih literarnih del je po njegovem prepričanju sicer nastala v eksilu, a ne geografskem, ampak notranjem, iz pisateljeve socialne odrinjenosti in želje preseči ozke nacionalistične ideje.
