Tiskane izdaje
Urad avstrijskega zveznega ministra za umetnost, kulturo, ustavna vprašanja in medije je pred časom odobril sredstva za ponatis celotnega opusa Florjana Lipuša v Sloveniji in sklepno monografijo. Izbrana je bila založba Litera, v načrtu je izid enega ali dveh ponatisov na leto.
Omenjeni načrt teče lepo, pogled v program založbe Litera pokaže, da je v zadnjih letih bralcem ponudila Lipuševe knjige Poizvedovanje za imenom, Boštjanov let, Zmote dijaka Tjaža, Mirne duše in nazadnje letos Srčne pege, vse razen ene v Piramidi, zbirki sodobnega slovenskega leposlovja, le Poizvedovanje za imenom je bilo uvrščeno v humanistično zbirko Nova znamenja.
Ob omenjeni pomoči sta pri izidu kot finančni pomočnici navedeni še Javna agencija za knjigo in Mestna občina Maribor. V nadaljevanju orisovanja meja Lipuševega opusa sledita romana Odstranitev moje vasi in Jalov pelin.
Kar je povedano,
Pa ni bilo čisto tako, pisateljev opus je namreč po njegovi odločitvi že zamejen, sklenjen, že leto pred podelitvijo nagrade, pred nekaj leti, ko je moral svojo odločitev spet razlagati in utemeljevati, je Lipuš dodal: »To je bila res zavestna, prav nič boleča odločitev, kajti menim, da je literarno pisanje preveč resna stvar, da bi se človek ukvarjal z njim do zadnjega zdihljaja. Mislim, da z literaturo, ki jo trga v sklepih in samo še po berglah more hoditi pokončno, nihče nima veselja. Najmanj še avtor sam, in to je odločilno. Treba je nehati, ko človek še kolikor toliko dobro obvladuje svojo pamet in se še zaveda svoje telesnosti, vseh svojih čutov. Mogoče pa je poglavitni vzrok predvsem v občutku, da sem vse, kar sem imel povedati, povedal že okoli sto voglov. Pravzaprav sem vse to pravil samemu sebi in nikomur drugemu, več pa si nimam povedati.«
In kako je Lipuš vse svoje povedal? Literarni zgodovinarji so si edini, da bleščeče in neponovljivo, ob najvišji nacionalni nagradi so povedali, da je pisatelj, ki je nepopustljivo zvest svojemu prvinskemu etosu, ki je etos človekove pravice do prostosti in pokončnosti. In to v travmatiziranem manjšinskem svetu, ki prav te človeške lastnosti preverja, duši in lomi močneje, kot se to dogaja drugod. Lipuš gleda stvari naravnost in brez rodoljubnega popuščanja ali lepotnega prenarejanja, hkrati pa skozi neko posebno živost, ki zmore videti tako tragiko kot komiko pa tudi grotesko koroške danosti.
Spoj regionalizma
Silvija Borovnik je ob isti priliki ugotavljala, da je na literarnem prizorišču s svojo natančno, ostro merjeno in slovenski jezik ljubkujočo besedo trmasto navzoč že več kot štirideset let, čeravno mu pri tem ne čas in ne prostor pa tudi sočasni kritiki pogosto niso bili naklonjeni. Toda Lipuš je presenečal s svojo jezikovno virtuoznostjo in zabaval z razgrajevanjem različnih tradicionalnih vzorov in vzorcev. Poskrbel je, da je slovenska Koroška v Avstriji ostala na zemljevidu sodobne literature, tako slovenske kot nemške. Kot pisatelj se ni znal riniti v ospredje, v razna samozvana središča, in je raje odzveneval iz svojega (navideznega) koroškega zakotja, Denis Poniž pa je dodal, da je s pisateljem in dramatikom (ko naštevamo njegova prozna dela, vedno pozabljamo na drami Mrtvo oznanilo, 1962, in dramski kolaž Ekstremist Matija Gubec, 1973, skupaj z J. Messnerjem) Florjanom Lipušem koroška slovenska literatura stopila iz prostora, v katerem je bila estetska norma vaška povest, vpisana v formo večerniške ali mohorjanske zgodbe, v prostor estetsko razvite, jezikovno do visokega sijaja in zvena oblikovane pripovedi, idejno polemične in provokativne proze, kakršno je Lipuš ustvaril v širokem loku od Črtic mimogrede (1962) in romana Zmote dijaka Tjaža (1972) do Stesnitve (1995) in Boštjanovega leta (2003).
