Tiskane izdaje
Vsled zastavljenemu poslanstvu – širiti (predvsem bralno) kulturo med ljudi, se je Divji misli, zavodu, ki upravlja Vodnikovo domačijo, lani utrnila ideja o sejmu ilustracij. Ilustracij, ki, kot smo jih vajeni, spremljajo zgodbo v knjigi, pa tudi »samozadostnih« ilustracij, ki lahko uokvirjene krasijo domače stene. S tem, ko so v galeriji Vodnikove domačije prodajno razstavo strateško umestili v predpraznični čas, poskušajo obiskovalce spomniti, da je tudi ilustracija lahko lepo darilo.
Ideja o sejmu ilustracij se je prijela že lani, ko so v dveh tednih sejma v Vodnikovi domačiji v zadovoljstvo kupcev in ustvarjalcev prodali za več kot deset tisoč evrov likovnih del. Letos se je vest o sejmu očitno razlegla že prej, saj se je že na otvoritvi trlo ljudi. »Za otvoritveni vikend nas je obiskalo okoli tristo ljudi, kupili pa so za pet tisoč evrov ilustracij,« pripoveduje kustosinja Petja Grafenauer.
Letos se v Šiški predstavlja 29 slovenskih ilustratorjev, dva več kot lani. Gre za nekakšen pregled aktualnega slovenskega trga, kjer sodelujejo različne generacije, od mladih do starost slovenske ilustracije. Sejem je letos še posrečena uvertura v 12. slovenski bienale ilustracije, ki se v Cankarjevem domu začenja 21. decembra. Dela številnih umetnikov, ki sodelujejo na bienalu, je tako mogoče kupiti na sejmu v Vodnikovi domačiji.
Po zaprtju galerije Ars v Ljubljani ni več ostalo veliko mest, kjer bi likovniki lahko razstavljali in hkrati prodajali svoja dela. Potem je zaživela Dobra vaga na osrednji tržnici, ki v manjšem delu predstavlja tudi domače ilustratorje. Dela nekaterih umetnikov sicer prodajajo številne zasebne manjše galerije ali trgovinice v starem mestnem jedru, ki pa lahko vzamejo celo 60 odstotkov provizije od prodanega dela (Dobra vaga in Vodnikova domačija le 20 odstotkov.) Kot dodatek h knjižnim izdajam ilustracije prodajajo tudi nekatere založbe. Poleg tega je za nami nekaj uspešnih tržnih poskusov s sporadičnimi enodnevnimi ali sezonskimi artmarketi, kjer pa so se umetniki na stojnicah predstavljali ob široki paleti obrtnih izdelkov. »Moj glavni vir dohodka so sicer naročniki. Prodajni sejmi prinašajo le postranski, a vedno dobrodošel finančni dodatek,« pravi ilustratorka Meta Wraber, ki poleg prepoznavnih akvarelov v Vodnikovi domačiji prodaja svoje že kultne tematske koledarje.
Da en tak sejem seveda ne more bistveno izboljšati življenjskega standarda ilustratorjev, pravi tudi Zvonko Čoh, ki sicer podpira pobudo in pohvali profesionalno organizacijo, ki je poskrbela za promocijo avtorjev in s tem boljšo prepoznavnost. Da bi se glas o sejmu ilustracije razlegel čim dlje, Vodnikova domačija namreč dogodek oglašuje tudi na turističnem centru in z letaki, ki so turistom na voljo po hotelih in hostlih.
Umetnost za vsak žep
»Prednost galerijskih prostorov oziroma prodajnih dogodkov, kot je ta v Vodnikovi domačiji, vidim v tem, da gre za selekcijo kakovostnih del prepoznavnih in referenčnih avtorjev, ki so primerno in profesionalno predstavljena v skupnem prostoru. Taka predstavitev drugače nagovori obiskovalca oziroma kupca,« je prepričana Wraberjeva. »Sejem ilustracije v Vodnikovi domačiji in prodajne razstave v Dobri vagi delujejo po principu predstavljanja dostopne umetnosti. Prodajajo torej printe na umetniški papir in sitotiske, pa tudi manjše originale, ki so cenovno dostopnejši, tako si skoraj vsak lahko privošči košček umetnosti,« dodaja.
Čoh, priznani ilustrator starejše generacije, ki na sejmu, tako kot Marjan Manček in Silvan Omerzu, prodaja samo originale, prodajo odtisov ocenjuje kot dvorezni meč. »Print po eni strani razvrednoti original, je pa res dostopnejši,« pravi Čoh.
Prodano!
Petja Grafenauer potrdi, da gredo odtisi res bolje v prodajo kot originali. Cene del se gibajo od 10 do 200 evrov, odvisno tudi od tega, ali ilustracijo kupimo z okvirjem ali brez. Že v prvih dneh po odprtju sejma so se dela na stenah galerije občutno zredčila. Na praznih prostorih pod žebljički pa na to, kdo je prodal največ del, opozarja nalepka Prodano!.
»Ni nujno, da je prodajni hit zanesljiv pokazatelj kakovostnega umetniškega dela, toda v primeru najbolje prodajanih imen v galeriji Vodnikove domačije, je tako,« pravi Grafenauerjeva. Največ nalepk je zbrala Hana Stupica, pa Maja Kastelic, Matija Medved in Petra Varl, ki sta bila uspešna že lani. »Prvi dve ustvarjata specifične ilustracije, ki bi jim lahko pripisali ljubkost. Pri Medvedu in Varlovi pa morda ljudi pritegne čistost grafik,« poskuša prodajni potencial opisati kustosinja. Če so od omenjenih ljudje pokupili večinoma printe in sitotiske, pa sta Jure Engelsberger in Andrej Štular prodala več originalov. »Če bi prodajala samo originale, cena ne bi bila več dostopna. Sicer pa so danes odtisi tako kvalitetni, da sem sama že nekajkrat skoraj zamenjala original za odtis,« pravi Hana Stupica, najmlajša prejemnica nagrade Hinka Smrekarja za najboljšo slovensko ilustracijo, ki je na lanskem sejmu svoja dela razprodala, letos pa se je bolje založila in nalepke Prodano! redno nadomešča z novimi ilustracijami.
V Vodnikovi domačiji se ukvarjajo tudi z vprašanjem, kako ljudem približati umetnost, da bodo pripravljeni vanjo več vlagati. »Treba je vzbuditi zavest, da se v umetniška dela na dolgi rok splača vlagati. Slovenci ponavadi ne razmišljamo tako. Vzbujati takšno zavest ni naloga galerij, ampak že šolskega sistema. Obišče nas veliko skupin vrtčevskih otrok, ki na razstavi pridejo v stik z ilustriranimi podobami na drugačen način, ne samo skozi slikanice. Če mladim s kulturo in umetnostjo osmišljamo življenje, jim kasneje v življenju morda ne bo težko vanju vlagati tudi finančno,« razmišlja Grafenaurejeva.
