Tiskane izdaje
Četrti letni čas Marka Uršiča, Zima, podnaslovljen O sencah (Cankarjeva založba), sklepa četverico časov epohalnega projekta, ki se razteza že na 2500 straneh, kot kaže, pa še ni končan, saj smo na zadnji strani knjige dobili načrt celotne tetralogije, v katerem sta dva odseka še osenčena in napovedujeta novo delo.
Ta megalomanska struktura je za filozofe nekoliko bolj oddaljene dobe še kar značilna, le da pri Uršiču kljub prikazani strukturi težko govorimo o jasni shemi, pač pa gre prej kot ne zgolj za kažipote, ki bralcu nakazujejo določene smeri, ki se jih lahko loti. Zimo bomo brali tako, kot nam dopušča ena od možnosti avtorjevega napotila, ločeno od predhodnih delov, torej kot samostojno celoto, čeprav je jasno, da se v marsičem navezuje na že povedano v preteklih delih.
Podnaslov O sencah je pravzaprav oris glavne teme obravnave, četudi je senca pogosto ali predvsem metafora za razpravljanje o različnih fenomenih. Senca tako služi kot prispodoba za dušo, ideje, navidezno resničnost in še kaj. In ta senčni svet je osrednja preokupacija znanih likov, ki skozi literarizirane filozofske in sorodne debate razpravljajo o zapaženih fenomenih ter zgodovinskih, trenutnih in bodočih težavah sveta.
Preden zakorakamo v teorijo, morda še beseda o slogu. Pri tovrstnih mešanih delih, ki so težko zvrstno opredeljiva, se avtor namreč vedno giblje po tankem sloju zamrznjene vode, saj se mu namesto mešanice, ki bo dopadljiva različnim privržencem, lahko kaj kmalu zgodi zmešnjava, ki ne bo privlačna za nikogar.
To se dogodi predvsem, če je zmes premalo premešana, torej če so posamezni deli preveč očitni in s tem tisti, ki niso pristaši ene od sestavin, slednjo opazijo kot evidentno in jo zato težko pogoltnejo. V tovrstno past se je na nekaterih mestih ujel tudi Uršič, ne samo na ravni premalo zmešanega raznovrstja, pač pa tudi bolj neposredno na miselni ravni. Ta paradoks je lepo viden, ko avtorjev alter ego Bruno slavnemu filozofu Baudrillardu v nekem fantazijskem pogovoru očita: »Lepo vas prosim, kolega filozof, kaj pa nakladate!«
Uršič pred tem tudi omeni, kako je Baudrillardov način filozofiranja bolj poetičen in blizu literarnemu, kar ga nekako ne navdušuje, hkrati pa kot da bi pozabil, da je sam napisal delo, ki je podobna mešanica filozofije in proze. Seveda lahko iz tega paradoksa avtor pobegne z izgovorom, da liki ne odražajo njegovih lastnih stališč, pa vseeno nas kot bralce tak izgovor ne prepriča, saj so povezave skozi serijo zdaj že bolj ali manj jasne.
Ne vedno gladko branje
Literarno, skratka, delo ne ponuja posebnega presežka in poraja se vprašanje potrebe po poseganju za tovrstnimi načini ubesedenja avtorjevih misli, vedenj in prepričanj. Uršič je veliko bolj suveren na ravni klasičnega filozofskega diskurza, kjer bralec z neko sproščenostjo jadra po razmišljanjih in dokazih. Literarizirani odlomki pa so prej kot ne nekakšna kriminalka brez sklepnega odgovora.
Uršič nas prek spraševanj stalno drži v suspenzu, odgovorov, ki smo jih ob tovrstnih graditvah napetosti navajeni, pa ni. Tudi negacije prvotnih izhodišč ali zastavljanje aporetičnih misli se ne zdi potrebno. Kaj nam pravzaprav povedo tovrstne sekvence: »Bruno, stvari niso tako preproste, kot se ti zdijo na prvi pogled. Obenem pa so preprostejše, kot si mislimo.«
Ko smo že pri okviru in motečem – dobro puščamo za drugi del –, omenimo še prevajanje tujih krajevnih in lastnih imen, kar se zdi nepotrebno, predvsem pa ni konsistentno z ohranjanjem teh imen na drugih mestih. Zakaj mora Times Square postati Trg časa, Empire State Building pa Empirej, ni jasno. Mestoma se v delu pojavlja sleng, predvsem pri likih, ki so mlajši, a ob tem je opaziti nekaj okornosti in zopet nekonsistentnosti.
Tako imamo na primer besedi sjut in fensi zapisani slengovsko, na drugi strani pa daddy in job pravilno angleško, in če nič drugega, bi se veljalo odločiti za eno ali drugo in potem tudi druge besede, kot denimo žur, uporabiti bolj moderno slengovsko kot party. No, to so verjetno res že malenkosti pa vseeno opazljive in kot zopet ne dobro zmešani koščki sloga, kar moti gladko branje. Zadnja izmed teh malenkosti je odsotnost slikovnega gradiva, ki je v prejšnjih delih bilo prisotno, in bralec, ki se želi vživeti v povedano na način, kot mu je bil postrežen v prejšnjih delih, bo to seveda pogrešal. Izhodišč prek podob namreč ni malo.
Dobro, skozi težave smo se prekopali, a knjiga nikakor ni zgolj skupek prvih. Daleč od tega in naposled bo vsakdo, ki se bo dela lotil zavoljo znanja, vedenja ali zasledovanja modrosti, prej izpostavljeno že nekako spregledal. Vsebinsko je delo nekaj povsem drugega. Preplet skorajda nemogočega, a tokrat veliko bolj gladko in pitko. Marsikdo seveda ne pomisli na skupne točke antičnih egipčanskih mumij in navideznega kibernetskega sveta, a Uršiču uspe veliki zamah ravno v tovrstnih združevanjih.
Prastrah pred ničem
Spraševanje o sencah je predvsem spraševanje o obstoju realnosti in o odnosu med posnetkom in realnostjo. Avtor se sprašuje predvsem o vstopanju senčnega in navideznega, tudi prek virtualne realnosti, v samo materialno realnost in naposled tudi idejno dejanskost. Raziskovanje modernih fenomenov je pospremljeno prek različnih časovnih obdobij, kjer lahko zasledujemo sorodno rdečo nit. »Ključno vprašanje, ki se nam postavlja ob pradavni in vedno znova porojeni človekovi želji po preživetju lastne telesne smrti, pa ostaja pravzaprav isto od egipčanskega mumificiranja do dandanašnje krionike – zakaj? … Zakaj človek želi telesno preživeti svoj odhod s tega sveta?«
To je kot nekakšno jedrno vprašanje, prastrah pred ničem, ki ga je mogoče zasledovati v vsem napredovanju tehnologije in ob selitvi v vse bolj virtualne svetove, v upanju, da se bomo nekje obdržali nekoliko dalj, kot nam je dano.
Pot, ki ni sorazmerna
Četrti letni čas kaže svojo kvaliteto predvsem na spoznavni ravni, torej v raziskovanju navidezne resničnosti, krionike in sorodnih že nekaj časa odvijajočih se pojavov. Avtor izpostavlja zanimive skupne točke, ki prečijo človeško zgodovino, žal pa se delo nekoliko spotika tam, kjer se zatika tudi sprememba svetovnega mišljenja, to je v načinu. Zato velja zaključiti s citatom enega od likov, ki v začetku dela pravi: »Bral sem nekega filozofa, ki trdi, da šele konec daje smisel začetku in sploh celotni poti.
