Tiskane izdaje
Kaj je pravzaprav to, čemur rečemo estetsko izkustvo? Kaj natanko se dogaja, ko beremo literarno delo? Kakšni so čustveni odzivi vsakokratnega bralca – in zakaj so ravno takšni in ne drugačni? Predvsem pa, kako sta dojemanje in interpretacija leposlovja ali razumevanje kateregakoli umetniškega dela odvisna od vsega drugega, kar vemo ali si vsaj mislimo, da vemo?
Na takšna nenavadna, vse prej kot preprosta vprašanja v knjigi Kako se literatura igra z možgani? – Nevroznanost umetnosti in branja poskuša odgovoriti predavatelj angleške literature na univerzi Brown Paul Armstrong. Delo je letos v slovenskem prevodu dr. Igorja Žunkoviča izšlo pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in je predstavljeno kot »prva obsežna študija raziskovalnega dogajanja na področju nevroznanstvenega pristopa k proučevanju literature«.
In tega dogajanja ni malo, kajti zadnja leta je opaziti znaten napredek raziskav, ki poskušajo prav na področje literarne vede in humanistike aplicirati spoznanja in metode sodobne nevroznanosti. Kljub nekaterim omejitvam teh običajno strogo specializiranih znanstvenih metod in ob hkratnem zavedanju, da pravzaprav šele začenjamo spoznavati človekov mogočni živčni sistem, številni nevroznanstveniki ravno proučevanju literature in umetnosti nasploh namenjajo veliko časa in energije.
Profesor Armstrong v pričujoči knjigi, ki jo je objavil leta 2013, pa kot humanist povzema in sistematizira številna pomembna nevroznanstvena dognanja, jih razumljivo pojasnjuje in hkrati primerja z dognanji literarnih ved.
Pri tem smelem podvigu je presenetljivo podroben in nazoren. Vztrajno išče skupne točke med umetnostjo in literaturo ter naglo razvijajočo se nevroznanostjo. Že v predgovoru jasno predstavi osrednji cilj knjige – da nam prav nevrobiologija možganov omogoča izkusiti harmonijo in disonanco, ki ju ustvarja (tudi) leposlovje. Možgani nam to omogočajo z nenehnim vzpostavljanjem neštetih živčnih spojev, estetska izkustva, ki jih doživljamo, pa nas ne samo utrjujejo v našem razumevanju sveta, ampak nas pogosto silijo, da o njem znova podrobneje razmislimo.
Kajti očitna dvojnost umetniškega izražanja, v katerem sta temeljni prvini kontinuiteta naših pričakovanj in njene občasne (ali celo pogoste) prekinitve, torej svojevrstna presenečenja, je po avtorjevem prepričanju ključna za zdravo delovanje uma.
Toda: odkriti skupne točke med nevrobiološkimi procesi in opisi posledičnih izkustev nikakor ne pomeni postavljati vzročne povezave med njimi, Armstrong odločno poudari že na 9. strani. Razjasnitev teh skupnih točk ne pomeni redukcije umetnosti na »nesentimentalno« nevroznanost oziroma »dokončne rešitve težkega problema«, torej popolnega, celovitega razumevanja, kako elektrokemija možganskih celic in interakcij med nevronskimi sestavi vzbuja tudi našo zavest in oblikuje estetsko izkustvo.
Tako znanost kot umetnost imata svoje lastne edinstvene prednosti (in pomanjkljivosti), opozarja Armstrong. So stvari, ki nam jih o izkustvu branja lahko povesta estetika in literarna teorija, nevroznanost pa ne. In obratno. Zato se odločno zavzema za interdisciplinarno sodelovanje obeh praks, če naj ustrezno zapolnimo tako imenovano pojasnjevalno vrzel med obema: vrzel med védenjem, kako se nekaj zgodi, in dejanskimi občutki, ki nas prevevajo ob tem dogodku.
Znano je, na primer, da sprožitev določenih nevronov povzroči bolečino, vendar nam to védenje prav nič ne pomaga razumeti, kako to bolečino dejansko izkusimo. Podobno je z literaturo in umetnostjo: s sodobnimi znanstvenimi metodami je mogoče ugotoviti, kateri predeli možganov se aktivirajo ob določenem dražljaju umetniškega dela, ne morejo pa nam povedati, kakšen je čustveni učinek tega možganskega vzburjenja.
Čustveno doživljanje slehernika je namreč pogojeno z njegovimi osebnimi, edinstvenimi izkušnjami, kulturnimi okviri in omejitvami in še nešteto drugimi vplivi. Prav zato Armstrong poskuša kritično razumevanje umetniških del in leposlovja poglobiti z uporabo dognanj fenomenologije, hermenevtike in kognitivnih literarnih študij in jih povezati z ugotovitvami nevrobiologije in nevroestetike.
Dosledna interdisciplinarnost
Nekaj manj kot 240 strani obsegajoča knjiga ima pet razmeroma dolgih poglavij, ki jih avtor v literarni maniri podrobno razdela v enem zamahu, kakor se reče, zato je vsakega tudi treba prebrati na mah, brez prekinitev. Naravoslovno izšolan znanstvenik bi se verjetno odločil za večjo strukturiranost in bralcu z dodatnimi razdelki omogočil nekaj več predaha za razmislek in ponoven razmislek.
Po drugi strani pa Armstrong pritegne prav s svojim »literarnim pristopom«, saj mu pero ves čas teče gladko in zanimivo, čeprav se loteva dokaj podrobnega opisovanja in interpretiranja številnih nevroznanstvenih dognanj; poleg tega se za »umetniški« pristop oddolži s številnimi slikami, skicami in stvarnim kazalom na koncu.
Predvsem pa je dragoceno njegovo dosledno zavzemanje za iskanje skupnih točk med umetnostjo in nevroznanostjo. Vedno znova poudarja strpnost in medsebojno upoštevanje dveh pogosto nasprotnih taborov, s sprejemanjem in razumevanjem njunega različnega izrazoslovja vred.
S citiranjem uglednega danskega nevroznanstvenika, češ da »se eksperimentalna estetika brez upoštevanja klasične estetike ne more niti začeti« (str. 71), opozarja predstavnike obeh taborov, humanističnega in naravoslovnega, da je ravno upoštevanje in uporaba vseh relevantnih dognanj z obeh področij temeljni pogoj za osvetlitev številnih vzporednic med njima.
Vztrajno in odločno opozarja tudi na zmotno domnevo, češ da je točno določeni predel možganov pristojen za točno določeno izkušnjo. To kratko malo ni res, saj je ne samo estetsko, ampak sploh vsako človeško izkustvo tako prostorsko kot časovno udeleženo v številnih možganskih predelih. Resda možgani po vsem sodeč potrebujejo ustaljene vzorce in sintezo, čemur bi z izrazoslovjem estetike rekli harmonija, toda hkrati potrebujejo tudi občasne prekinitve teh vzorcev, torej disonanco. Le s takšnimi disonančnimi »presenečenji« namreč lahko možgani ostanejo prožni in prilagodljivo odprti za nove naloge; le tako se lahko izognejo stagnaciji zaradi okostenelih navad in rutine.
Možgani ljubijo igro
Za slehernim človekovim izkustvom je njegova nevrokemija, priznava Armstrong, in to velja tudi za doživljanje umetniških del, pa naj gre za leposlovje, glasbo ali vizualno umetnost. Naši možgani očitno ljubijo igro in dela umetniške vrednosti jim omogočajo, da neprenehoma vzpostavljajo in prekinjajo način, kako takšna dela dojemamo in kaj v njih pričakujemo – pa pogosto ne dočakamo oziroma dočakamo nekaj povsem drugega.
Naši možgani imajo, vse kaže, radi vijuganje med novostjo in rutino, s katerim se nenehno prilagajajo spreminjajočemu se okolju. V naših možganih, skratka, ves čas obstaja napetost med težnjo po kontinuiteti in prilagodljivo prožnostjo. Možganske celice s ponavljajočim se aktiviranjem vzpostavljajo »ustaljeno domačne« nevronske sklope in nam tako dajejo občutek, da razumemo svet okoli sebe.
Kadar pa nam umetnik, denimo velik pisatelj, predstavi nov, drugačen pogled na svet, se znajdemo v krizi. Po krajšem ali daljšem omahovanju nam ne preostane drugega, kot da svoje stališče bodisi ohranimo bodisi ga spremenimo – ali pa poskušamo živeti z obema.
»Sposobnost izbire, ki jo imajo možgani med nasprotujočimi si branji, je odsev njihovega običajnega delovanja in ključni element njihove stabilne nestabilnosti,« zapiše avtor na strani 99. Prav nenehna sposobnost izbire jim, kot rečeno, omogoča izjemno prilagodljivost. Tudi branje je izkustvo, ki stimulira tako naše kognitivne procese kot spremljajoča občutja; to navsezadnje potrjuje čedalje daljša vrsta nevroznanstvenih študij.
V zadnjem poglavju Socialni možgani in paradoks alter ega Armstrong branje primerja celo z delovanjem »zrcalnih nevronov« – tistih, ki se sprožijo ne samo takrat, kadar sami izvedemo neko dejanje, ampak tudi takrat, kadar vidimo tako ravnati nekoga drugega. Prav ta zmožnost možganskih celic nam med drugim omogoča, da se med branjem zatopimo in včasih prav potopimo v življenje – mišljenje, čustvovanje in ravnanje – drugih.
Avtor upa, da bodo njegovo pionirsko knjigo brali tako nevroznanstveniki kot literarni teoretiki, slovenski založnik pa dodaja željo, da bi po njej posegli še študentje najrazličnejših znanstvenih smeri, od medicine do lingvistike, pa tudi širša javnost, ki je vznemirljiva tematika ne pušča hladne. Kajti Kako se literatura igra z možgani? je zagotovo zanimivo in mestoma vznemirljivo branje.
Kljub temu pa se ne kaže slepiti: vprašanj brez zadovoljivih odgovorov je še veliko. Človeški možgani so tako čudovit, prilagodljiv in hkrati edinstven organ – »Čeprav si vsi delijo mnogo sorodnih struktur in procesov, pa niti dvoje možganov ni povsem enakih, in to prav zaradi povezav, ki so jih ustvarile pretekle kortikalne sinteze ...« (str. 143) –, da bo potrebnih še veliko študij in zavzetega študija, preden bomo bolje spoznali njihove skoraj neštete osupljive evolucijske zmožnosti. Preden bomo, povedano drugače, kaj bliže boljšemu poznavanju in razumevanju samih sebe.
