Roman Figa - tretji kresnik Gorana Vojnovića?

Izid tretjega romana Gorana Vojnovića Figa je tisto, čemur rečemo literarni dogodek – Upravičeno? Vsekakor!

Objavljeno
03. maj 2016 12.40
Ženja Leiler
Ženja Leiler
Bog je en navaden bedak, se glasi v romanu večkrat izrečeni­ stavek. A kaj naj Bog počne­ z ljudmi, ki ga imajo za bedaka? Prizanesljivo jih pusti pri miru in potrpežljivo čaka na njihove­ premike v času. Osrednja kategorija Vojnovićevega novega­ romana so prav ti premiki v času.

Vojnovićev prvenec Čefurji, raus! (2008) je izrisal portret socialno in kulturno marginaliziranih priseljenskih slojev v poosamosvojitveni Sloveniji. Obenem je lucidno komentiral tako južnjaško kot slovensko sociopatijo. Čas romana Jugoslavija, moja dežela (2011), v katerem se mora odrasli sin soočiti z dejstvom, da njegov oče ni bil ubit v balkanski moriji, ampak je v podobi skrivajočega se vojnega zločinca še kako živ, je bil izpisan že v naslovu – to je čas razpada nekdanje države, čas soočanja z vzroki in posledicami ter predvsem čas, ki se je ustavil.

V Figi, ki se giblje znotraj istih časovno-prostorskih koordinat kot Jugoslavija, čas nima več le konkretne zgodovinske dimenzije, ampak postane protagonist romana. In to na treh ravneh.

Uglaševanje časa

Prva raven je jezikovna. Vojnovićeva pisava je ritmična, enkrat enakomerno odmerjena in počasna, s premolki, drugič pelje ritem v crescendo, vse do suspenza. Druga raven je konkreten zgodovinski čas. Tretja raven pa je čas, kot ga doživ­ljajo akterji romana. Vojnović ga opisuje takole: Čutil je, da čas odteka. Želel je ohraniti začasnost. Ni vedel, kaj bi s časom, in ga je začel drobiti na drobne koščke. Časa mu ni hotelo zmanjkati, ostajale so mu cele neporabljene ure. Čas je tudi njo plašil. Naposled se je vdal in pustil, da čas polzi mimo. Ostal je sam s prihajajočimi časi. – Skratka, v Figi je čas inštrument, ki ga Vojnović neprestano uglašuje.

Posebna razsežnost Fige je vprašanje svobode. Ta svoboda ni nekaj abstraktnega ali, še manj, ideološkega: »Svoboda je utvara vseh utvar, le drugo ime za osamljenost.« Svoboda je v tesni simbiozi z drugim: »Vseh nas je strah ljubezni, ker je ljubezen tako nesvobodna, tako strašna. Tako lepa in tako strašna. Tako lepa in tako strašna. Tako lepa.« Vojnović posameznikovo svobodo oziroma nesvobodo veže na razmerje z drugim: vsakršno razmerje, še zlasti ljubezensko, nam to svobodo vzame. Nekako tako: svoboda posameznika se konča v trenutku, ko stopi v razmerje z drugim.

Čas – svoboda – ljubezen so torej trije medsebojno prepleteni tematsko-vsebinski poudarki romana. Njegovo središče je trideset-in-nekaj-čez-letnik Jadran, pripovedovalec družinske zgodbe, razpete čez tri generacije in vpete v čas in prostor nekdanje države, njenega razpada in (slovenske) sedanjosti. Dogodki, ki v treh generacijah sprožajo usodne odločitve posameznikov, resda izhajajo iz konkretne zgodovinske resničnosti. Vendar pa glavna ambicija Fige ni, da bi bila literarizirana družbena refleksija, to je kvečjemu, kot v Čefurjih ali Jugoslaviji, pod črto. Teži­šče se v Figi izrazito premakne v intimno dramo treh generacij neke družine,­ ki je resda geografsko in časovno uokvirjena, a z univerzalno poanto. Nekje drugje in kdaj drugič bi jo pač zadevale neke druge okoliščine. Ni usoda tista, ki upravičuje človekova dejanja, ampak dejanja »upravičujejo« človekovo usodo.

Odsotna prisotnost

Predvsem pa je Figa ljubezenski roman. Teh ljubezni je več.

Najprej sta tu Jadranov dedek Aleksandar Đorđević, rojen v Srbiji sredi dvajsetih let preteklega stoletja, in babica, Slovenka Jana Benedejčič. Njuno na videz složno dvojino usodno načne Aleksandrov nenadni odhod na delo v Egipt sredi sivih let jugoslovanskega socializma, poantira pa Janina starostna demenca. Dvojina med Jadranovo mamo Vesno in očetom Safetom Dizdarjem prav tako razpade, ko Safet na začetku sinovih najstniških let, kmalu po razpadu Jugoslavije, čez noč izgine in se preseli v Bosno. In zdaj, v času pripovedi, tudi Jadrana njegova Anja, hči pokroviteljskega, vplivnega in bogatega Černjaka, nepričakovano pusti samega s sinom Markom.

Morebitni objektivni vzroki vseh teh nenadnih odhajanj so v romanu nakazani, niso pa nujno tudi resnični ali pravi vzroki. Pomembneje je, da šele odsotnost dedka, Safeta in Anje zares postane njihova prisotnost, saj so posledice njihovih »pobegov« pravzaprav gibalo romana. Pa tudi osrednje vozlišče, ki ga poskuša Jadran na vsak način razvozlati, saj ga vidi kot nekakšno svoje prvobitno besedilo življenja. Ko bo razumel družinsko preteklost, bo morda razumel svojo sedanjost. Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice, a to mora Jadran šele ugotoviti.

V ekspoziciji štiristo strani dolgega romana Vojnović postavi leto 1955 in prihod mladega Aleksandra za upravnika gozdov v Buje. Ta prva skica, ki na kratko oriše Aleksandrovo preteklost, njegov prihod v Ljubljano, ko je bil še otrok, pa tudi povojno Istro, ko so v izpraznjene hiše optantov naseljevali priseljence, se konča z rojstvom Jadranove mame Vesne in Aleksandrovo odločitvijo, da bo mlada družina živela v sosednjem Momjanu. Takoj po tem nas Vojnović preseli v sedanjost, spet smo v Momjanu, ki je zdaj v drugi državi, po hiši pa se sprehaja mrliški oglednik. Dedek Aleksandar je mrtev. Ta smrt, o kateri Jadran posumi, da je bila samomor, šele zares sproži pripoved. Je spiritus agens Jadranovega popotovanja po družinski geografiji.

Kdo pripoveduje, kdo si izmišljuje

Ob vstopanju v roman se bralcu zdi, da je besedilo napisano s stališča vsevednega pripovedovalca, ki s ptičje perspektive motri svet pod sabo. V prvem poglavju je tako eno samo mesto, zaradi katerega vemo, da imamo opraviti s prvoosebnim pripovedovalcem, Aleksandrovim vnukom Jadranom. Čeprav že prvi stavek drugega poglavja to odločno potrdi, Vojnović glede statusa pripovedovalca ves čas nekako zavaja. Jadranova pripoved namreč neprestano prehaja iz vsevednosti v notranji monolog, pa v dialoge, opise razpoloženj in razmišljanja drugih. Enkrat klepetavo nagovarja bralca, potem spet vsevedno sedi na veji in opazuje, trenutek pozneje smo sredi nekakšnega toka melanholične zavesti. Ta pripovedni način sledi tudi časovni kronologiji romana, ki se, kot že Jugoslavija, po premici ves čas premika naprej in nazaj, zvečine kar znotraj časovno istega prizora. Bralec je tako večkrat pretentan, ko se sprašuje, kdo zares pripoveduje. S čigavim pogledom ima pravzaprav opraviti.

Navidezno premeščanje pripovedovalskih perspektiv, ki ga Vojnović mojstrsko obvlada, zadeva bistvo Jadranove istovetnosti: kaj je res in kaj le plod njegovega razumevanja oziroma njegove perspektive? Ko se zdi ta najbolj objektivna, se izkaže za najbolj subjektivno. In nasprotno. Jadran si resnico prikraja: »Moja zgodba je izmišljena, svoje spomine, to neurejeno zbirko slik in glasov, sem s pomočjo domišljije povezal med seboj, jih postavil v logično, meni ustrezno zaporedje.« Jadranova zgodba o družinski preteklosti, polni neizgovorjenega, je tako zgodba opravičevanja pred samim sabo, zgodba o strahu, da bi prevzel odgovornost. Ta odgovornost ne pomeni samo odgovornosti za svoja dejanja, ampak je pri Vojnoviću spojena z vprašanjem strahu pred ljubeznijo – ljubeznijo, ki jemlje svobodo. Gre torej za strah pred dvojino, ki prej ali slej zahteva življenjske kompromise, izgubo primarnega individualizma itn. In hkrati za strah pred izgubo te dvojine. Nasprotje ljubezni ni le svoboda, ampak tudi samost, ki jo roman razume kot drugi obraz svobode.

V vsem tem je tudi nekaj teznosti, ki Vojnoviću tu in tam uide preveč prosojno, nekako papirnato. V pisanje se mu včasih, ko trči ob konkretne politične dogodke ali sodobne družbene anomalije, prikrade tudi kakšna publicistično-kolumnistična pasaža. Te bi lahko manjkale, toliko bolj, ker siceršnje večglasje romana speljuje v bližino sentimentalizma in moraličnega enoglasja – spet pa jih ni toliko, da bi ogrozile ta sicer izrazito kompleksni roman.

In figa iz naslova? Najprej je tu konkretno, kot drevo, ki nemo spremlja zgodbo družine: »Premagala me je otožna podoba drevesa, ki osamljeno stoji pred prazno dedkovo hišo in gleda v njena zaprta vrata.« Potem je tu metaforično, kot figa, ki jo protagonisti v svoji neiskrenosti drug z drugim ves čas držijo v žepu. In nazadnje je to resnični in obenem simbolični sadež na vrhu drevesa, ki ga mora v finalu obrati Jadran. Zreli sadež njegove odraslosti. Kot je tudi roman Figa eden redkih slastnih sadežev sodobnega slovenskega romanopisja.