Tiskane izdaje
Prelom, do katerega ni prišlo (Mladinska knjiga) je nova knjiga znamenitega slovenskega politika Franceta Bučarja, ki se ga povezuje z osamosvojitvijo Slovenije, torej z državnostjo. Če nekdo njegovega političnega slovesa v knjigi postavi izziv take vrste, trditev, da se nekaj ni zgodilo, in ko naslov namiguje, da bi se moralo, je vse skupaj zadosten razlog za pozornost bralca pa tudi širše javnosti.
Ob branju kaj hitro vidimo, da se avtor ne bo zapletal v dnevnopolitične dogodke niti v dileme aktualnih ali preteklih vladnih koalicij. Njegova misel zajema širino družbenih problemov kot takih, torej ne le domačih, temveč kar globalnih, svetovnih. Takoj se srečamo z ugotovitvijo, da se je tržno-kapitalistični model izčrpal, Slovenija pa v svoji poosamosvojiteljski vznesenosti ni niti opravila prave refleksije, lastni državnosti ni podložila pravega etičnega razmisleka.
Nikoli, pravi, nismo obračunali s komunizmom, zadušili smo se v lastni duhovni praznini in državo smo pripeljali do roba zloma. Komunizem ni maral države, mi smo jo naredili, toda država deluje, če deluje družba, ta pa si mora prigraditi občutek varnosti. Po komunistični zapuščini se soočamo z ravno narobnim: z občutkom stalnega izrednega stanja.
Tudi patriotizem spada k posamezniku in njegovi istovetnosti, pravi. Potem se avtor spoprime z naturalizmom, zakonitostmi narave, ki pogojujejo zakonitosti človeka. Zanimivo je, da avtor izrazito polemizira z egalitarizmom, celo na področju sociale. V opombah zapiše: »Dosledno vztrajanje pri pozitivizmu na socialnem področju, zlasti v politiki, nujno vodi do zanikanja demokracije. Dejansko se je to jasno pokazalo v Jugoslaviji.«
Določanje narave ga pripelje v misel, da narava sama postavlja meje, od tod pa v kritiko kapitalizma, ki, pravi, je napadalen, totalen. Ustvarja monopolizacije vseh vrst in zato se avtor vpraša, ali Slovenija sploh lahko izstopi iz tega vzorca.
Eno od zanimivosti razmišljanja predstavlja avtorjeva kritika kapitalizma. »Nikoli ni odgovor izviral iz praznega prostora, ki naj bi ga zanj ustvarila revolucija. Tudi če je šlo za povsem novo ureditev kot zanikanje odpravljene, je tudi nova ureditev v največji meri temeljila na splošnih civilizacijskih pridobitvah stare, odpravljene ureditve, ki ustvarja potrebno kontinuiteto.« Iz tega izpelje opozorilo za Slovenijo: »Novo ureditev lahko ustvarimo šele, ko smo dosegli relativno zdravo sedanje stanje.«
Potroštništvo je spremenilo narodni značaj
Slovenija ima problem majhnosti in majhnost države zahteva oblikovanje posebne politike. Toda na poti do česa takega se je v družbo zažrlo potrošništvo, ki mu je uspelo nad vsemi pričakovanji svoje ideologije. V programu OF med drugo svetovno vojno je bila kot eden od ciljev vsebovana sprememba narodnega značaja. Potrošništvu je slednjič uspelo!
Če povzamemo vse te elemente in jih skupaj za avtorjem knjige prekrižamo z ide(ologi)jo kapitalizma, gre misel takole: zasvojenec potrošništva ni več zmožen temeljnih vrlin: skromnosti, vzdržnosti, varčnosti, poguma v hudih časih, ohranjanja ponosa in značajske neupogljivosti. Tega si gospodar kapitalistične ureditve niti ne želi, čeprav, kot je pokazal že Schumpeter, je vzgon za rast kapitalizma pod vplivom protestantske etike dala prav skromnost. Ključ do uspeha sta delo in zavzetost za cilje.
Pri tezah o novih oblikah politične odvisnosti se avtor vnovič spopade z naslovno temo, s prelomom. Pred razpadom Jugoslavije se namreč nič ni zgodilo, nič se ni premaknilo, zato je moralo priti do zloma. Nova elita, ki je nastala po prelomu, se je večkrat obnašala nepremišljeno, podeljevala nove pravice, krojila privatizacijo dobrin, in danes je država polna »zaprtih krogov«, utemeljenih na zavezah in poznanstvih, med katerimi nekatere preraščajo v prave mafijske tekmece državnim institucijam. V Sloveniji smo prišli do točke, ko so ta omrežja tako narasla, da je ogroženo normalno delovanje države in »likvidacija« teh postaja nujnost za obstoj države.
Tisti skriti gon
Seveda se postavi vprašanje, kje so rešitve. Prva in najpomembnejša je vsekakor v doslednem spoštovanju pravnega reda. Demokracija ni združljiva s popustljivostjo in Slovenija se v načelnih zadevah demokracije ni mogla opreti na lastno politično izročilo.
Pravosodje je dejavnik družbene integracije. Začelo se je dogajati, kar se ne bi smelo: udeleženca v pravosodju smo začeli »spreminjati v pravnega tehnika«, ki je drugo ime za pravnega invalida in ni zmožen razumevanja vsebine in vloge pozitivnega prava, želja je tudi, da bi se sodniku odvzelo vsako možnost samostojne presoje. Toda prav simboli države, in pravno področje jih zapolnjuje, zagotavljajo, da se ne izpolni grožnja brezdržavne družbe, v kateri velja Hobbsov boj vsakogar zoper vse.
Potem se avtor spopade z vrednotenjem posameznika v družbi. Pravica do osebne svobode mu je dala mesto ekonomskega subjekta, kajti z njo je bil izpolnjen »prvi in temeljni pogoj za nastanek tržnega gospodarstva«. Podobno je s statusom parlamentarizma in poslancev, ki naj bi predstavljali moč razočaranih državljanov, pa so pravzaprav razlog za njihovo razočaranje.
Odločanje, za katero so bili izvoljeni, so po večini prepustili drugim, se predali strankarsko-črednemu nagonu in stopili na pot, ki postopno, »a zanesljivo omogoča klikam, da se polastijo oblasti«.
Postavi se vprašanje družbenih ciljev, njihovih prioritet. Pojavljajo se novi in novi interesi, najmočnejši med njimi je interes finančnega kapitala, ki pred seboj podira vse meje. Velik del pomembnih parlamentarnih odločitev se sprejema zunaj parlamenta. Tako imenovana »usklajenost« zakona je postavljena pred poslanca kot strokovna postavka, največkrat pa je interesna. Na udaru sta etična doraslost in osebna neodvisnost poslanca.
Slovenija je nastala iz jugoslovanskega incesta
Avtor potem razširi temo in se poukvarja s politiko kot tako, kot etičnim izzivom, bodisi v perspektivi Kantovega kategoričnega imperativa bodisi v pragmatično-utilitarni dimenziji Machiavellija. To mu služi za postavitev razmerja med slovensko in nekdanjo skupno jugoslovansko državnostjo. Naredi anamnezo primera Jugoslavija, ki se je ves čas oprijemala »orientalskih vzorcev pojmovanja državnosti«.
Slovenija naj bi nastala iz tega incesta, vendar je sama po sebi poskrbela za razočaranje: »Slovenija kot država je s sorazmerno kratko zgodovino svojega obstoja neposredno prispevala k razjasnitvi navideznega protislovja med politiko in moralo. Sicer v negativnem smislu, a v tem pogledu zelo določno.« To je ena od avtorjevih najjasnejših ocen slovenske državnosti.
Povedal je, da je kapitalizem, tako kot se je pojavil, problem. In povedal je, da ga lahko ustavi le sila, močnejša od njega, vendar čisto jasno ne pove, katera bi lahko bila ta sila. Ko reče, da ekonomija dejansko postaja politična ekonomija, ko to prekriža s teorijo interesov in njihovega poseganja v družbene odnose, pravzaprav po svoje parafrazira Hobbsovega Leviathana in njegov Homo homini lupus. On govori o libidu dominandi, »gonu, ki je globoko usidran v bistvo človekove narave«.
Zato svoj kritični odnos – in v tem bi lahko v javnosti stekle polemike – postavlja tudi do sociale oziroma angažmaja države v korist socialno ogroženih za vsako ceno. Naloga države, pravi, je, da odstranjuje vzroke socialne disfunkcije družbe in posameznika, ne pa da s svojim delovanjem poskrbi za »popolno podrejenost posameznika državi«. Taka socialna država, je zapisal, je v svojem bistvu le slaba kopija totalitarne države realnega socializma.
V knjigi Franceta Bučarja Prelom, do katerega ni prišlo je torej nekaj izzivov za nacionalno debato in zdi se, da je bil cilj avtorja osebno povedati javnosti, kar je imel za potrebno, med drugim zanesljivo tudi to, da ljudem nikoli ne bi smelo zmanjkati poguma za tveganje.
