Tiskane izdaje
Pred dobrim tednom dni, prav na dan vseslovenskega slavističnega srečanja v Ljubljani, je umrla literarna zgodovinarka, ki s svojim življenjem in delom ni dvigala veliko prahu, čeprav je veliko postorila. Matjaž Kmecl, njen profesorski kolega, je o njej v našem časopisu pred desetimi leti zapisal, da je »prva dama slovenske literarne zgodovine«.
Pa tudi to, da je imela »izjemen posluh za literarno dobro in slabo; njena intuicija glede tega je bila skoraj zmeraj stoodstotno zanesljiva in je varno vodila njene razlage, poročila, ocene in opredelitve«.
Res, pet desetletij je bila prva dama, a dama, ki je nasledila prvo prvo damo, profesorico Marjo Boršnik. Bilo je konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je ljubljanska slovenistika po političnem prepihu, ki je odnesel profesorja Antona Slodnjaka, postavljala na noge. Marja Boršnikova, ki je politično kadriranje preživela, je odprla vrata mladim slovenistom in mednje povabila za asistentko tudi Helgo Glušič; bila je njena mentorica. In tako se je začelo.
Prvo večje delo mladih literarnih zgodovinarjev je bil projekt Slovenska književnost 1945–1965, to je bilo za vse inavguracijsko delo v znanstveno kariero, pomembno tudi zato, ker je nakazalo odklon od do takrat prevladujočega pozitivizma v literarni vedi; začelo se je obdobje, v katerem je imelo odločilno besedo interpretiranje.
Glušičeva je poprijela prozne avtorje, ki so se pred vojno vzpostavili kot socialni realisti. Tako je, prvič, na široko zajadrala v slovensko pripovedno prozo, in se, drugič, srečala s Cirilom Kosmačem, ki je bistveno zaznamoval njeno delo. Leta 1973 je doktorirala iz njegove proze.
Mnogi njeni študentje, ki nas je vodila na ekskurzijo k njegovi rojstni hiši po tisti ozki poti ob Idrijci, vemo, da Kosmač v njenem znanstvenem življenju ni bil samo literarnozgodovinski objekt, ampak avtor, ki ji je najbolj navdihnil ljubezen do literature.
Poleg Kosmača so bili pisatelji, s katerimi se je največ ukvarjala, France Bevk, Ivan Potrč, Edvard Kocbek, Vitomil Zupan, Andrej Hieng, Mira Mihelič, Dominik Smole, Peter Božič, Lojze Kovačič, Pavle Zidar, Marjan Rožanc, Beno Zupančič, Rudi Šeligo, Jože Snoj, pa zamejci Alojz Rebula, Boris Pahor in Florjan Lipuš. Pozornost je posvečala tudi mladim »eksperimentalnim« piscem sedemdesetih let, kasneje pa predvsem Dragu Jančarju in mlajšim avtorjem od Ferija Lainščka do Berte Bojetu.
Kadar je pisala o ženskih avtoricah, je znala v njihovi prozi opaziti odsev ženskega vprašanja. Sodobno slovensko prozo je spremljala še v sredini prejšnjega desetletja in objavljala kritike tudi v Književnih listih. Rezultat tega spremljanja je več monografij, najbolj temeljita pa je zadnja, Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja (2002). Pred tem je izdala obsežen vpogled v Sto slovenskih pripovednikov (1996).
A domače pripovedništvo ni bilo vse, kar jo je zanimalo. Sredi osemdesetih let je gostovala na dveh ameriških univerzah (University of Kansas v Lawrenceu, Indiana University v Bloomingtonu) in se tam spoznala s slovensko izseljensko književnostjo, tudi tisto iz Argentine.
Lotila se je avtorjev, ki takrat pri nas še niso bili del vedenja o literaturi (Zorko Simčič, Ruda Jurčec, France Papež ...), in zapise o njih objavila v Slovenski izseljenski književnosti (1999). Pripravila je tudi antologijo emigrantske poezije Pod južnim križem (1992). Še ena fronta, ki jo je odprla sredi devetdesetih let, je bila mladinska književnost in književna didaktika.
Njena bibliografija šteje blizu štiristo enot. Njena vedrina, s katero je pripovedovala in tudi pisala o slovenski literaturi, ter blagost, ki smo je bili deležni njeni študentje, posebej tisti, ki jim je bila mentorica, sta zapustili vsaj tisoč prijetnih in hvaležnih spominov nanjo.
