»Hotel sem napisati berljivo, popularno knjigo«

Tadej Golob, dobitnik kresnika 2010, avtor več biografij, odmevnega mladinskega romana,­ kolumnist, alpinist, ki ga je gnalo tudi na Everest, novinar, urednik, boksar, in še kaj bi se našlo, je napisal kriminalko ­Jezero (Goga), suverenih petsto strani napetega žanrskega užitka, ki ga nekateri bralci primerjajo z izdelki skandinavskih mojstrov.

Te dni sem prebral tretjo kriminalko J. K. Rowling in med branjem Jezera me je prešinilo: uspešna mladinska avtorica, ki se je lotila žanra. Tudi vi imate pred kriminalko nekaj povsem drugačnih knjig. Zakaj ravno ta žanr?

Dva preprosta razloga sta za to: prvi, ki ga ne znam dobro razložiti, je, da sem preprosto hotel napisati kriminalko. Včasih sem jih veliko bral, zadnje čase niti ne več toliko, v mladosti seveda marsikaj, od Agathe Christie do Arthurja Conana Doyla. Po žanrih, ki sem se jih lotil, se mi je prav zahotelo napisati kriminalko. Kot drugi razlog pa lahko omenim, da sem hotel napisati nekaj popularnega, nekaj, kar bralci radi preberejo.

Lahko pišeš krasne razvojne romane, a se prodajo v nakladi tristo izvodov. Tega sem se nekako naveličal. Zdajšnja izposoja Jezera v knjižnicah mi pravi, da sem ravnal prav, knjige ne dobiš skoraj v nobeni knjižnici. Veseli me tudi to, da sem se po vseh drugačnih knjigah lotil takega pisanja – kriminalka se mi zdi od vsega doslejšnjega pisanja najtežji žanr, saj zahteva ogromno obrtne spretnosti. Tiha groza me zgrabi ob misli, da bi morala biti kriminalka moja prva knjiga. K sreči ni.

Kako dolgo je nastajalo Jezero? Ste veliko popravljali?

To knjigo sem pisal leto dni in najbolj me veseli, da sem jo sploh napisal, saj ne vem, kdaj je zares nastala. Lani sem v narekovajih izgubil zaposlitev, vmes sem bil pri neki drugi, novi reviji, ki se je rodila, nekaj časa živela in potem umrla, kratek čas sem delal v neki reklamni agenciji, pa pogodbeno pripravljal stostranske brošure za kemične tovarne, delal sem vse živo, kot se reče, in odkrito lahko rečem, da sploh ne vem, kdaj sem imel čas za to knjigo. Natančno vem le za tistih deset dni, ko sem bil z družino na morju, da sem garal in jo spravil skupaj. Popravkov je bilo nekaj. Ponavadi neham popravljati, ko vidim, da gre s knjigo na slabše in popravki postanejo poslabki.

Kaj je bilo pri tej knjigi drugačnega v načinu pisanja?

Stvari se morajo ujemati, to je jasno, tudi na ravni podatkov – in nenadoma se začneš ukvarjati s tem, kakšne barve las ima posamezen lik, pomemben postane dan v tednu, če nekdo vstopi v sobo, se ne more spet znajti zunaj, ne da bi ti to povedal ... s takimi banalnimi podrobnostmi imaš precej dela. Potem je tu še tisto, kar je za kriminalko zelo pomembno, da bralci ne morejo pred koncem ugotoviti, kdo je morilec, ti pa ga moraš seveda prej večkrat omeniti.

Vsi si mislimo, da vemo nekaj­ malega o kriminalističnem pristopu, ker tu in tam vidimo kako nadaljevanko ali film. Ste raziskali, kako stvarem strežejo slovenski kriminalisti?

Ko sem začel pisati, sem se zataknil že pri prvih stavkih. Kako se reče človeku, ki raziskuje umore? Kje dela, kako se imenuje oddelek, v katerem je zaposlen? Katera policijska uprava pokriva to ali ono območje? O vsem tem sem se moral poučiti, a imel sem srečo s sogovorniki, zelo mi je pomagal Dorijan Keržan, direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija, predstojnik Inštituta za sodno medicino Jože Balažic je bil enako prijazen, marsikaj mi je pri drugih za knjigo pomembnih zadevah razkril tudi kolega mikrobiolog Blaž Stres, profesor na Biotehniški fakulteti in Univerzi v Innsbrucku. Pomagali so še drugi, navedel sem jih v zahvali.

Portrete glavnih likov in motivacijo za njihovo početje ste si tudi morali začrtati vnaprej.

Hotel sem napisati berljivo, popularno knjigo, zato sem si rekel, da se moram držati preizkušenih pravil žanra, četudi klišejev. Junak je moral biti torej tak, kakršnih je devetdeset odstotkov, imeti krizo srednjih let, biti komaj obvladan alkoholik itd. Ko sem začel pisati, mi je to, da bi delal kot večina, začelo iti na živce, zato sem zavil po svoje.

Glavni junak sicer je blizu petdesetih, ima krizo srednjih let, ni pa alkoholik, in to zato, ker ima alergijo oziroma ne prenese alkohola oziroma konča na urgenci, če se ga vseeno loti. Sčasoma je moj kriminalist, vsaj upam, postal zanimiva, samosvoja osebnost, kakršen mora biti vsak kriminalist, malce odmaknjen, dober opazovalec ljudi okrog sebe. Tudi pri drugih likih sem spreminjal ali podiral vnaprej zastavljene vzorce.

Slovenija je majhna, Ljubljana še manjša, marsikateri bralec bo v Jezeru poskusil uloviti tudi tisto, kar je v knjigi avtobiografskega.

Najprej sem mislil, da bo moj inšpektor, ki mu kompulzivno ukvarjanje s športom nadomešča impulze, ki bi jih sicer dobil z alkoholom, bivši tekač, ker je tek pri nas precej popularen, a potem – naj mi tekači oprostijo – sem potreboval nekaj močnejšega, zato sem ga postavil tako, da nekako nezavedno krivi družino za to, da se ni mogel resneje ukvarjati z alpinizmom, in se pri petdesetih sprašuje, za kaj je sploh živel.

Za nekdanjega alpinista sem ga naredil seveda tudi zato, ker se sam ukvarjam s tem, dodal sem še nekaj potez, ki so del moje osebnosti, ker je bilo tako lažje. Zanimivo, med pisanjem lik ni postal podoben meni, ampak jaz njemu. Ko sem bil na morju s knjigo skoraj pri koncu, sem bil vsak dan bolj jezen na družino, ker mi je 'kao' zafrknila življenje. No, jaz nisem nehal plezati, nisem pa več hodil na Himalajo, a premislek o tem me je spravljal v tečnobno voljo in prav vesel sem bil, ko sem dokončal knjigo, da sem se lahko vrnil k svojemu običajnemu jazu.

Razmišljate o nadaljevanju? Kriminalke gredo ponavadi v nizu.

Seveda, sem že napisal uvod naslednje, kmalu bom začel na polno. Ne nazadnje sem od sredine prejšnjega leta samozaposleni v kulturi.

Kaj berete, ko ne pišete?

Berem tisto, kar izdaja založba Goga, za katero zdaj delam, pa tisto, kar si kupim na knjižnem sejmu. Zdajle sem v Pianistovem dotiku Mirta Komela, berem roman Petra Rezmana Barbara in Krištof, na bralski polici je še nekaj tujih knjig, ko pride čas počitnic in je res čas za branje, pa se lotim tudi kriminalk. Priznam, Nesbøja sem se že nažrl, po dveh knjigah ga imam dovolj.

Vaši intervjuji, ki so izšli v slovenski izdaji Playboya, so med novinarskimi kolegi zelo cenjeni. Pogrešate ta žanr?

Pogrešal bi tako pisanje, če bi bilo bolje plačano in če bi imel dovolj časa zanj. Ker sem moral početi še več drugih reči, je časa vse bolj zmanjkovalo. Na intervju, še posebej tako dolg, moraš priti popolnoma pripravljen. No, veselje do spraševanja si potešim v biografijah. Je pa dolg intervju krasna zadeva, veliko izveš o intervjuvancu.

Pravite, da ste zdaj pri založbi. Vaše mnenje o zdajšnjem slovenskem literarnem prizorišču?

Včasih, ko sem bil mlajši, sem bil precej kritičen, zdaj bi ga lahko opisal z eno besedo: živahno je. Ni slabo. Mogoče manjka le tržna naravnanost. Pri nas ni resnega trga, če bi bil in če bi ljudje malo bolj premišljali o tem, kako prodati knjigo, bi to verjetno dobro delo pisanju in njegovi kakovosti. Vsaj zdi se mi tako. Najdeš pa lahko veliko zanimivih in predvsem zelo različnih avtorskih pristopov.