Roman Kameno seme se začne tako rekoč s programsko napovedjo: »Včasih se kaj zgodi v zaporedju na videz nepovezanih dejanj, notranji vzgib sproži celo vrsto potez, določi smer reakcij in zbuja vprašanja, pa še več razlag. In Tristane je imela svojo razlago za prvega v nizu dogodkov, ki po njenem ni bil to, kar se je zdel: prepričana je bila, da João laže.«
Veronika Simoniti (1967) je novinka med romanopisci, nikakor pa ni literarna neznanka. Do zdaj se je kalila v kratkoproznih vodah in z zbirkama kratkih zgodb Zasukane štorije in Hudičev jezik pa tudi s posamičnimi zgodbami dosegla nekaj zmag na literarnih natečajih in nominacij za pomembne literarne nagrade. Sicer pa Veroniko Simoniti, diplomirano romanistko, poznamo tudi kot prevajalko iz italijanščine in francoščine.
Mozaična struktura
Romanu Kameno seme se pozna kratkoprozna kondicija pisateljice. Posamezna poglavja namreč delujejo kot kratke zgodbe, ki pa so domiselno povezane med seboj prek likov, ki nastopajo zdaj v tej, zdaj v oni zgodbi, pa tudi prek ključnega dogodka, kamna, ki ga nesrečna ženska vrže v neznanca na drugi strani zidu in sproži vrsto dogodkov, kot je napovedano v uvodu romana. Roman ima občudovanja vredno mozaično strukturo, je nekakšna skladanka, kalejdoskop podob, v katerem se stvari na koncu prav do zadnjega ujamejo druga v drugo.
Bralec je ujet v množico perspektiv, kajti na iste stvari gledamo vsakič s perspektive drugega lika, pač tistega, ki je v danem trenutku v ospredju. Ta pomnožitev perspektiv nekako pripelje do ključnega sporočila romana – da resnice ni mogoče izreči. Na koncu je dvom še večji, saj se izkaže, da obstaja tudi prvoosebna pripovedovalka, ki je morda edini otrok med dopustniki. To, kar beremo, so morda le njeni zapiski, njen pisateljski poskus?
Dogajanje je postavljeno na hrvaški otok, v mediteranski milje, ki je Veroniki Simoniti očitno zelo ljub. V malem zaselku Anti, idiličnem kraju, se v počitniškem času zbere naključen konglomerat ljudi, med katerimi so ezuli, počitnikarji in domačini, vsekakor ljudje z različnimi nacionalnimi ozadji, spolnimi nagnjenji in ideološkimi prepričanji. Mnogi med njimi so zaznamovani z neko travmo, kot so denimo homoseksualnost, rak, alkoholizem, posledice vojne ali posvojitve ...
To je, poleg strukture, druga močna točka romana Kameno seme: pisateljica gradi like z veliko empatije, natančno jih duševno skonstruira, vživlja se vanje, vodi jih, dokler ne postanejo samostojne (seveda literarne) človeške entitete. Travme junake blokirajo, jim onemogočajo, da bi zaživeli v polnih in zdravih odnosih z drugimi. Njihovi odnosi se začnejo razpletati šele, ko naslovni kamen poleti v zrak ...
Moč in nemoč jezika
Poleg umetelne strukture in psihološko razdelanih likov je tu še tretja pomembna plat romana: jezik. Je filigransko odmerjen, a se vedno znova kaže kot nezadosten. Literatura je igra z njim, je dokaz njegove moči in nemoči hkrati, nam sporoča Veronika Simoniti.
Anja Radaljac je v Pogledih zapisala, da »rašomonska pripoved o prebivalcih fiktivnega mesta nekje v Dalmaciji ponuja nabor zgodb, ki se pogosto stikajo le rahlo, v navidezno majhnih, nepomembnih dogodkih ...«, Aljoša Harlamov v Delu, »da že dolgo ni bila krovna metafora izbrana tako natančno, obenem pa omogočala toliko različnih in večplastnih interpretacij«, Aljaž Krivec v Literaturi, da je »Kameno seme roman, ki z dobro organizirano pripovedjo, tekočim slogom, na trenutke začinjenim s finesami in pomenljivimi jezikovnimi obrati, ne daje nikakršnega vtisa prisiljenosti«, Ana Geršak na portalu MMC pa, »da je Kameno seme občudovanja vreden, filigransko izdelan predmet, ki ga bolj občudujemo zaradi načina pripovedi kot zaradi zgodbe same«.