Tiskane izdaje
Romani makedonskega pisatelja Goceta Smilevskega (1975) na provokativen način oživljajo zgodovino. V zadnjih dveh, ki sta bila prevedena v slovenščino – Sestra Sigmunda Freuda in Heloiza –, daje pisatelj glas ženskam, ki jih je moškocentrična zgodovina ali zamolčala ali pa povsem izmaličila.
V Sestri Sigmunda Freuda je pripovedovalka sestra slavnega psihoanalitika Esther Adolphine. Izhodišče zgodbe je, da je Sigi lahko izbral šestnajst ljudi, ki bi z njim zapustili od nacistov okupirani Dunaj. Izbral je svojega psa, ženo, otroke, služinčad ... ni pa izbral štirih sester, ki so kasneje končale v koncentracijskem taborišču.
Že v tem romanu je Smilevski pokazal, da odlično razume ženska čustva, motive, psiho, da mu vživljanje v ženske like ne povzroča težav. To je še enkrat dokazal v romanu Heloiza: vrnitev besed, ki je v prevodu Sonje Dolžan pred kratkim izšel pri Cankarjevi založbi.
To pot se je Smilevski lotil srednjeveške zgodbe o Heloizi in Abelardu, ki velja za eno najlepših ljubezenskih zvez vseh časov. Primerljiva je z zgodbami o Romeu in Juliji ter Tristanu in Izoldi, tragičnih ljubimcih, ki jim sreča ni naklonjena.
Potvorba zgodovinske resnice
Njuna uradna zgodba gre takole: on je bil največji filozof 12. stoletja, ona njegova učenka, precej mlajša, a odlično izobražena in nadarjena. Zapleteta se v strastno razmerje, iz katerega se rodi sin Astralab. Stric izsili poroko, a ostane tajna. Stric, ki je Heloizin skrbnik, se maščuje Abelardu tako, da naroči mafiji njegovo kastracijo. Po tem ljubimca odideta vsak v svoj samostan, čemur sledi dopisovanje, ki je ostalo zanamcem.
Vendar Goce Smilevski ne nasede tej polikani zgodbi, kar pojasni na koncu knjige, v opombah. Pravi namreč, da je zgodba o pretresljivi ljubezni med Heloizo in Abelardom znana iz pisem, ki pa jih nista pisala oba ljubimca, temveč en sam – Abelard.
Na to ga je napeljala misel, da v petnajstih letih dopisovanja v pismih nikoli ni omenjen njun sin Astralab, ki ga je Heloiza takoj po rojstvu dala v oskrbo Abelardovi sestri. Popolna odsotnost sina v njuni korespondenci po pisateljevem mnenju kaže, da se za vsem skupaj skriva potvorba zgodovinske resnice, ki si jo je privoščil Abelard.
Edino pismo, o katerem smo lahko prepričani, da ga je res napisala Heloiza, je naslovljeno na Petra Častitljivega, v njem pa ga prosi, da pomaga Astralabu. Po Smilevskem je torej imel Abelard popoln nadzor nad interpretacijo dogajanja, on je vsilil zanamcem svojo verzijo dogodkov.
Veliki manipulator Abelard tako v pismih predstavi, da je Heloiza oba odvrnila od zakona in otroka, prav tako naj bi si popolnoma po svoji volji nadela redovniški pajčolan. »Lahko domnevamo, da je Abelard dogodke, o katerih piše, v veliki meri modificiral skladno s svojo idejo o tem, kakšno predstavo o sebi bi rad prek avtobiografskega besedila zapustil prihodnjim rodovom,« pravi pisatelj.
Podoba ranjene matere
Resnica je bila po Smilevskem drugačna. Postavi se v kožo žrtve in ji da glas. Ta glas govori o materi, ki hrepeni po sinu in družini, hrepenenje postane glavna gonilna sila njenega življenja. Heloiza zaradi ločenosti doživlja neizmerno bolečino. V resnici ni toliko žrtev konservativnega časa kot dominantnega moškega. Abelard je bolestni ambicioznež, ki se boji, da mu bo zakon uničil akademsko kariero, zato zataji ženo in se odreče sinu.
Zgodba po krajšem uvodu, ki povzame dogajanje, poteka kronološko, prvoosebna pripovedovalka pa je Heloiza. Pred bralcem zaživi oddaljen in drugačen čas s čustvi, ki so bila nekoč enaka kot danes. Osrednji sta ljubezen in žalovanje ob izgubi.
Ob podobi ranjene matere zaživi Heloiza pred bralcem kot modra, razsvetljena in revolucionarno nastrojena ženska, ki se po svoje upira omejitvam, na katere naleti v življenju. Na koncu najde sina in družina se združi ob Abelardovem pogrebu.
Roman je napisan čustveno, senzibilno, občasno zaide v liričnost. Najpomembnejše je, da ženska, o kateri je govor, stopi iz moške sence in na svetlem dobi pravo podobo, obraz, identiteto. Ena najbolj znanih srednjeveških zgodb je tako s Smilevskim dobila še eno interpretacijo, kar drzno, bi lahko ugotovili.
