Tiskane izdaje
Roman Koala švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa (Modrijan, prevod Aleš Učakar) tematizira zamolčano in tabuizirano temo samomora. Ob tem se odpirajo zanimiva razmišljanja o smislu in poslanstvu človeškega življenja, o tem, kakšna je prava definicija uspešnosti in kakšne so zahteve kapitalistične družbe do posameznika.
Bärfuss, pisatelj srednje generacije (rojen 1971), »znan po aktualnih in družbenokritičnih delih«, kot je mogoče prebrati na naslovnici knjige Koala, pripoveduje zgodbo, o kateri ne prikriva, da je avtobiografska. Nekega dne ga povabijo v rojstno mesto, da bi predaval o nemškem pesniku Heinrichu von Kleistu, ki je pred dvesto leti najprej ustrelil prijateljico, potem pa še sebe.
Obisk rodnega mesta pripovedovalec izkoristi za srečanje s polbratom, s katerim nimata veliko stikov in razen matere ter nekaj spominov nimata veliko skupnega. Med večerjo se pokaže, da sta si bolj zaupna v molku kot govorjenju.
Predavanje o samomorilcu se kmalu pokaže za prerokbo, saj čez približno pol leta pripovedovalec izve, da si je njegov brat vzel življenje. To dejanje je skrbno načrtoval in izvedel, za sabo ni pustil sporočila. Njegova smrt tako ne dobi zaključka, z njo ni mogoče opraviti in je odložiti. To je značilno za samomor – samomorilčevi bližnji se z občutkom krivde nikoli ne nehajo spraševati, kaj ga je pognalo v to dejanje.
Pripovedovalec poskuša opraviti z neprijetnimi čustvi tako, da brska po zadevi – razmišlja o bratovi preteklosti, družini, odnosih, o tem, kako je živel. A spet zazeva zoprna praznina, saj o bratu ne ve prav dosti. Njegovo raziskovanje pokaže, da je samomorilstvo pogost način smrti. Pripovedovalca odnese tudi v proučevanje slavnih samomorilcev v zgodovini in k raziskavi poslovilnih pisem. A tudi to ne prinese nobenega odgovora, nobenega olajšanja.
Nato usmeri razmišljanje v analizo bratove osebnosti in zahtev kapitalistične družbe do posameznikov. Njegov brat je bil precej benigne narave, neambiciozen, ni stremel k bogastvu, ni imel otrok. Bil je zasvojen z drogami, delal je v zavetišču za brezdomce, to je vse. Je bilo njegovo življenje popoln neuspeh? Je uspešen tisti, ki si nakopiči bogastvo in zaplodi potomce?
Je neuspeh, ker je preživel samo petinštirideset let in ne običajnih sedemdeset? Tudi vsi uspešneži so nazadnje enako mrtvi kot njegov brat, ugotavlja pripovedovalec. Potem se njegovo razmišljanje ustavi pri nadimku, ki so ga nadeli njegovemu bratu v otroštvu med skavtsko iniciacijo: Koala. Najprej se mu zdi, da Koala pravzaprav ni primerno ime zanj, saj je to ljubka, puhasta in norčava žival, njegov brat pa ni bil nič od tega. A po globljem razmisleku se pokaže, da je sorodnost večja.
Skrivno bistvo
To ime opisuje njegovo »skrivno bistvo, njegovo dejansko usojenost«, je mogoče prebrati v romanu. Je totem, ki mu pokaže, kako preživeti preprosto, tiho in spokojno življenje. Nomen est omen.
Znaten del romana se dogaja v Avstraliji, domovini koale, kjer spremljamo prve belopolte naseljence na tej celini. Spoznavamo tudi pravo naravo koale, njeno asocialnost, pasivnost, neambicioznost, sposobnost prebavljanja strupenih listov.
Zaradi njihove pasivnosti so jih v Avstraliji skoraj iztrebili, pravi pripovedovalec. Koalino ignoriranje vsakršne prizadevnosti Bärfuss naveže na pretirano človeško marljivost, pridnost, delavnost. Ljudje smo nenehno aktivni, ker nas je strah. Tisto, kar poganja naša življenja, je strah. Tisti, ki v vsesplošnem strahu in posledični delavnosti ne sodelujejo, so izločeni ali se izločijo sami.
Knjiga je do neke mere avtoterapevtska, je avtorefleksiven poskus, kako preboleti izgubo in občutek slabe vesti, ki jo zbudi samomor bližnjega. Hkrati postane poskus iskanja smisla življenja, poskus iskanja razlogov za življenje. In razmišljanje o ključnih problemih sodobne družbe, vključno z vsiljenimi kapitalističnimi vrednotami, med katere sodi tudi obsedenost z uspehom.
Zaradi dvodelne strukture in prepletanja dveh različnih prizorišč je roman nenavaden, pogumen in zanimiv.
