Naslovnica in kratek opis dela, bržkone pa tudi njegov obseg in oznaka »zgodovinski roman«, prebudijo tipična pričakovanja, podobna tistim ob pripravljanju na ogled kakšnega poljudnoznanstvenega dokumentarca. Vendar pa Binet že po prvih straneh ponudi nekaj drugačnega; takoj namreč vzpostavi problematiko pisanja o zgodovini, ko pripoved postavi v Prago leta 1942, a v isti sapi ne pozabi nase, avtorja, tako rekoč kuratorja zgodovine (ki se bo izvršila v romanu), ki Prago, po lastnih besedah, dobro pozna. Prav tako se izogne težavi, ki jo z besedami Kundere skoraj programsko navede v romanu. Znani češki pisatelj namreč priznava, da ga je vselej sram poimenovanja svojih romanesknih likov.
Več preberite na spletni strani pogledi.si.