Tiskane izdaje
Novica o smrti Umberta Eca, ki je v svojem 85. letu v petek pozno popoldne umrl v svojem domu v Milanu, je v soboto zjutraj odjeknila ne le po Italiji, temveč po vsem svetu. Bil je eden vodilnih svetovnih intelektualcev druge polovice prejšnjega stoletja in začetka novega.
Filozof, semiotik, medievalist, lingvist, profesor, pisatelj, publicist, poznavalec in strasten zbiratelj starih knjig, ljubitelj glasbe in umetnosti ter vsega lepega je bil eno najbolj znanih italijanskih imen v svetu. Lepoto je čislal, rad je živel v lepem okolju, veliko časa je preživel v svojem drugem domu pri Urbinu, kjer je bival v preurejenem jezuitskem samostanu.
Eco se je nadvse zabaval, ko so govorili, da je nekdanji jezuitski samostan v vasi Monte Cerignone v resnici samostan iz romana Ime rože. V tem poslopju, ki ga je kupil in obnovil leta 1976, je napisal vse svoje romane. Tja se je umikal iz Milana, tam je preživljal praznike in počitnice.
Kako tudi ne, ko pa je bil že njegov prvi roman Ime rože svetovna uspešnica, ki so jo prevedli v 47 jezikov in prodali več kot 30 milijonov izvodov.
Umberto Eco se je rodil 5. januarja 1932 v Alessandriji v pokrajini Piemont. Kot je sam večkrat pripovedoval, tudi v odličnem dokumentarcu o njem, ki smo ga videli na nacionalni televiziji, so priimek Eco dali državni uradniki njegovemu dedu, ki je bil najdenček, izvira pa iz začetnic latinskega ex caelis oblatus (darilo z neba). Na očetovo željo se je sprva vpisal na pravo, vendar se je kmalu prepisal na študij filozofije Tomaža Akvinskega, dve leti kasneje pa je diplomsko delo izdal kot svojo prvo knjigo.
Kultura za množice
Med študijem je po lastnih besedah izgubil vero v Boga, po študiju pa je nekaj časa sodeloval v kulturni redakciji državne televizije RAI, kamor so ga povabili prijatelji. Govorilo se je, da je pisal tudi vprašanja za kviz, ki ga je vodil Mike Bongiorno, vendar je Eco to vztrajno zanikal, čeprav je v šestdesetih letih, ko je že postal profesor na milanski univerzi, napisal zanimiv esej o fenomenologiji Mika Bongiorna.
Priljubljenost TV-voditelja med Italijani je bila v tistih letih prav neverjetna, Eco pa se je h kulturi za množice, kot jo je sam imenoval, vselej rad vračal in o njej tudi pogosto pisal. »Če nimaš rad tistega, kar navdušuje množice, o tem niti ne moreš pisati. Kako naj pametuješ o fliperjih, ko pa nikoli nisi poskusil teh igric, ki zabavajo milijone ljudi po svetu,« je dejal v nekem pogovoru.
Kljub profesorskemu in publicističnemu delu je našel čas tudi za delo v založniški hiši Bompiani, kjer je delal vse do leta 1975, ko je postal profesor semiotike na bolonjski univerzi. Pogled na njegovo delo in bibliografijo ter seznam raznih častnih in doktoratov jemlje dih. Dobil je več kot 40 častnih doktoratov – leta 2007 mu ga je podelila tudi ljubljanska univerza – v kar šestdesetletni karieri znanstvenika in pisatelja pa tudi veliko nagrad na teh področjih.
Tolikšen opus bi bil za nekaj življenj navadnih ljudi, a Eco je bil vse kaj drugega kot navaden človek. Ko je zasijala njegova zvezda, je zasenčil vse druge. Takšen človek pa nima le prijateljev in oboževalcev, temveč si je z odkrito besedo in sodelovanjem v številnih polemikah nabral lepo število nasprotnikov. Z njimi je strastno polemiziral v številnih italijanskih časopisih in revijah (Corriere della Sera, Repubblica, Manifesto, Quindici, Il Verri ...), še posebno pa je ostal v spominu kot dolgoletni kolumnist tednika Espresso.
O odporniškem gibanju
Objavljal pa je tudi v tujih časopisih in revijah. Zelo odmeven je bil njegov članek v New York Review of Books leta 1995, ki so ga potem ponatisnili številni drugi časopisi. V njem govori o fašizmu in odporu med drugo svetovno vojno, v katerem lahko prepoznamo tudi slovenske razmere.
»V moji domovini danes obstajajo ljudje, ki se sprašujejo, ali je imelo odporniško gibanje sploh kaj realnega vpliva na potek in konec vojne. Za mojo generacijo je to vprašanje irelevantno: mi smo neposredno razumeli moralo in psihološki pomen odpora. Za nas je bila stvar ponosa vedeti, da mi Evropejci nismo pasivno čakali na osvoboditev. /.../ V moji domovini danes obstajajo tisti, ki govorijo, da je bil mit o odporu komunistična laž. Res je, da so komunisti odpor izkoristili, kot da je njihova osebna lastnina, ker so igrali glavno vlogo v njem, sam pa se spomnim tudi partizanov različnih barv. /.../ Osvoboditev je bila skupno dejanje različnih barv. /.../ V moji državi obstajajo tisti, ki pravijo, da je bila osvobodilna vojna tragičen čas delitev in da je vse, kar potrebujemo, narodna sprava. Tragičen spomin na tista strašna leta bi morali potisniti. /.../ Če sprava pomeni sočustvovanje in spoštovanje do vseh tistih, ki so vodili svoje vojne z dobrimi nameni, potem oprostitev ne pomeni tudi pozabe.«
V soboto, 27. februarja, teden dni po smrti, bo izšlo njegovo zadnje delo z naslovom Pape Satan Aleppe. Skrivnoste besede (kaj je ljubšega semiotiku njegovega kova!?) je vzel iz prvega stiha sedmega speva Dantejeve Božanske komedije.
»Pape Satan, pape Satan aleppe, se je zadrl Plutov glas hripavi,« se v prevodu Andreja Capudra glasi začetek speva, v katerem pesnik opisuje Pluta in grešnike v četrtem krogu, kjer trpijo razsipneži in skopuhi. Pomen teh skrivnostnih besed je še danes uganka, s katero se ukvarjajo številni razlagalci Dantejeve mojstrovine.
Izid knjige je bil sicer napovedan za maj, vendar so se založniki Eugenio Lio, Elisabetta Sgarbi, Mario Andreose in Anna Maria Lorusso, ki so pred kratkim zapustili založbo Bompiani, pri kateri je Eco izdal vse svoje romane, in ustanovili novo založbo La nave del Teseo (Tezejeva ladja), h kateri so pritegnili številne znane avtorje, odločili, da tudi tako izkažejo čast umrlemu velikanu, ki jih je vse od začetka podpiral pri njihovi odločitvi. Gre za knjigo esejev na 470 straneh, med katerimi bodo tudi njegove kolumne, ki jih je od leta 1985 objavljal v tedniku Espresso.
Najmanj dva časopisa
Umberto Eco je pustil za seboj ženo, sina, hčer, vnuke, knjižnico s 50.000 knjigami, v kateri je hranil tudi tiste, ki jih je bral kot otrok, ter veličastno literarno in teoretično delo, ki je zaznamovalo evropsko kulturo. »Sem filozof. Romane pišem samo konec tedna,« je večkrat povedal. In s tem nepričakovano prehodil pot od uveljavljenega filozofa do pisatelja uspešnic.
