Tiskane izdaje
Slavist in etnolog Božidar Premrl je k dosedanji zajetni bibliografiji objav o kulturi kamna in njenih raznovrstnih vidikih na širokem območju Krasa in Primorske dodal reprezentančno novost Kraški kruh: vas Kopriva – njeni kamnolomi in kamnarji. Ob vasici, izpostavljeni v naslovu, se je v delu z etnološkega in širšega vidika lotil še odnosa do kamna skozi čas v sosednji vasi Brje.
»To je knjiga o trdem kruhu, ki so ga v potu svojega obraza služili kraški kamnarji v Koprivi na Krasu in tamkajšnjih kamnolomih,« so prve besede, s katerimi avtor – sicer dolgoletni raziskovalec kamnite dediščine in njenih ustvarjalcev na Primorskem, na obeh straneh meje med Slovenijo in Italijo – uvede bralca v knjigo, ki na dobrih štiristo straneh popiše tradicijo obdelovanja kamna v kraju sredi matičnega Krasa, ki ima danes manj kot polovico duš, kot je v monografiji strani. Po zadnjem štetju iz leta 2011 le 175 (leta 1900, denimo, 354). Sosednje Brje pa le 34.
Tako statistični podatki ustrezno odražajo dejstvo, da je bila Kopriva pomembno kamnarsko središče predvsem ob koncu 19. in začetku 20. stoletja, ponoven, sicer kratkotrajen vzpon, pa je znova doživela po drugi svetovni vojni. Prvi znani koprivski kamnosek je bil Anton Zega, ki je bil rojen še v 18. stoletju – leta 1779 –, umrl pa v revolucionarnem letu 1848.
Tistega, ki sledi slovenskemu vizualnemu izražanju, Kopriva spomni na tamkajšnjo kiparko Matejko Bellè, ki se v lokalnem kamnu izraža že desetletja in iz njega izvablja abstraktne ali arhetipske, organske oblike, na spletni strani pa o regionalnem odnosu do njega zapiše: »In na Krasu živi Kraševec, ki je prav tak kot kamen – trd in neskončno občutljiv.«
Prevladujejo moški obrazi
Premrlova knjiga, njegova najnovejša v nizu že izdanih o kraški in primorski dediščini kamna – tokratno so v založniški program sprejeli na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU –, sicer ni toliko presek dela lokalnih kiparjev in kipark.
Bellètovo, ki nadaljuje družinsko tradicijo, upošteva, a na razkošno odmerjenem številu fotografij v knjigi prevladujejo moški obrazi. Obrazi kamnarjev; predstavljene so zgodbe ljudi iz Koprive in z Brij ter zgodbe prišlekov, ki so delali v koprivskih kamnolomih.
Popis rodbin z rodovniki in kratkimi predstavitvami posameznikov zaseda levji delež knjige, prelet zapisanih usod teh rodbin in posameznikov – več kot dvesto jih je – pa ponuja tudi zapise iz vselej hvaležnega poglavja vox populi. »Je dosti pripovedk o njem, vse pohvalne«, piše o nekom, ki je kdaj ob kamnu, če se je ta uprl, znal dolgo kleti, ali »Tone Matjola ga je spil po pet, šest litrov – še v oštariji na kartah«.
Pri čemer je Tone veljal za dobrega človeka in mojstra, ki ni vsega zapil, ampak je znal poskrbeti za plače delavcev. Premrl je samo v Koprivi popisal štirideset rodbin kamnarjev in v Brjah deset, tem pa v knjigi sledijo številne rodbine iz bližnjih ali bolj oddaljenih krajev, ki so bile vezane na delo v Koprivi.
Namen knjige je bil po avtorjevih besedah tudi čim izčrpneje zajeti ustno izročilo kamnarjev ter drugih pripovedovalcev, zato ji je dodal dragocen slovar narečnih besed. Obsežen je, v njem izveš, da so kamnarji ob težaškem vsakdanu cenili spomladansko prebujanje narave – divjim narcisam so rekli bedenice –, da čokolada lahko pomeni brus ledvičnik in žegen pokopališče, griža kup kamenja, batit kamen valiti kamen, frigador kamnolikarja, ustrelit pa vžgati mino.
Marjana je bil velik železni drog za dvigovanje surovega bloka iz stene kamnoloma. Karel pa mali vagon, vagonček. Ta slovarček pride zelo prav pri branju besedila, saj avtor tovrstne izraze rad vpleta v pripoved o Koprivi, Krasu, kamnu in tamkajšnjih spomenikih.
Več tematskih sklopov
Knjiga je strukturirana v več tematskih sklopov. Premrl v uvodnem delu poda opis obeh vasi in kratek pregled zgodovine; Koprivo pod nazivom Coprew, denimo, prvič omenja seznam posesti goriških grofov okrog leta 1200.
Posebno poglavje nameni zdajšnji župnijski cerkvi sv. Elije, ki so jo začeli graditi leta 1802 in je nasledila starejši cerkvi sv. Elija in sv. Lovrenca, ki sta bili verjetno gotski, zanimiv pa je podatek, da so se prebivalci lotili gradnje, pri kateri je prišel prav tudi material predhodnice, na lastne stroške. S svojevrstnim samoprispevkom.
V novi cerkvi je, denimo, ohranjen starejši zvon iz leta 1761, naročili so tudi novega, in sicer pri znameniti ljubljanski tvrdki Samassa, o čemer je ohranjena nenavadna anekdota o Kraševcih sredi Ljubljane, ki ima opraviti s pljuvanjem ...
Premrl v monografiji topografsko opiše tudi dolgo serijo kapelic, javnih in pokopaliških spomenikov ter domačij in njihovih arhitekturnih elementov, posebno poglavje nameni tudi kamnolomom področja, ki v geološkem smislu leži ob stiku repenske, sežanske in lipiške formacije. Kamnolomom Kremenik, Predole, Konjske stope, Debelak in drugim.
