Homo scribens in njegovo soočenje z velikim finalom

Kaj imajo skupnega Sapfo, Virginia Woolf, Cesare Pavese, Vladimir Majakovski, Bohumil Hrabal, Ernest Hemingway, Marina Cvetajeva, Akutagawa Ryunosuke, Sylvia Plath ...? Vsi so svoje življenje zaključili s samomorom. O tem, zakaj je martirologij pisateljskih samomorilcev tako dolg, v knjigi z naslovom Pisatelj in samomor piše ruski pisatelj gruzinskih korenin Grigorij Čhartišvili.

Knjiga je v ruskem originalu izšla na prelomu tisočletja, v slovenskem prevodu Boruta Kraševca pa pred nedavnim pri založbi LUD Literatura. Kar takoj povejmo, da gre za temeljito in poglobljeno delo, pravi opus magnum tega avtorja, podloženo z erudicijo in veliko raziskovalno vnemo. Avtor Grigorij Čhartišvili je po izobrazbi zgodovinar in japonolog, po poklicu pa prevajalec, urednik in pisatelj. Pod imenom Čhartišvili ga v slovenskih prevodih ne poznamo, poznamo pa ga pod psevdonimom Boris Akunin.

V slovenščino je bilo prevedenih nekaj njegovih kriminalnih romanov z aristokratskim detektivom Erastom Fandorinom v glavni vlogi. Po avtorjevih besedah so to »kriminalke za intelektualce«. V njih meša visoko in popularno literaturo, si sposoja od Tolstoja, Dostojevskega, Christijeve, piše v bogatem jeziku in z veliko aluzijami.

Zaradi vsega tega, pa tudi zaradi poigravanja s pisateljskimi identitetami (stoji tudi za pisateljskimi imeni Anatolij Brusnikin in Ana Borisova) Čhartišvilija povezujejo s postmodernizmom, primerjajo ga denimo z Umbertom Ecom. Akunin je s svojimi kriminalkami doživel izjemen uspeh, saj je prodal več milijonov izvodov knjig.

Zgodovina, filozofija in religija

Čhartišvili žanr knjige Pisatelj in samomor definira kot esej. Zatrjuje, da ni niti literarnovedna knjiga niti znanstvena monografija, prav tako ne vseobsegajoča knjiga o samomoru, čeprav se zdi, da to slednje vendarle je. Čhartišvili se namreč samomora loti z vseh mogočih strani: zgodovinske, filozofske, religiozne, zemljepisne, nacionalne, teoretske in v drugem delu knjige tudi s poklicne s fokusom na pisateljih. Pisatelji namreč samomor naredijo dvakrat pogosteje kot pripadniki drugih poklicev. Pisatelj vneto popiše vse, kar najde uporabnega na temo samomora in kar bi mu odgovorilo na vprašanje, ali je samomor etično sprejemljiva smrt.

Najbolje, da na kratko povzamemo, kam vse ga odnese njegovo raziskovanje in razmišljanje. V zgodovinskem pregledu Čhartišvili pokaže, kako se je spreminjal odnos družbe do samomora. V stari Grčiji so pravico do samomora priznavali v nekaterih primerih, v starem Rimu tudi. Šele krščanstvo je začelo nespravljiv boj s samomorom, dokončno obsodbo pa mu je spisal Tomaž Akvinski v 13. stoletju (nesmrtna duša pripada Najvišjemu in z njo lahko razpolaga samo on).

Spremembo odnosa prinese nova doba. Prvi zagovornik samomorilcev je bil Montaigne, ki je opravičeval »plemenit samomor« in se navduševal nad pogumnimi antičnimi ženskami, ki so žrtvovale svoje življenje v imenu dolžnosti ali ljubezni. Francoska revolucija pa je samomor črtala s seznama kriminalnih dejanj. Dvajseto stoletje je prineslo velikansko povečanje števila samomomorov. Trenutna statistika je taka, da se letno ubije trideset tisoč Američanov, petindvajset tisoč Japoncev, dvajset tisoč Francozov in šestdeset tisoč Rusov, piše Čhartišvili.

V delu knjige, kjer avtor analizira stališča različnih religij do samomora, se pokaže zanimiv paradoks: v krščanskem svetu, ki ima najbolj odklonilen odnos do samomora, ga je največ. Tudi judostvo gleda na samomor negativno, vendar brez zastraševanja.

Islam ga prav tako obsoja, njegova zločinskost vidi v tem, da se človek drzne upreti svoji usodi, vendar priznava olajševalne okoliščine. V vzhodnih religijah samomor nima stigme grešnosti, vendar spričo reinkarnacije, ki je skupna budizmu in hinduizmu, postane nesmiseln in celo škodljiv, kajti tisti, ki zapusti življenje, ne doseže ničesar – karma ga bo spet postavila v situacijo, ki ji ni bil kos, piše Grigorij Čhartišvili. Izjema med pripadniki vzhodnjaških religij so Japonci. Zanje je suicid najvišja oblika smrti.

V poglavju o filozofiji beremo stališča raznih mislecev za in proti samomoru. Plinij Starejši ga je označeval kot najboljše darilo Boga človeku, stoiška šola je izdelala cel etični sistem, ki ga je opravičeval. Potem do konca 16. stoletja, do Montaignovih Esejev, ni bilo pravega zagovornika samomora. Apologijo mu je v 18. stoletju napisal David Hume.

Strasten zagovor samomora je spisal tudi Friedrich Nietzsche. Med tistimi, ki so navedeni v poglavju contra samomoru, so Platon, ki je menil, da je človek božji suženj in nima pravice oditi iz življenja, Spinoza, ki pravi, da tisti, ki si vzamejo življenje, s tem pokažejo svojo nemoč, Kant, ki je menil, da je človeško življenje sveto, ker je del narave, Camus, ki je menil, da je treba življenje preživeti do naravnega konca, ker bo le tako premagana njegova absurdnost, ter Berdjajev, ki je menil, da je samomor po svoji naravi zanikanje treh najvišjih vrlin – vere, upanja in ljubezni.

Zanimive so tudi teoretske razlage za samomor. Po Čhartišvilijevem mnenju se v grobem delijo na tri tokove: sociološkega (te vidijo glavni razlog za samomor v družbenem vplivu), psihičnega (samomor razlagajo z ustrojem človeške duševnosti) in alternativnega. Eden od glavnih teoretikov, ki je odgovornost za samomor pripisal družbi, je bil Durkheim, Freud pa je bil tisti, ki je krivdo za samomor prevalil na psiho, na nezavedno. Med alternativnimi teorijami avtor omenja podnebno (največ samomorov naj bi bilo na severu), teorijo plemenske dednosti (ugrofinska in germanska plemena so bolj nagnjena k samomoru) in serotoninsko teorijo (95 odstotkov samomorilcev ima znižano vrednost serotonina).

Vpliv pečic na stopnjo samomorilnosti

V poglavju o zemljepisu izvemo, da imajo tri regije že od nekdaj sloves velike suicidalnosti: britanska, nemška in japonska. Nemci naj bi bili na vrhu seznama samomorilnosti zaradi vpliva protestantizma, nenadarjenosti za pravo religioznost, pretiravanja v kultu Ordnununga itd. Velika Britanija je nekoč veljala za otočje samomorov, danes pa zaseda v Evropi skromno dvajseto mesto.

Razlog, da je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja število samomorov tam zelo upadlo, naj bi bil banalen: v tistih letih so v angleških kuhinjah iz kokosovega plina prešli na naravnega. Prvi vsebuje veliko ogljikovega dioksida, ki povzroča zastrupitev in zadušitev, drugi pa ne. Najbolj priljubljena metoda samomora na britanskem otočju je namreč bila, da je človek vtaknil glavo v pečico.

Sicer pa so po številu samomorov tradicionalno na prvem mestu ugro-finski narodi. Toda pravi mojstri samomora so Japonci. Izvedejo kar osem odstotkov vseh samomorov na svetu. Razlog naj bi bil v tem, da imajo drugačen, bolj lahkoten odnos do smrti kot Zahodnjaki, poleg tega je pri njih zakoreninjena poetizacija prostovoljenga odhoda iz življenja. Rusija se s poplavo suicidov sooča šele v zadnjih desetletjih, prej je bila na ravni povprečja. Ruse v zadnjih desetletjih v smrt porivajo alkoholizem, revščina in pomanjkanje.

Grigorij Čhartašvili se posveti tudi vprašanju, kateri so najpogostejši načini samomora. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je še vedno najbolj razširjen način samomora obešanje, sicer pa je ta organizacija evidentirala 83 metod samomora.

Pisatelji in samoohranitveni nagon

Še posebej zanimiva pa knjiga postane, ko avtor eseja preide k pisateljskim samomorom. Razlog za drastično povečano stopnjo samomorilnosti med ustvarjalci, tudi pisatelji, vidi v tem, da je pri njih že v osnovi nekaj narobe z samoohranitvenim nagonom. Umetnikov svet naj bi bil anormalen in patološki. Pri tem citira Gottfrieda Benna, ki je zapisal: »V zadnjih petih stoletjih je bila večina največjih umetnikov duševno bolna ali pa so bili homoseksualci, narkomani, ljudje, obsedeni s suicidalnim kompleksom.« Toda to, da so pisatelji že po definiciji patološki primerki, še ni vse.

Po Čhartišvilijevem mnenju samomor na pisatelja preži tudi zato, ker vlogo Stvarnika, ki jo igra pri pisanju, lahko prenese tudi na lastno življenje. Poleg tega se pisatelj med svojim delom nenehno sooča z vprašanjem večnosti, s tem, kar je onkraj smrti. Ni čudno, da ga včasih zamika, da bi naredil korak dlje, kot je dovoljeno.

Sicer pa Čhartišvili ugotavlja, da mnogi pisatelji naredijo samomor iz enakih razlogov kot drugi ljudje. Recimo zaradi pomanjanja in revščine, izgube ali ljubezni. Primerov vsega tega je mnogo. Poglejmo nekaj ljubezenskih samomorov: Majakovski je vzel revolver v roke zaradi Veronike Polonske, Cesare Pavese se je zastrupil zaradi igralke Constance Dowling, Heinrich von Kleist je naredil skupni samomor z Henriette Vogel ... Pisatelji so se ubijali tudi, ker jih je napadla neozdravljiva bolezen, ker so se znašli v krepljih alkoholizma ali narkomanije (Tolstoj je umrl potem, ko je spil celo stekleničko morfija), politike ali norosti (recimo Sylvia Plath).

Med specifičnimi pisateljskimi razlogi za samomor pa so ustvarjalna kriza, emigracija in pa skušnjava, da pisatelji svoje življenje zmešajo z romanom. Najlepši primer slednjega je japonski pisatelj Mishima Yuiko, ki je izvedel spektakularni konec s harakirijem.

Tretji del knjige, Enciklopedija literaturicida, vsebuje podatke o tristo petdesetih literatih samomorilcih iz različnih držav in dob. Podatki pokažejo, da so najbolj nagnjeni k samomoru pesniki, najmanj pa dramatiki. Pisateljice med samomorilci zavzemajo okoli desetino seznama.

Da tekst ne bi postal monoton, ga pisatelj ves čas razbija z prilogami, v katerih spregovori o novodobni suicidalnih kultih, o s samomorom obsedenem pisatelju Dostojevskem (v vsakem od njegovih romanov se nujno kdo ubije ali poskuša ubiti), o psihoanalizi samomorov Ernesta Hemingwayja in Romaina Garyja (na koncu razloga za njun samomor ne najde v ojdipovem kompleksu, temveč v tem, da se nista znala sprijazniti s starostjo) ter o suicidalnem ritualu, prignanem do popolnosti – harakiriju.



Življenje kot izpit

Medtem ko Čhartišvili v svoji knjigi nelahko temo samomora osvetljuje skozi pisateljske konce, hkrati osvetljuje tudi razgibana življenja pisateljev. Tako mimogrede veliko izvemo o psihološkem profilu homo scribensa. Po Čhartišviliju je pogosteje od povprečja nor, ekshebicionističen, narcisističen, obseden z lastno pomembnostjo in pomembnostjo lastnega pisanja.

Delo mu gre veliko bolje od rok, ko je lačen, pa tudi, ko je razočaran v ljubezni in nesrečen, trdi Čhartišvili. Homo scribens včasih tudi hoče, da se njegovo smrt dojame kot izjavo, kot stališče. Hoče pa tudi, da ima roman, v katerem je sam glavni junak, ustrezno dramatičen konec. Vse to vodi k temu, da si pisatelji pogosto sami vzamejo življenje.

Na koncu Čhartišvili priznava, da kljub zagnanemu raziskovanju povsem jasnih odgovorov o samomoru, predvsem o njegovi etični sprejemljivosti, ni dobil. Jasno je le to, da do tega pojava ne moremo imeti enotnega stališča. Sam Čhartišvili se približa budističnemu odnosu do življenja in smrti: meni, da je življenje večstopenjski izpit, ki ga je treba opraviti. Če narediš samomor, se obsodiš na ponoven izpit. Življenje boš moral začeti znova.