Gustav Januš: Dragi učitelj in profet pomladi, poletja, jeseni in zime!

Slovensko-koroški pesnik Gustav Januš ni ravno človek, o katerem bi se pri nas pogosto govorilo. Leta 1985 je dobil nagrado Prešernovega sklada. Potem je izginil iz naše zavesti, s prevodi pa postal znan na nemškem govornem področju. To pa zato, ker je »iz Celovca do Hamburga bliže, kot je iz Celovca do Ljubljane«.


A pojdimo po vrsti. V torek zvečer je slovenski center Pen pripravil srečanje z Janušem v okviru svojih rednih pogovorov z avtorji. Zunanja spodbuda, zakaj prav on, je biografsko dejstvo, da bo jutri praznoval 75 let, a takšno koledarsko zgodo odtehta dejstvo, da se je po tako dolgem času javno prikazal v Ljubljani. Z njim sta prišla soproga in Fabjan Hafner, prav tako pesnik in literarni zgodovinar, tudi koroške gore list, katerega naloga je bila pripovedovati zanimive stvari o Janušu. S penovske strani ju je podpiral še en pesnik, tudi ta zamejec, a z druge, tržaške strani neba, torej Marko Kravos.

Petrarkova nagrada

Gustav Januš se je rodil v Selah na Koroškem. Bil je učitelj na različnih dvojezičnih osnovnih šolah, kje je učil slovenščino in slikanje, pa tudi fiziko in kemijo. Pomembno je, da je pred tem obiskoval versko gimnazijo na Plešivcu. Pomembno zato, ker je tam srečal tako kasnejšega pisatelja Florjana Lipuša (1937) kot Petra Handkeja (1942), kasnejšega ve se koga. Večina fantov s te šole so postali duhovniki, omenjeni trije pač ne, čeprav so vsi za kratek čas prestopili vrata teologije. Prijateljstvo s Handkejem je ostalo do danes, v osemdesetih letih smo slišali, kako je prevajal njegove pesmi v nemščino in zaradi teh prevodov je postal Januš resnično znan pesnik, celo tako znan, da je leta 1984 prejel Petrarkovo nagrado, ki je ena najbolj uglednih evropskih literarnih nagrad za književnike in prevajalce; je edini slovenski avtor, ki jo ima. Dobil je tudi nagradi dežel Koroške in Salzburške, nazadnje še Tischlerjevo nagrado (2008), najvišjo, ki jo lahko dobijo koroški Slovenci. Ker je Januš tudi ugleden slikar, ima cel kup nagrad (in razstav) s tega področja. Skratka, torkov gost v Ljubljani ni bil kdorkoli, in da se pri nas zanj tako slabo ve, je res kriva predvsem tista »velika razdalja« med Celovcem in Ljubljano. O njej na koncu.

Januš in Handke

Znana je Handkejeva izjava, marsikdo bi dal zanjo cekin, da je Januš »edini genij, ki ga poznam«. Čeprav je »genij« na to menda odgovoril z besedami, da je Handke to izjavil zato, ker »znam malto mešati«, kar je povsem v skladu z njegovim šegavim značajem, ki ga je pokazal tudi ob torkovem obisku, je njegova poezija zaradi razlike med preprostim jezikovnim izrazom in globino sporočila, ki ga prinaša, resnično takšna, da vzbuja misel na genialnega ljudskega duha v starem romantičnem pomenu besede. Doslej izdal sedem izvirnih zbirk in več prevodov.

Kako zelo je Januš cenjen med pisateljskimi kolegi na Koroškem, kaže tudi posebna monografska številka revije Literatur (izšla je pri Musilovi hiši v Celovcu), ki so jo pripravili njegovi književni tovariši Klaus Amann, Fabjan Hafner in Doris Moser, avtorjev, ki so se razpisali o Janušu, tudi kot slikarju, pa je še deset več. Gotovo so najbolj zanimiva pisma med njim in Handkejem, posebna poslastica pa so reprodukcije razglednic, ki jih je Handke pisal Janušu in njegovi ženi. Čez vse pa je pismo, ki ga je Handke izjemoma, kot nekakšen preizkus, napisal v slovenščini: Januša je naslovil »Dragi Gustav, spoštovani gospod učitelj in profet pomladi poletja, jeseni, zime«. Ko je v zadnjem delu pima že malo obupal nad sabo, je v oklepaju zapisal: »Ne znam pisati v slovenščini. Je materni jezik, ampak mati je umrla ...

Cvetoča češnja in rešilec

Penov večer je bil naslovljen Koroška ura in seveda je beseda, predvsem s pomočjo Fabjana Hafnerja, kmalu zašla tudi na področje večno žalostnih slovensko-koroških zadev. Zdaj, ko je Slovenija samostojna in v EU, je stikov med eno in drugo stranjo Karavank bistveno manj, kot jih je bilo v ideološko razdeljenih časih. To seveda ni bilo ugotovljeno prvič. Januš je dejal, da je koroška materinščina zanj »jezik srca«, v njem piše pesmi. Ker koroški Slovenci »nismo razvili mestne kulture« (Hafner) in torej tudi jezika ne, se mu slabo piše. Čeprav je statistično zdaj opisov v dvojezične šole več, kot jih je bilo, je precej depresiven podatek, da je na slovenski gimnaziji v Celovcu mogoče opraviti maturo brez znanja slovenščine. Situacijo najlepše ponazarja neka sicer starejša Januševa primerjava: cvetoča češnja diši v slovenščini, toda če padeš z nje in moraš z rešilcem v Celovec, se prične nemščina.