Tiskane izdaje
Ko je na začetku leta v Nemčiji prvič po sedemdesetih letih izšel ponatis Hitlerjeve knjige Moj boj (Mein Kampf), so se o tem razpisali vsi svetovni mediji. Samo teden po izidu so se razpisali znova, ker je bilo povpraševanje veliko večje od ponudbe. Štiri tisoč natisnjenih izvodov so v glavnem dobili tisti, ki so knjigo naročili.
V tisk je šlo novih 15 tisoč izvodov in tudi te bo bodo večinoma prodali po spletu in ne v knjigarnah. Gre za komentirano izdajo kombinacije avtobiografije in propagandnega spisa s 3500 opombami. Do zdaj je bilo tiskanje nove izdaje Mein Kampfa v Nemčiji politično, moralno in pravno nedopustno.
Leta 1945 je ameriška vojaška uprava zaplenila Hitlerjevo premoženje, zatem pa je njegova dediščina, vključno z avtorskimi pravicami, prešla v pristojnost bavarske vlade, ker je bil Hitler do svoje smrti 30. aprila 1945 še vedno prijavljen s svojem stanovanju v Münchnu. Po 70 letih, 1. januarja 2016, so avtorske pravice potekle.
Nova izdaja knjige je predvsem namenjena zgodovinarjem, pedagogom itd. Mein Kampf, napisan med letoma 1924 in 1926, je v prvi vrsti protiboljševistični, protiparlamentarni, protikapitalistični spis s protisemitskim vrhom. Prikazuje Hitlerjev svetovni nazor, predvsem sovraštvo do Židov, in norost v boju za »nov življenjski prostor«. V številnih drugih točkah je Hitler deloval v nasprotju z odlomki v tej knjigi, na primer s tistimi, ki zadevajo zunanjo politiko in za nekaj časa prijateljske stike s Poljsko, Francijo in celo Sovjetko zvezo.
Knjiga ni nevarna
Na vprašanje, ali je v današnjem času Mein Kampf še nevarna knjiga, nemški poznavalci tako knjige kot razmer pravijo, da je nevaren samo mit o knjigi in da bi že zgolj iz tega razloga morali zdavnaj objaviti komentirano izdajo. Ljudje, ki to knjigo začnejo prebirati, hitro izgubijo zanimanje zanjo, v nasprotju s tem pa jo prepoved dela potencialno zanimivo.
Der Spiegel na primer pravi, da je branje kritične izdaje Men Kampfa »včasih dolgočasno, a plodovito« in dodaja, da je »vsak, ki je prebral novo izdajo, verjetno za vedno cepljen proti ideološkemu strupu Hitlerjeve knjige«. Hitlerjeva knjiga je bila res namenjena ideološki komunikaciji in indoktrinaciji, toda, kakor je objavil Die Zeit, za to, da bi se razširila totalna napadalna vojna in izvajal holokavst »ni bilo treba, da bi Nemce in Avstrijce zapeljala neka knjiga. »Večina je to storila že sama od sebe,« piše Die Zeit.
Sicer pa je v času interneta povsem odveč razprava o tem, ali je v imenu svobode sploh treba in mogoče prepovedati karkoli z razlago, da so ogrožene človekove pravice in demokracija. Na internetu je najti tako rekoč vse.
Nadaljevanje Mojega boja
Mein Kampf so tiskali v visokih nakladah šele po Hitlerjevem prihodu na oblast. Do leta 1944 so natisnili več kot deset milijonov izvodov, preveden je bil v vse pomembnejše jezike. Matičarji v nacistični Nemčiji so vsakemu novoporočenemu paru izročali izvod Mojega boja. Avtorju so plačevali običajnih deset odstotkov od prodajne cene, tako da je Hitler s tem ogromno zaslužil.
Manj znano je, da je Hitler leta 1928 napisal nadaljevanje Mein Kampfa, vendar ga ni dal v tisk. Verjetno je menil, da mu ni treba še naprej pisno razdelovati svojih idej, če pa jih je lahko uresničeval. Nadaljevanje je bilo natisnjeno šele po drugi svetovni vojni z naslovom Druga knjiga kot »dokument iz leta 1928«.
Hitler in njegovi nacisti niso toliko pozornosti posvečali pisani besedi, ampak so za zavajanje množic uporabljali druge medije, kot so filmi in radio, ki so vključevali Hitlerjeve govore.
Nezakonite izdaje
Po drugi svetovni vojni je bavarska vlada glede tožb zaradi piratskih izdaj ravnala nesistematično. Prepovedala je na primer izdajo na Poljskem v poljščini, založnik, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prodal okrog 20 tisoč izvodov, je bil v dolgem sodnem procesu obsojen na denarno kazen 70 tisoč evrov. Na Češkem, kjer je isti založnik izdal 100 tisoč izvodov v češčini, pa kljub tožbi iz Bavarske ni bil obsojen.
Hrvaško sodišče je leta 2008 na podlagi tožbe iz Bavarske zahtevalo uničenje vseh neprodanih primerkov. V številnih drugih državah pa je Bavarska založnikom pogledala skozi prste. V Sloveniji, na primer. V slovenščini je knjiga izšla pri celjski Mavrici leta 2006 in leto pozneje ponatis. Izdaji sta bili nezakoniti in tožbe ni bilo.
Avtorske pravice
S tožbo zaradi avtorskih pravic in tudi že razsodbo na prvostopenjskem in drugostopenjskem sodišču v Münchnu pa se ta čas sooča nemška podružnica založbe Random House, ki je izdala biografijo Josepha Goebbelsa, v katero so vključeni citati iz dnevnika zloglasnega nacističnega ministra za propagando. Odvetnica Cordula Schacht, ki upravlja Goebbelsovo zapuščino, je s tožbo od založbe zahtevala tantieme za citate.
Random House je bil potmcem sprva pripravljen plačati odstotek od prodaje, potem pa je ocenil, da je nemoralno plačevati za zapuščino nacističnega zločinca. Vmes so avtorske pravice 70 let po smrti avtorja potekle – konec leta 2015 – kakor so potekle tudi za Hitlerjev Moj boj.
Goebbels, eden od tvorcev nacistične »končne rešitve« je ob koncu vojne v firerjevem bunkerju naredil samomor, potem ko je zastrupil ženo Magdo in njunih šest otrok. Denar od ponatisa dnevnikov bi po prepričanju odvetnice morali dobiti potomci Goebbelsovih petih bratov oz. sester.
Joseph Goebbels je dnevnik pisal skoraj vse življenje, od svojega 26 leta do nekaj mesecev pred smrtjo, to je od leta 1924 do smrti leta 1945, kopije so v javnih knjižnicah, posthumno pa so bili v več delih objavljeni med letoma 1993 in 2008.
Oče odvetnice Cordule Schaht Hjalmar Schaht je bil Hitlerjev minister za gospodarstvo, član kabineta od leta 1934 do 1937 in predsednik najpomembnejše nemške finančne ustanove Reichsbanke, čeprav nikoli ni bil član nacistične stranke. Na sojenju nacističnim zločincem v Nürnbergu so ga osvobodili obtožb.
Več kot pravno vprašanje
Biografija, ki jo je napisal cenjeni avtor in zgodovinar Peter Longerich, je izvorno izšla leta 2010 v Nemčiji, v angleškem prevodu pa jo je lani izdal Penguin Random House UK. Random House je največja svetovna založba, ki je v lasti nemške korporacije Bertelsmann.
Sam avtor biografije Longerich o sporu pravi, da presega pravne okvire. »Če sprejmete, da zasebnik nadzira pravice za Goebbelsov dnevnik, potem temu človeku dajete pravico, da nadzira raziskovanje. Nadzor nad pravicami lahko vključuje tudi pregledovanje rokopisov pred objavo, kar se v tem primeru vendarle ni zgodilo. Nasploh nikakor ne moremo dovoliti takšnega nadzora privatne osebe ne glede na njene interese.« Dodal je še to: »V tem primeru imamo opraviti s hčerko Goebbelsovega kolega iz Hitlerjeve vlade. To je nedopustna situacija. Za zgodovinarja to ni zgolj vprašanje morale, temveč profesionalizma.«
Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta založbi naložila plačilo sedem tisoč evrov na račun 72-letne Cordule Schacht in založba se je zdaj obrnila še na vrhovno sodišče. »Lahko bi plačali teh sedem tisoč evrov,« je izjavil predstavnik Random Housa za Nemčijo Rainer Dresen. »Ampak da bi plačali tudi en sam evro dedičem vojnega zločinca?! Nikoli!« Založbo je še bolj razbesnelo nekaj drugega. Namreč ko je z zunajsodno poravnavo ponudila omenjeni znesek Corduli Schacht pod pogojem, da ga ta nakaže civilnim organizacijam, ki raziskujejo holokavst, je to zavrnila.
Kdo so dediči?
Cordula Schacht trdi, da zastopa dediče Josepha Goebbelsa in da je to pravico dobila od švicarskega finančnika in velikega oboževalca Adolfa Hitlerja Françoisa Genouda, ki ji je z oporoko pred 20 leti zaupal skrb za Goebbelsovo zapuščino. Schachtova je bila njegova pravna svetovalka. Random House pa dvomi o njeni verodostojnosti, če posebej je skeptičen do moralnosti nemških sodnikov.
Kdo bi pravzaprav lahko bili Goebbelsovi dediči? Znano je, da je imel dva brata in tri sestre, ni pa znano, koliko njihovih potomcev je živih, kajti potomci nacističnih zločincev se raje skrivajo kot ne. Imel je tudi pastorka, ki je po drugi svetovni vojni ostal živ. Namreč Magda je bila že pred poroko z Goebbelsom v zakonu z nemškim industrialcem Güntherjem Quandtom, s katerim je imela sina Haralda, pilota Luftwaffe, ki so ga zavezniki med vojno zajeli in je večji del vojnega časa preživel v Libiji kot vojni ujetnik.
Haralda Quandta so spustili na svobodo leta 1947 in je s Herbertom Quandtom, svojim polbratom po očetu – kajti tudi oče je bil že prej poročen – ustvaril izjemno bogastvo. Quandtovi so še danes ena od najpremožnejših nemških družin, ki ima pomembne lastniške deleže v 200 podjetjih, med drugim v BMW-ju in Daimlerju.
Harald Quandt je umrl v letalski nesreči leta 1967, za njim je ostalo pet hčera, ki so danes stare med 53 in 65 let. Posebna ironija je, da je najmlajša Colleen-Bettina še kot dekle prestopila v židovstvo in se poročila z nemškim Židom Michaelom Rosenblatom, čigar oče je preživel nacistično taborišče.
So torej ti ljudje, katerih bogastvo je ocenjeno na šest milijard evrov, dediči avtorskih pravic Josepha Goebbelsa in tudi tistih sedmih tisoč evrov za citate, s katerimi se ukvarja nemško vrhovno sodišče?
