Tiskane izdaje
Prvič po sedemdesetih letih bo 8. januarja izšel v Nemčiji ponatis nacističnega manifesta Moj boj (Mein Kampf) Adolfa Hitlerja. Ponovna izdaja te knjige je bila po drugi svetovni vojni prepovedana, uradno zaradi zaščitenih avtorskih pravic. Te so bile v lasti bavarske vlade in so 1. januarja 2016 potekle.
Ker je zvezna pokrajina Bavarska po drugi svetovni vojni zasegla Hitlerjevo premoženje, so njenemu finančnemu ministrstvu pripadle tudi avtorske pravice za Mein Kampf. Ravno Bavarska zato, ker je Hitler večino časa po letu 1913, ko je iz rodne Avstrije emigriral v Nemčijo, do prevzema oblasti leta 1933 preživel v Münchnu. Zaradi zloglasnosti knjige tudi še več kot 90 let po njenem izidu vlada Bavarske ni dovolila njenega ponovnega tiskanja.
Leta 2012 pa se je v soglasju s pokrajinskim parlamentom odločila, da bo po preteku avtorskih pravic, to je 70 let po Hitlerjevi smrti, ponovni izid ne le dovolila, ampak tudi sofinancirala, vendar skupaj s komentarji. Pozneje je vlada odločitev o sofinanciranju preklicala s pojasnilom, da ne želi sodelovati pri širjenju nacionalsocialistične propagande, čeprav naj bi ravno komentarji Hitlerjeve ideje osvetlili v pravi luči. Že takrat je bilo dogovorjeno, da bo Moj boj izdal Inštitut za sodobno zgodovino v Münchnu in ta je zdaj izdajatelj.
Več tisoč opomb
V knjigi, ki je tik pred izidom, je več tisoč opomb zgodovinarjev, ki razlagajo dogajanje v nacističnem času. Adolf Hitler je Moj boj pisal v letih 1924 in 1925, ko je bil zaprt zaradi neuspelega državnega udara. Münchenska založba Eher-Verlag je knjigo izdala, ko je bil Hitler še v zaporu. Izšla je v dveh delih. Še preden je prišel na oblast, so prodali 240.000 izvodov, do konca druge svetovne vojne je imelo knjigo več kot deset milijonov ljudi, malo tudi zato, ker so jim jo oblasti na različne načine vsiljevale.
Adolf Hitler je v pamfletu Mein Kampf predstavil svojo politično ideologijo in načrte »nove ureditve« Nemčije, kakršno je pozneje uresničil. Njegova pogubna politična ultradesničarska dejavnost se je začela leta 1933, ko je postal nemški kancler.
Prepoved samo ponekod
Čeprav je knjiga bila in je še vedno v mnogih državah prepovedana, v resnici ni bila prav težko dostopna, celo v Nemčiji, in to prav zaradi visoke naklade, v kateri so jo natisnili med nacizmom. V Nemčiji je bil namreč prepovedan le ponatis knjige, obstoječe izvode pa je bilo dovoljeno razpečevati. Med državami, kjer Mein Kampf ni bil prepovedan, je tudi Slovenija, kjer je knjiga brez odobritve lastnika avtorskih pravic izšla leta 2006 pri celjski založbi Mavrica.
Po svetu so izšle tudi številne digitalne izdaje, besedilo je na internetu tudi prosto dostopno. Zdaj, ko je knjiga postala javna last, piratski izvodi ne bodo več potrebni. V angleščini je pred leti izšla legalno, ker so bile avtorske pravice zanjo prodane Veliki Britaniji in ZDA še pred letom 1945.
Ana Frank med javnim in zasebnim
Prvega januarja 2016 pa naj bi po nekaterih interpretacijah potekle tudi avtorske pravice za Dnevnik Ane Frank. Spori okrog njih, ki trajajo že nekaj časa, se zlepa ne bodo polegli. Dnevnik, ki ga je 13-letna Židinja napisala med junijem 1942 in avgustom 1944, ko se je z družino skrivala pred nacisti v Amsterdamu, kamor so se preselili zaradi protižidovskih zakonov v Nemčiji, je bil prvič objavljen leta 1947 v nizozemščini, pozneje pa preveden v kakih 70 jezikov.
Prva objava je bila prečiščena, v njej na željo Aninega očeta ni bilo zelo osebnih delov. Knjiga je doslej izšla v 30 milijonih izvodov. Deklica je umrla leta 1945 v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen, ko je bila stara 15 let. Zadnji zapis v njenem dnevniku ima datum 1. avgust 1944, 4. avgusta so družino odpeljali nacisti, ki so med tem okupirali Nizozemsko.
Objava na spletu
Po zakonodaji večine evropskih držav delo postane javna last 70 let po avtorjevi smrti. Zato je Olivier Ertzscheid z univerze v Nantesu že lani napovedal, da bo na svoji spletni strani objavil dnevnik v nizozemščini, kar je 1. januarja letos tudi storil. Dobrodelni Sklad Ane Frank, ki ga je leta 1963 v Baslu ustanovil dekličin oče Otto Frank, je po njegovi smrti leta 1980 nasledil avtorske pravice. Sklad trdi, da je še vedno izključni lastnik avtorskih pravic, ker je Anin oče dnevnik ne le uredil, ampak vanj zaradi boljše berljivosti vnesel tudi druge spremembe, zaradi česar je on soavtor.
Poleg tega je bila končna verzija na Nizozemskem objavljena leta 1986 pri Državnem inštitutu za vojno dokumentacijo v Amsterdamu, potem ko so temeljito preučili avtentičnost Aninega dnevnika, o kateri so se tu in tam pojavljali dvomi. Po nizozemskih zakonih je delo, ki je prvič izšlo posthumno pred letom 1995, avtorsko zaščiteno 50 let po prvi objavi, kar pomeni, da bo Dnevnik Ane Frank postal javno dobro šele leta januarja 2037.
Tako je prejšnji mesec odločilo sodišče v Amsterdamu, kjer ima sedež Ustanova Ane Frank, obenem pa je dovolilo objavo dnevnika in razmnoževanje v znanstvene namene, ker da imajo ti prednost pred lastništvom avtorskih pravic. Za Francoza, ki je na svoji spletni strani objavil dnevnik, pa je bistevno zgolj eno: da bi bilo delo Ane Frank zaradi pomena za politiko in družbo dostopno čim večjemu številu ljudi.
Happy Birthday brez zaščite
Tudi pesem Happy Birthday to You je šele decembra 2015 postala javna last. Na kalifornijskem sodišču sta se soočili družba Warner Chappell in skupina filmarjev, ki so tožili velikansko korporacijo zaradi njenega uveljavljanja pravic za znano rojstnodnevno pesem. Namreč melodijo pesmi, ki jo prepevajo na rojstnodnevnih zabavah po vsem svetu, sta leta 1893 napisali sestri Patty Smith Hill in Milldred J. Hill z naslovom Good Morning to All. Patty je delala v vrtcu in vzgojiteljice so pesmico vključile v svojo skupno knjigo Song Stories for the Kindergarten, avtorske pravice pa so prenesle na svojega tedanjega založnika Clayton F. Sunny Co. v zameno za del dobička od prodaje knjig.
S časom so pesmi dodali nove rojstnodnevne stihe, Warner Music pa je dobil avtorske pravice za pesem leta 1988, ko je kupil družbo Birch Tree Group, ki je bila pravzaprav naslednica Clayton F. Sunny Co. Warner je od takrat vsako leto dobil dva milijona dolarjev tantiem za uporabo pesmi Happy Birthday to You, sami predstavniki Warnerja pa so priznali, da so za uporabo te pesmi v nekaterih primerih zaračunavali tudi šestmestne zneske.
Zaradi tožbe se je Warner odločil pogoditi s filmarji ter odstopil od avtorskih pravic za Happy Birthday to You, s čimer se je izognil dragemu sodnemu postopku. Tako je pesem postala javna last in odslej jo lahko na primer prepevajo v filmih brez bojazni, da bo Warner za to zahteval plačilo.
2016 so v javni lasti ...
Ko delo postane javna last, ga lahko tiskajo in prodajajo kjerkoli. Spletni portal Public Domain Review aktualizira sezname avtorjev, katerih dela so postala javno dobro. Avtorske pravice vedno potečejo 31. decembra, četudi je njihov avtor umrl na primer junija. Med številnimi znameniti avtorji, katerih dela z začetkom letošnjega leta niso več avtorsko zaščitena, so: pisatelji Ian Fleming, Antoine de Saint-Exupéry, March Bloch, oskarjevec Romain Rolland, Flannery O'Connor, skladatelj Glenn Miller, slikarji Piet Mondrian, Edvard Munch, Vasilij Kandinski.
Na znanem knjižnem portalu Goodreads pa je objavljen seznam najbolj znanih knjig, za katere ne veljajo več avtorske pravice. Med njimi so mojstrovine svetovne književnosti: Slika Doriana Graya Oscarja Wilda, Jane Eyre Charlotte Brontë, Prevzetnost in pristranost ter Emma Jane Austen, Frankenstein Mary Shelley, Dogodivščine Huckleberryja Finna Marka Twaina, Don Kihot Miguela de Cervantesa, Časovni stroj H. G. Wellsa, Drakula Brama Stokerja, Grof Monte Cristo in Trije mušketirji Alexandra Dumasa, Nesrečniki Victorja Hugoja, Moby Dick Hermana Melvilla, Povest o dveh mestih, David Copperfield in Oliver Twist Charlesa Dickensa, Male ženske Louse May Alcott, Alica v čudežni deželi Lewisa Carolla, Voltairov Kandid, Zločin in kazen Fjodorja Dostojevskega, Vojna in mir ter Ana Karenina Leva Tolstoja ...
