Gadža o Ciganih*

Neprilagojeni in nevarni: Zgodovinska študija o Romih na Slovenskem.

Wed, 03.02.2016, 09:00

Zgodovinar Andrej Studen, ­raziskovalec prezrtih fenomenov preteklosti ter pripovedovalec zamolčanih zgodb, se v svoji zadnji knjigi ukvarja s Cigani; njihovim svojskim, mnogim nedoumljivim načinom življenja ter odnosom »civilizirane« okolice do njih.

V tej okolici so od vekomaj vzbujali radovednost in zavist zaradi svobode, pogosto pa tudi odpor, sovraštvo in gnus, ki so temeljili na stoletja starih predsodkih, ki so sooblikovali tudi odnos do druge podobno stigmatizirane skupine – Judov.

Za razliko od slednjih, ki so znali­ poskrbeti za svoj pisni spomin, se s Cigani v glavnem ukvarjajo gadže, kakor Necigane imenujejo sami. Pri nas sta se s to tematiko v preteklosti ukvarjala denimo Janez Trdina in Fran Miklošič, njuno pisanje pa odseva predvsem duha časa, v katerem sta živela in delala, a tudi njune neposredne izkušnje.

Zbiranje virov in literature za knjigo Andreja Studna Neprilagojeni in nevarni: podoba in status Ciganov v preteklosti (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2015) je moralo biti zato precej zahtevno, njihova­ interpretacija pa je pogojevala dovolj predznanja in širši pogled, saj Studnov predmet raziskovanja nastopa predvsem v negativnem kontekstu – v arhivskem gradivu upravnih in pravosodnih organov, »strokovnih« in »znanstvenih« tekstih od 18. do sredine 20. stoletja ter redkih modernih študijah in raziskavah.

Pohvalno je, da se je avtor svoje naloge lotil skrbno in sistematično, čeprav to prinaša s sabo veliko pripravljalnega dela, ki pa je poplačano, ko z zanimanjem, ki ne popusti do zadnje strani, sledimo tekoči, mestoma iskrivi, zanimivi in z viri podprti pripovedi. Zvest svojemu zgodovinarskemu poslanstvu je avtor izhajal predvsem iz zgodovinskih virov (arhivskega gradiva in sodobniške literature), vendar jih je znal na pravih mestih dopolniti z manj običajnimi, a za razumevanje tematike nujnimi viri in objavami s področja lingvistike, etnologije, sociologije in ­kriminologije.

Elementi gnusa

Studnova knjiga je razdeljena na štiri glavne vsebinske sklope. V prvem, ki nosi naslov Elementi gnusa, se bralci seznanijo s teorijami o izvoru tega ljudstva, ki ga srečujemo v Evropi od 15. stoletja dalje. V svetu ljudi, vezanih na zemljo in omejenih s panoramo domačega zvonika, so bili tujek, v katerega so projicirali vse svoje strahove in mu pripisovali najodvratnejše lastnosti – da smrdijo, jedo mrhovino in celo ljudi. Kljub temu da so jih imeli bolj za del narave kakor človeške družbe (v najboljšem primeru za zaostalo ljudstvo), jih je družba skupaj z drugimi marginalnimi skupinami (berači, klateži, brezdelneži, delinkventi) sklenila »civilizirati« in »poboljšati« zlasti z delom – tudi prisilnim.

V povezavi s Cigani se namreč skozi zgodovino ponavljajo podobne opredelitve dejavnosti – ukvarjajo se bodisi s (pol)poštenimi (ulično muziciranje, zabavljaštvo, kovaštvo, brusaštvo in krpanje loncev) ali kriminalnimi posli (tatvine, mešetarjenje, zlasti s konji, vedeževanje in čaranje).

Prav zaradi nagnjenosti h kriminalnim dejanjem so jih označevali za virtuoze tatvine in rojene kriminalce. Vladarji, pri nas zlasti Marija Terezija in Jožef II., in družbeni teoretiki so jih skušali integrirati v družbo in jih s tem odvrniti od klateštva in nepoštenega preživljanja, vendar so pri tem vedno znova naleteli na podobne ovire: ustalitvi so se najprej krepko upirali Cigani sami, po drugi strani pa jih nihče ni hotel v svojem okolju.

Ravno dilema med getoizacijo in integracijo je do danes stalnica odnosov družbe do Romov, vmes sta »ciganska nadloga« in »cigansko vprašanje« zaposlovala tudi »znanstvenike« – zlasti tiste, ki so se ukvarjali s svojčas konjunkturno evgeniko – naukom o rasni čistosti, in režime, ki so njihove ideje uresničevali na najokrutnejše načine.

Delo Andreja Studna je več kakor gola zgodovinarska študija nekega problema. Nedvomno ga odlikujejo celovitost, izvirnost in poglobljeno poznavanje tematike, s prepoznavnim in tekočim slogom pisanja pa lahko pritegne tudi bralca, ki sicer ne poseže po tovrstni literaturi. Dejstvo, da o tem problemu ni bilo na voljo omembe vrednih del, kaj šele sintez, je avtor obrnil v svoj prid in poskrbel, da je med nas prišla knjiga, mimo katere ne bo mogel nihče, ki se bo ukvarjal s Cigani/Romi na Slovenskem.

*Andrej Studen se je za to po­imenovanje odločil zaradi njegove zgodovinske rabe, sicer pa je tako samopoimenovanje pogosto tudi med Romi.

Prijavi sovražni govor