Tiskane izdaje
Interes in skrb za otroke sta danes v središču družbenega življenja. K zanimanju za človekova rosna leta je nedvomno prispeval Sigmund Freud, še bolj pa povojni razmah psihoanalize, ki je ravno v zgodnjem otroštvu našla zametke odrasle osebnosti in vir vseh njenih težav. A če bi morali izpostaviti ključni Freudov uvid, je ta ravno v tem, da ni niti idealnega otroštva niti idealne vzgoje. Zakaj?
Če grobo posplošimo, je odgovor povezan s ključnim Freudovim odkritjem, da namreč obstaja dimenzija nezavednega, ki je človek nima pod nadzorom, a ga obenem neprestano preganja. V nasprotju s popularnimi predstavami o nezavednem je to struktura, ki deluje na ravni jezika in govorice.
Nezavedno ni misteriozna človekova dimenzija, polna skrivnostnih in potlačenih vzgibov, ampak je vse na površini: v lapsusih, sanjah, simptomih. Tudi šale delijo z nezavednim karakteristike jezika in govorice: homonimijo, dvojne pomene, dvoumnosti itd.
Ta zagonetni nagon
Del Freudovega opusa nas tako sooči z jezikovno strukturo nezavednega. Njegov drugi pol raziskovanja nagonov pa nas sooči s tistim delom telesnosti, ki vseskozi preganja človeka kot bitje nezavednega in jezika. Ta del psihoanalize je v zadnjih sto letih doživel množično prepoznavnost in je v splošni percepciji utrdil prepričanje, da psihoanaliza najde razloge za vse človekove težave v seksualnosti.
Toda Freudovo delo Tri razprave k teoriji seksualnosti iz leta 1905 (in njegovo neumorno vračanje k tej temi do konca življenja) kaže prav nasprotno: obstoj seksualnosti in seksualnega nagona je nekaj nadvse enigmatičnega, nekaj, kar samo po sebi ničesar ne pojasnjuje, ampak je treba spolnost pri človeku šele pojasniti.
V omenjenem delu se je Freud posvetil tudi otroški seksualnosti, konceptu, ki je danes tako rekoč nezaslišan. Zakaj se torej Freud v Treh razpravah sploh ukvarja z otroki, kaj ima seksualnost z otroštvom in razvojem otroka?
Do otroške seksualnosti in koncepta nagona je Freuda pripeljala analiza zadovoljevanja telesnih potreb, ki se v otroštvu oblikuje v razmerju do otrokovega negovalca (to je ponavadi mati). Ko, denimo, otrok poteši lakoto, se k temu prilepi neka dodatna zadovoljitev, ki ni povezana s prehranjevanjem.
Dokaz, da se zadovoljevanja osnovnih potreb vselej drži neka ekscesnost, čezmernost, je v tem, da otroci in ljudje jemo tudi tedaj, ko smo že siti. V tem primeru hranjenje ni več v funkciji dobrobiti telesa, ampak zadeva drugo dimenzijo, ki jo Freud poimenuje prav nagon. Še več, nagon se prek navezave na biološke telesne funkcije osamosvoji, saj njegov objekt ni hrana, ampak nekaj takšnega kot oralni užitek.
Hranjenje je le en primer delovanja nagona, ki ga Freud najde tudi pri opravljanju drugih telesnih funkcij, kot je na primer izločanje, vsaka od teh pa je vezana na specifične telesne cone in njihovo vzdraženje. Vprašanje pravilne vzgoje je naposled v tem, kako dozirati nego in skrb, kdaj je materina ali starševska ljubezen čezmerna in, po drugi strani, seveda, zakaj nega telesa, zadovoljevanje otrokovih potreb ne smeta manjkati. Freud dokončnega odgovora ne da – nagon subjekta vselej pahne iz tira in najeda njegovo uravnoteženost in dobrobit.
Užitek kot nebodigatreba
Ko Freud govori o otroški seksualnosti, meri natanko na delovanje nagonov, na delež užitka, ki se prilepi na opravljanje bioloških funkcij. Odrasla seksualnost, torej spolni odnosi, je z nagoni povezana toliko, kolikor je spolni nagon pri izbiri objekta in cilja podobno enigmatičen.
Množica najrazličnejših, najbizarnejših spolnih praks, ki so na Zahodu danes družbeno sprejete, kaže prav na to, da ni »normalne« spolnosti. Že Freud zapiše, da je neki delež perverzij navzoč v še tako normalnem spolnem aktu.
A pravo vprašanje danes je, zakaj je otroška seksualnost tabu. Zakaj mora otrok v percepciji odraslih ostati nedolžno, čisto bitje, brez povezave s seksualnostjo in nagoni? Kako je mogoče, da si ob popolni permisivnosti odrasle seksualnosti ne moremo zamisliti, da bi bilo lahko otroštvo zaznamovano z nečim takšnim, kot je nagon?
Številni teoretiki, med njimi tudi Gérard Wajcman, najdejo odgovor prav v tem, da splošna seksualna svoboda, množica spolnih praks, spolnih preferenc, prosta izbira partnerjev ali drugih spolnih objektov, lahko obstoji samo na podlagi fantazme o ljudeh, ki s tem nimajo nič, torej o nedolžnih otrocih.
Revolucionarna spolnost
Da naša averzija do otroške seksualnosti ni nekaj »naravnega«, med drugim priča raznolik status otroštva in otrok glede na zgodovinsko obdobje in kulturo, v kateri odraščajo. V času seksualne revolucije v šestdesetih letih so se, denimo, otroške seksualnosti zavedali in jo hoteli povsem rehabilitirati.
Pisali so razprave, ki so slavile spolne igrice malih otrok, angleška feministka Sheila Rowbotham je šla celo tako daleč, da je zapisala, kako bo spolnost res emancipirana šele tedaj, ko bo spolni odnos med starši in otroki postal normalen.
Nekaj desetletij kasneje smo se znašli v povsem drugačnem svetu. Ne le da je pedofilija postala utelešenje ultimativnega zla in podoba pedofila zgled najbolj sprevržene osebe, pač pa je nezamisljiv vsak namig na obstoj seksuiranih con pri otrocih.
Na svoji koži je ta absolutni obrat perspektive občutil Daniel Cohn-Bendit, eden od herojev pariškega maja '68. Ko je v nekem intervjuju povedal, da je kot mladostnik delal v otroškem vrtcu in se tam spuščal v masturbatorične igrice z otroki, se je nanj vsul plaz očitkov.
Seksualni revolucionarji so sanjali, da bo spolnost, ko bo enkrat osvobojena družbenih spon in omejitev, subjektu prinesla končno, polno zadovoljitev. Čeprav so se pri tem sklicevali na Freuda, kaže njegovo odkritje prav v nasprotno smer: področje seksualnosti in nagonov je veliko bolj kompleksno, saj je ekonomija uživanja tesno povezana prav z ovirami, pred katere je postavljen nagon.
Zadovoljitev ni nikoli direktna, ampak je zmeraj zadovoljitev prek ovinka – nagon se zadovolji tako, da objekt dobesedno »prinese okoli«, da se vrti okoli objekta, ne pa da ga direktno zadene. Psihoanalitik Jacques Lacan je pokazal na to zavratno logiko nagona, ko je poudaril, da prikrajšanje za objekt uživanja samo postane telo užitka.
Anoreksija je lep primer tega, kako se specifična struktura uživanja organizira okoli niča, torej manka hrane. V nekaterih religijah pa prakse samokaznovanja (bičanja) za pregrešne sanje o mejni spolni praksi postanejo objekt nagona in njegove ekscesne zadovoljitve.
Nauk psihoanalize je naposled v tem, da ni izhoda iz tega začaranega kroga. Ko si osvobojeni užitek postavimo za direkten cilj, se ta spremeni v nadjazovski ukaz, v obsceno dolžnost. Otroška spolnost nas sooči s temeljno sprevrženostjo našega nagonskega življenja, ki je vir subjektove temeljne razcepljenosti in neudomačenosti, in zato jo je bilo treba potlačiti – torej ne toliko zato, da bi ohranili predstavo neomadeževanega otroštva, ampak prej zato, da bi mi sami, odrasli, ohranili iluzijo, da je naša spolnost naravna in neproblematična.
