Genij, ki je pozlatil nebo ter poročil Vzhod in Zahod

Knjiga o Aleksandru Velikem: Vladimir Pištalo, Srb, ki Američane uči zgodovine, je napisal poemo o osvajalcu sveta.

Objavljeno
20. januar 2015 17.28
Vladimir Pištalo 21.5.2013 Ljubljana Slovenija
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Srbski pisatelj Vladimir Pištalo se je rodil leta 1960 v Sarajevu, odraščal pa v Mostarju, Kraljevu in Beogradu. Študiral je pravo in doktoriral v ZDA, kamor je leta 1993 emigriral.

Danes poučuje ameriško zgodovino na Becker Collegeu v Massachusettsu ter živi razpet med ZDA in Beogradom.

Med drugim je tudi avtor Aleksandride,­ poetične povesti o življenju Aleksandra Makedonskega, ki je izšla v slovenskem prevodu pri založbi Modrijan.

Zakaj so vaše biografije slavnih­ ljudi nenavadne, povsem drugačne od siceršnjih biografij, v katerih so nanizana dejstva?

Takšne preprosto morajo biti, sicer jih ne bi bilo treba napisati. Ne vem, zakaj bi komurkoli, razen nekaterim književnim kritikom, bilo v interesu graditi neoseben odnos do življenja. Ko pišeš, vedno skušaš preseči pričakovanja. Predvidljivemu se izogibaš kot toreador biku. Moraš zgraditi odnos do tem, o katerih pišeš. Tak odnos nujno povzroča negotovost, saj vsebuje tudi elemente lastnih novih odkritij.

So dejstva ovira pri spoznavanju resnice?

Werner Herzog je bil prepričan, da nam dejstva ne približajo resnice. Sicer bi bil telefonski imenik knjiga, polna resnic. Na tem naslovu v New Yorku živi Joseph Smith. To je dejstvo. Odgovor na vprašanje: Ali ta človek joka v vzglavnik? pa je že resnica. Ta je pa vedno zelo osebna in psihološka. To resnico morate oživeti v sebi in se z njo spopasti.

V zgodbi so vedno neke točke, ki jih pisatelj zavrti kot vrtavko, in že ni več dolgočasno. Zgodba neha biti enodimenzionalna in to te kot avtorja preseneti. V romanu o Nikoli Tesli je ena od takih točk odnos z mrtvim bratom, ki je bil za mladega Nikolo večen vzor in travma.

Skratka, ustvarjalec mora v temo pisanja vnesti vznemirljivost, ki je ne more nadzorovati. Umetnik je uspešen, ko vam pri določenem elementu njegove zgodbe gredo kocine pokonci, ko nekaj postane čarobno. Tega se ne da načrtovati, lahko si samo zaželiš, da se zgodi.

Aleksandrida ni biografija Alek­sandra Makedonskega, temveč je prej pesem, lirična poema o človeku, ki je osvojil svet.

Me veseli, da jo imate za pesem. Nikoli se mi ni zdela pomembna – in naj vam priznam, niti nikoli jasna – razlika med prozo in poezijo. Poezija je po mojem tisto, kar naredi jezik moj. Če bi jo odvzeli mojemu jeziku, bi to postal jezik kakšnega grafičnega zavoda ali davčne uprave. Bil bi vse, samo moj ne.

To nikakor ne bi bil jezik, s katerim bi se dalo povedati žalostno zgodbo o enem najbolj uspešnih ljudi na svetu, filozofu in epileptičnem geniju, ki je pozlatil nebo in pripravil veliko poroko Vzhoda in Zahoda, ko je poročil dvajset tisoč makedonskih plemičev z dvajset tisoč perzijskimi princesami.

Jezik v Aleksandridi je blizu enigmatičnosti Iliade, Odiseje ali Biblije. Kako je s takim besednjakom, ki je po strukturi blizu tistemu pred več kot dva tisoč leti, pisati za sedanje bralce?

Pri sodobnih ameriških bralcih sem opazil pomanjkanje empatije in namero identificirati se le z liki, ki so jim podobni. Če bi dovolj dolgo trenirali in v sebi imeli željo, da bi tekli na maratonu, bi ga gotovo pretekli. Podobno tudi v sebi nosimo zametke intuicije in empatije. Zgodba o Aleksandru Velikem je mešanica Heroda in srbske Alek­sandride, ki je srednjeveška pokristjanjena in ponaivljena zgodba o Aleksandru. Bralcu ponujam domišljijo, pa če je ta sodobne ali tradicionalne sorte.

Kaj vas je spodbudilo k pisanju biografij o Tesli in Aleksandru Makedonskem?

Usodi obeh sta bili precej neverjetni. Oba sta osvajala območja, ki jih drugi prej niso videli. V primeru Aleksandra sta to bila Afganistan in Indija, 'kjer se je srečal z gimnosofisti'. Aleksandrovi grški filozofi so s temi jogiji in hindujskimi filozofi začeli dialog, ki traja še danes.

Za Teslo je bila elektrika čisto bistvo umazanega sveta. Področja, ki jih je odkril, so bila za nas nevidna. Srečeval se je z izkustvenimi in konceptualnimi resnicami, za katere prej še nihče ni slišal. Mesece se je izpostavljal delovanju rentgenskih žarkov, skozi sebe je spuščal visokofrekvenčno elektriko ... Pri tem so mu iskre skakale iz las, telo in obleka pa sta se odela v obstret. Večino življenja je preživel v čistem čudenju, medtem ko je plaval v morju novega.

So megalomani, ki si želijo osvojiti svet, hkrati uničevalci ali gonilna sila njegovega napredka? Sploh vemo, kaj je napredek?

Aleksandrova dediščina ima dobre plati. Združil je ogromno območje, ki je pod različnimi imeni ostalo združeno tudi v naslednjih stoletjih. Z njim se je začelo obdobje helenističnih držav. Zame je tudi Rim helenska država.

Glede drugega dela vprašanja ... Vse manj vemo, kaj je napredek. Vedno manj vemo o njem od prve svetovne vojne, ko je ideja industrijskega napredka pokazala svoj vampirski obraz in se spremenila v industrijsko uničevanje človeških bitij.

Dolgoročno smo že zdavnaj prešli rdečo črto, do katere lahko človeštvo prehrani samo sebe, vendar glede tega nihče ne ukrepa. Ravnovesje živih bitij v morjih je podrto, sredi oceanov plavajo otoki plastičnih odpadkov. Poglejte ta deževna poletja, naglo topljenje ledenikov, celo v Panoniji so imeli tornado ...

Zemlja je prenaseljena, vsi narodi pa bi radi povečali populacijo zaradi strahu pred sosedi, in tako vzdržujejo to himero rasti industrijske proizvodnje, ki je povsem nevzdržna. V bistvu je Zemlja že tako prenaseljena, da se približujemo neki kanibalski negativni utopiji. Sama ideja Napredka v današnji obliki je postala nevzdržna. To je ena od tem romana Tesla, portret med ­maskami.

Pišete tudi literarne biografije mest. Kaj vam je bliže, slavni ljudje ali slavna mesta?

Mnogi moji literarni liki so 'večji od življenja' in s svojo izkušnjo vplivajo na skupinsko psiho. Tudi mesta imajo psihologijo, ki je večja od osebne. Mesto je vsota posameznih zgodb, ki jih združuje in nadgradi. So pa neke vzporednice med mojimi literarnimi liki in mojimi mesti. Gradim individualen odnos do nadindividualnih tem.

Zaradi vojne ste zapustili domovino in v ZDA doktorirali iz trojne identitete ameriških Srbov. Zdaj učite Američane svetovno in ameriško zgodovino. Verjetno jim njihovo zgodovino predstavljate drugače kot vaši ameriški kolegi?

Moj ameriški kolega William Leavenworth je nekoč dejal, da je lahko sporočilo zelo glasno, tudi če ton sporočanja ni. Jaz ne bi nikoli, tako kot nekateri ameriški zgodovinarji, dejal, da je odnos med Indijanci in belimi priseljenci pomenil 'kulturno izmenjavo' ali 'pogajanje glede identitete'. Lahko da je to bila 'kulturna razmenjava', vendar v razmerah neenake moči in z neenakimi posledicami za obe strani.

Zanimivo, da se o zgodovini ameriških črncev govori precej pošteno in odkrito. Vendar ameriški črnci predstavljajo 13 odstotkov volilnega telesa, Indijanci pa precej manj. Kot pravi pregovor Vuka Karadžića: 'Nejaku bratstvu nejaka i pravda.' To bi bilo mogoče prevesti kot 'nemočnim pripada nemočna pravica'. Svojim ameriškim študentom povem, kaj si mislim o tem, v vljudnem nekonfrontirajočem tonu.

Kolikšna je v resnici vloga učenja zgodovine pri tem, da se ne bi ponovili neumnosti in zlo iz preteklosti? Ima učenje iz zgodovine sploh kak smisel?

Kurt Vonnegut je dejal, da je 'pisati protivojno poezijo enako kot pisati protiledeniško poezijo'. Če bi se ljudje lahko kaj naučili, bi se zagotovo do zdaj to tudi naučili. Nam mar niso v nekdanji Jugoslaviji govorili o strahotah vojne in stalno ponavljali, 'naj se nikoli ne ponovi'. In – ponovilo se je.

Poznavanje zgodovine ne more pomagati družbam, lahko pa pomaga posamezniku. Poznavanje zgodovine je nekako tako kot poznavanje jiu-jitsa – pomaga nam, da prepoznamo manipulacijo in se branimo pred demagogi, ki jih je vedno več.