Tiskane izdaje
Ko je švedska kraljeva akademija leta 1972 nemškega literarnega kritika Marcela Reicha Ranickega vprašala, komu naj podelijo Nobelovo nagrado, je brez pomisleka predlagal Heinricha Bölla, »njega, nemškega pridigarja s klovnovskimi potezami in norčka z duhovniškim dostojanstvom, njega, ki je skoraj čez noč postal praeceptor germaniae, mojster, kakršnega Nemčija še ni imela«.
Od književnosti ruševin
Heinrich Böll je v eseju Bekenntnis zur Trümmerliteratur (Izpoved o literaturi ruševin), v katerem se najprej pokloni Charlesu Dickensu, zapisal, da je najpomembnejše orodje pisatelja dobro oko, oko, ki vidi tudi stvari, ki se skrivajo onkraj optično dosegljivega. Oko, ki ni nikoli suho in nikoli solzno, marveč vedno nekoliko vlažno, dojemljivo za najneznatnejše dražljaje, pa naj gre za človeško tragedijo ali komedijo.
Tudi Böllovo življenjsko zgodbo je mogoče zares razumeti le, če jo opazujemo z vlažnim očesom. Mnogim to ni uspelo – denimo poljskim pisateljem ob njegovem prvem obisku Varšave leta 1956 – ko nihče, z izjemo šestih ali sedmih urednikov in lektorjev, ni obiskal literarnega večera, na katerem je nastopil. S povsem suhim ali od solz zamegljenim očesom ni bilo mogoče sprevideti, zakaj bi prisluhnili nemškemu avtorju, ki v času vojne ni bil ne emigrant, ne dezerter, ne zapornik, ne taboriščnik, marveč povsem navaden vojak wehrmachta, nemški vojak, Nemec v uniformi, najnižja možna oblika človeka. Tistega leta namreč še niso mogli prebrati Böllovih spominov na mladostna leta in življenje najstnika tik pred začetkom druge svetovne vojne Kaj bo iz tega fanta?. To delo, ki med drugim posredno pojasni pot v wehrmacht, je prejšnji mesec v prevodu Ane Jasmine Oseban izšlo pri založbi Modrijan tudi v slovenščini.
Učenci smrti
Spomine na gimnazijska leta, ki so sovpadala s Hitlerjevim vzponom na oblast, začenja s svarilom: »Triinšestdesetletnik z milostnim nasmeškom pobeša pogled k petnajstletniku, petnajstletnik pa ne dviga oči k triinšestdesetletniku, in v tem enostranskem pogledu nazaj, ki mu ne odgovarja petnajstletnikov pogled naprej, kaj šele vpogled, je vir marsikatere napake.« Pa vendar se zdi, da Böllu v spominih na gimnazijska leta uspe priklicati pred bralca čas naraščajočega strahu. Čas, v katerem je gimnazijec gledal goreti knjige in poslušal pripoved znanke, katere oče je (in to v času gospodarske krize!) zapustil delovno mesto na policijski postaji, saj ni več zmogel prenesti pogleda na krvave brisače.
Prav tako tudi Böll ni zmogel poslušati krikov, ki so se razlegali po kölnskih ulicah. Po ljubljenem mestu se je nehal sprehajati in se je vozil le še s kolesom – to ga je namreč obvarovalo pred stegovanjem desnice, ko se mu je po ulici bližala skupina uniformirancev. Ulice domačega mesta so na vsem lepem postale tuje, strašljive in zlovešče, sprehajalec pa je moral biti v vsakem trenutku dneva pripravljen, da se bo morda že naslednji hip z razbijajočim srcem v grlu skrival v kakšni veži. To je bil čas, ko so v Kölnu s sekiro ubili sedem mladih komunistov, najmlajši med njimi je bil star devetnajst let in je v zaporu pred usmrtitvijo pisal pesmi in pisma.
Gimnazijski pouk je potekal v zatohlem pričakovanju tega, kar naj bi se zgodilo. Na splošno, pravi Böll, jih v šoli niso učili za življenje, marveč za smrt. Ravnatelj je dijakom nevsiljivo, a vztrajno prigovarjal, naj se pridružijo nacionalsocialistom. In ko je eden od nekdanjih učencev šole, ki se je pridružil Hitlerjevi Legiji Kondor, v Španiji umrl, je pripravil pretresljivo slovesnost, na kateri je govoril s solzami v očeh. Böll skuša pojasniti svoje nelagodje ob slovesnosti: »Letnik za letnikom nemških maturantov se je učil za smrt. Je bila smrt za domovino najvišja vrednota? Nemarno povedano: ob tej slovesnosti te je utegnila obiti misel, da je ravnatelj žalosten, ker on sam takrat pri Langemarku ni padel. Vem, da so to ostre besede, vendar z njimi pokojniku ne delam krivice: pogubna vloga teh visoko izobraženih, brez pridržka častnih nemških profesorjev je navsezadnje vodila do Stalingrada in omogočila Auschwitz: ta hindenburška slepota.«
Strah in pogum
Čeprav se je Böll odločil, da se bo raje kot za smrt učil za življenje, je vedel, da ne bo imel ne moči in ne poguma, da bi se izognil uniformi nemškega vojaka. To večkrat pove povsem jasno, hkrati pa je to razvidno iz njegovih s strahom prežetih spominov. Ni imel poguma, ni zmogel. Vsak dan njegovih gimnazijskih let je od njega zahteval toliko poguma, skrivanja, trepetanja, bojazni, za povrhu je bil prepreden z razpokami gospodarske krize, da je bilo od njega – kakor tudi od vseh drugih, ki so z bolj ali manj stisnjenimi zobmi oblačili uniforme – nemogoče pričakovati odpor. To je tisto, za kar poljski pisatelji leta 1956, ko Böllu niso hoteli prisluhniti, niso imeli dovolj vlažnega očesa in se je njihov pogled ustavil na uniformi, namesto da bi skušal prodreti pod njo.
Böllova zgodba uči, da človeškega strahu ne smemo podcenjevati, še manj ga je smiselno obsojati. Za svoje odločitve ne skuša najti opravičila, namesto tega – včasih z deško šaljivostjo in drugič z utrujenim tonom starca – opisuje soparne razmere poznih tridesetih let, v katerih se je razraščal strah. In ker se vsak od nas najbolje zaveda lastne bojazljivosti, se seveda ne more zgražati nad pomanjkanjem poguma drugih. Namesto tega se lahko le prikloni tistim, ki so bili, drugače od večine, sposobni odpora, pa naj je to dvaindvajsetletna Sophie, ki se je znašla pod giljotino zaradi Bele vrtnice, ali enaindvajsetletni Karel, ki je na isti dan leto pozneje padel pri Belih Vodah.
Zamujena priložnost?
Böllove spomine na mladost lahko glede na mešanico pripovedne topline, šaljivosti in otožnosti, ki prevevajo pisanje, vsaj delno primerjamo z literarnima spomenikoma, ki sta ju postavila svojemu otroštvu nekoliko bolj melanholični Walter Benjamin (Berliner Kindheit um 1900) ali nekoliko radoživejši Erich Kästner (Ko sem še majhen bil). Prvi je govoril o otroških letih na prelomu stoletja, ki jih je drugi podaljšal do leta 1914, ko je dopolnil petnajst let in se je prelomil svet. Böllov zapis o najstniških letih tik pred drugo svetovno vojno se zdi kot nekakšno nadaljevanje te pripovedne tradicije. Zaradi tematike, ki jo ponuja (od gimnazijskega tovarištva, prek prvih ljubezni in spolnosti, do svetovne vojne) bi bilo čtivo, če bi se ga uredniki odločili urediti vsaj z nekaterimi opombami, ki pojasnjujejo zgodovinski čas in prostor, krasno tudi za slovenske gimnazijce.
A še bolj kot umanjkanje pojasnil na mestih, ki jih razume le precej zgodovinsko izobraženi bralec, bolijo prevajalski zdrsi (za katere je vsaj delno odgovoren tudi urednik). Tako denimo prijatelj Hans ni v posesti ovratnika iz bobrovine, marveč si ta ovratnik lasti, prav tako Bölla ne zanima skokovit rast mendlovske roza, ampak njena skokovita rast (rast – ženskega spola!). Poleg tega si Heinrich in njegov brat nista zamišljala frivolnih verzij (pa tudi sicer – ali ni lepša beseda različica?) rožnega venca, marveč njegove frivolne variacije. Slovenščina v primerjavi z nemščino bistveno slabše prenaša trpnik, zato je toliko bolj nenavadna prevajalska odločitev za njegovo uporabo tudi tam, kjer ga ni niti v izvirniku (wir brauchten keinen Alkohol je mogoče prevesti precej bolj elegantno kot alkohol ni bil potreben).
Zanimivo bi bilo tudi vedeti, koliko bralcev razume poved: »Pogosto pomislim na teh sedem mladih komunistov, zlasti v luči mučnega dolgovezenja o priznanju 'piratov s planiko'.« Že sam prevod besede Edelweißpiraten v jezik, ki ne pozna stalne (uveljavljene) ustreznice, je vprašljiv, a brez dodatnega pojasnila se večina bralcev, ki bi se jim knjiga zaradi prijaznega pripovednega tona, hitrega tempa, obvladljivega obsega in tehtne vsebine lahko prikupila, zgubi v neznanem.
Avtobiografije pisateljev so resda (vsaj do neke mere) leposlovje, a tudi veliko več kot to. So način, kako bralcem približati preteklost. In ko gre za eno tako pomembnih vprašanj, kot je razumevanje morda najbolj turbulentnega obdobja 20. stoletja, bi morali založniki narediti vse, da bi ga bralec čim bolje razumel. Sploh, ker je k temu z načinom pripovedi težil tudi avtor.
