Tiskane izdaje
Roman Pločevinasti boben, ki se posveča nemški nacistični dediščini, sodi v vrh svetovne literature, njegov avtor Günter Grass, ki je umrl danes, pa je užival velik ugled – ne le zaradi literarnih del, ampak tudi zaradi pogostih komentarjev političnih in družbenih dogodkov.
Nobelovec je umrl v Lübecku na severu Nemčije, star 87 let, v središču njegove pisateljske pozornosti je bil pogosto njegov rodni Gdansk.
Bil je zapriseženi levičar, predvsem se je oglašal ob alarmantnih primerih kršenja demokratičnih standardov in človekovih pravic. Svojo pisateljsko slavo je s pridom izkoriščal za družbeno delovanje. Leta 1990 je nasprotoval ponovni združitvi Nemčij, kar je primerjal s »Hitlerjevo aneksijo Avstrije«. Zavzemal se je za konfederacijo obeh držav.
Oster kritik
Nasprotujoče si odzive je leta 2012 sprožila njegova pesem Kar je treba povedati, v kateri je izrazil bojazen, da bi Izrael s svojim jedrskim orožjem lahko uničil Iran. Zato so ga v Izraelu proglasili za nezaželeno osebo. Obračunal je z Angelo Merkel in nemško ter evropsko politiko do Grčije, februarja letos pa je izjavil, da že lahko govorimo o tretji svetovni vojni.
Dejal je, da ta vojna poteka na povsem drugačen način, kot sta se prva in druga svetovna vojna. »Prek interneta je mogoče blokirati sisteme in voditi ekonomske vojne. To poteka vzporedno s klasičnimi vojnimi konflikti, kakršnim smo priče v Ukrajini, Siriji in drugod.«
Günter Wilhelm Grass, eden najboljših nemških pisateljev vseh časov in najbolj znani sodobni nemški avtor, je po svetu zaslovel z romanom Pločevinasti boben, ki je v Nemčiji izšel leta 1959, zatem pa so ga prevedli v številne jezike. Delo pripada žanru evropskega magičnega realizma, sicer pa imajo Grassova dela večinoma močno levičarsko, tudi socialistično, politično razsežnost. S Pločevinastim bobnom se je v svetu uveljavila nemška literatura po 2. svetovni vojni. Po romanu so leta 1979 posneli film in ta je prejel zlato palmo ter tujejezičnega oskarja.
Poleg romanov in kratke proze je Grass pisal tudi pesmi in dramska besedila, po njem so poimenovali ateroid, ki so ga odkrili leta 1989. V slovenščino imamo prevedenih skromno število Grassovih del, poleg Pločevinastega bobna še romane List, Podganka, Po rakovo ter kratko prozo Mačka in miš.
V svojih delih se je Grass veliko ukvarjal z nacionalsocializmom, krivdo in pokoro. Kot eden prvih nemško pišočih avtorjev se je ukvarjal z drugo svetovno vojno. Ta obravnava tudi Pločevinasti boben
Iz svojega življenja
Pisatelj, rojen leta 1927, ki je leta 1999 prejel Nobelovo nagrado, se je rodil v dvojezičnem Danzigu (sedaj Gdansku). V takratnem zahodnem Berlinu je študiral grafiko, slikarstvo in kiparstvo. Zaznamovala sta ga odraščanje v katoliškem okolju in druga svetovna vojna, kar odraža tudi večina njegovih del, v katerih je rad črpal iz svojega življenja. Grass je tudi sam oblikoval naslovnice svojih del.
Leta 2006 je znan kot pacifist, šokiral svetovno javnost s priznanjem, da se je med drugo svetovno vojno kot petnajstletnik prostovoljno prijavil v nemško vojsko in bil dve leti pozneje, 1944, vpoklican v oboroženo enoto SS. Ni pa bil nacist. Po vojni je bil tarča Stasija, ker je kot glasni član nemške SDP veljal za grožnjo mednarodnemu komunizmu. Pogosto je obiskoval Vzhodno Nemčijo, vendar so bila njegova dela tam desetletja prepovedana.
Čeprav je Grass sebe opredelil kot pisatelja, ki mu je nemški jezik domovina, ni bil omejen ne z nemškim jezikom ne kulturo. Grassova literatura namreč prepričljivo priča o zgodovini kot večnem ponavljanju že videnega, o zlu kot latentni nevarnosti, o potrebi, da se o lastnih zablodah in odprtih ranah nenehno kritično razmišlja. Povojna Nemčija za takšne razmisleke še ni bila zrela, zato je bil Pločevinasti boben označen za »pornografski pogled zgodovino«.
No, še leta 1999 ni bilo tako zelo drugače, saj sta ob podelitvi Nobelove nagrade Die Welt in Welt am Sonntag pisala o »nespodobnem nobelovcu« in »prismojenem vozniku zgodovine«, o tistem, ki na avtocesti zgodovine vozi v nasprotno smer. In v tistih slovesnih dneh v Stockholmu je Grass nemški in kulturni desnici sporočil, da jima ne bo dal intervjuja vse dotlej, dokler se ne bosta opravičili Heinrichu Böllu, ki so ga tako kot Grassa leta poniževali. Heinrich Böll se je leta 1972, ko so ga obvestili o Nobelovi nagradi, spontano vprašal: »Zakaj meni ... Zakaj ne Günterju Grassu?«
Vmes so se v Nemčiji dogajale velike spremembe, za katere ima zasluge tudi Grass, ki ni odpiral le vprašanj, za katera čas še ni dozorel, ampak je vse od začetka šestdesetih let podpiral politična prizadevanja poznejšega kaclerja Willyja Brandta in SPD, vključno z njegovo vzhodno politiko odpiranja meja. Grass se je po treh desetletjih s SDP razšel, ker je privolila v kompromisni zakon o azilantih, ki je bil v njihovo škodo. Z vsem svojim početjem je pomembno vplival na nemško politično kulturo, na oblikovanje nemške občutljivosti v politiki in javnem življenju.
Grass se je za svoje nekajmesečno članstvo v enoti SS pošteno spokoril, ne le z literaturo, ampak najširšim političnim in kulturnim angažmajem.
