In potem veselje sredi scela neveselega sveta

Pred hišo stoji skupina ljudi. V fotografski objektiv zrejo le trije:­ mlada ženska z ruto čez lase, ki si s prstoma desne roke zakriva­ usta, in dva otroka v plaščkih in čepicah na glavi. En par otroških oči zre malce nagajivo, drug, mlajši, nekako resno. Pred njima je veliko moško kolo. Ni edino. Za njima je nizek otroški voziček.

Za otrokoma stoji ženska, ki jo vidimo le v profilu, obuta je v volnene nogavice in pohodne čevlje, debelejši plač, za njo je slutiti obris še enega otroka. Bliže hiši je moški z belo srajco pod površnikom in meščanskim klobukom, ki je pravi antipod nahrbtniku, ki ga ima na ramenih. Njegov izraz se zdi odsoten.

Na levi strani stoji s hrbtom proti objektivu starejša ženska, toplo oblečena, prav tako z nahrbtnikom, zadaj vidimo obraz še enega dekleta, ki, nekako tesnobno, nekaj opazuje. V ozadju sta zanimiva detajla – na levi del gruče ljudi, o kateri se zdi, da ni povezana s to prvo, na desni je za železno ograjo krhko drevesce, na katerem je nekaj skromnih vrst listov. Če bi morali tej črno-beli fotografiji določiti letni čas, bi najbrž stavili na pozno jesen. Če bi ji morali določiti vsebino, bi domnevali, da prikazuje trenutke čakanja pred nekim odhodom. Z jesenjo bi se zmotili, z odhodom ne.

Fotografijo, ki je bila posneta v soboto, 5. maja 1945, pred hišo na Društveni ulici 6 v Mostah pri Ljubljani, je posnel Marjan Kocmur, predvojni poklicni fotograf, ki si je služil kruh predvsem kot portretist. Bil je ­lastnik treh fotografskih studiev.

Nekaj neosvetljenega filma in dve leici

Ljudje na fotografiji so njegovi najožji sorodniki, oče in mama, sestre in nečaki. Hiša je družinska. Zadnjič stojijo pred njo, le da tega še ne vedo. Družino vidimo tudi na nekaj naslednjih fotografijah, kako hodijo proti železniški postaji na današnji Masarykovi cesti, pa potem po široki peščeni poti, ki se vije skozi gozd. Naslednja fotografija jih ujame sedeče in vesele na travniku s Šmarno goro v ozadju. So v Gameljnah, kjer se ustavijo pri očetovih znancih. To je zadnja skupna fotografija. Sklenejo, da bodo ženske z otroki in dojenčkom­ ostale, medtem ko se oče in sin, kot še sedemnajst tisoč drugih Slovencev v zadnjih dneh vojne, napotita naprej proti Kranju, Tržiču, Ljubelju ... Oče umre dve leti pozneje v begunskem taborišču na avstrijskem Koroškem.

Marjan Kocmur (1914–1990) je vzel na pot kolo, nekaj neosvetljenega filma, dve leici, nekaj malega prtljage. Kot da bo vse hitro minilo in bodo kmalu vsi spet doma. Do Vetrinjskega polja sta z očetom, kot večina drugih, potovala osem dni. S te poti, poznejšega življenja v begunskih taboriščih in izseljeništva, se je ohranilo deset tisoč posnetkov na negativih, večina črno-belih, približno tretjina je zabeležila umik in taboriščno življenje. Delno so bili objavljeni v štirih zvezkih knjige Odprti grobovi, ki jih je avtor med letoma 1965 in 1971 izdal v Buenos Airesu v samozaložbi, v domovini pa so bili varno skriti v znamenitem fondu D, fondu del slovenske politične emigracije.

V fotomonografiji Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja, ki je pred kratkim izšla pri Celovški Mohorjevi družbi, je del tega opusa zdaj osvetljen pregledno in kronološko. Izbor 87 fotografij je delo Tamina Petelinška, strokovni oris opusa je napisal Primož Lampič, avtorjev nečak Boštjan Kocmur pa je prispeval življenjsko pot svojega strica.

Kocmurjeve fotografije niso edine, ki so zabeležile umik ­domobrancev in civilistov na Koroško in življenje v begunskih taboriščih. Je pa Kocmurjev opus tega obdobja po Lampičevem mnenju glede na vse doslej raziskano po obsegu takoj za opusom Marjana Hočevarja, ljubljanskega ljubiteljskega fotografa. Morda pri tem ni nepomembno, da se je Kocmur do leta 1949, ko je odšel v Argentino, kot begunec preživljal s fotografiranjem, saj so begunci pri njem radi naročali tako posnetke bega kot portretne fotografije. Pozneje je postal bogat kronist izseljenskega življenja, o katerem je ohranjenih sedem tisoč posnetkov, medtem ko je njegov predvojni in medvojni opus domnevno izgubljen, zaplenjen ali ukraden, saj poznamo le nekaj njegovih uličnih in ateljejskih portretov.

Distanciran pogled, veselje in groza

Ko je Kocmur, ki je sicer imel še dva brata domobranca, ki sta prišla na Koroško s svojima enotama, eden se je potem rešil, drugi pa ne, 5. maja posnel fotografijo svoje na negotovo pot odhajajoče družine, se še zdaleč ni zavedal usodnosti te poti. Morda tudi zato njegovi posnetki umika ne delujejo prav nič reportažno. Njihov namen očitno ni bil celovito dokumentirati neko zgodbo. Zgodbo, ki se je sploh še ni zares zavedal. Podoba ljudi na fotografijah je večinoma podoba oseb, ki ne vedo, da so fotografirane, ali pa jim to ni mar spričo negotovosti siceršnjega dogajanja.

Kocmurjev pristop se zato zdi nekako objektiven, distanciran. Šele pozneje v civilnih taboriščih, obdanih z vsaj rahlim občutkom varnosti, postane nekaj bolj oseben. Lahko bi rekli, da ga zanimajo predvsem ljudje v hipnem trenutku, manj pa reportažna raziskava in širši kontekst tega trenutka. In spet, ne gre za znane ljudi, denimo pripadnike katoliške in izobraženske elite, ali člane uprav begunskih taborišč, ampak za slehernike, ki se znajdejo sredi okoliščin, ki jih niso pričakovali, kaj šele načrtovali.

Zanimivo je, na kar opozarja tudi Lampič, da na posnetkih tako rekoč ne vidimo nasilja, trpečih, mrtvih, predaje orožja ... Na nekaj izjemah vidimo ob poti ležati mrtvo živino ali konja, nekaj pokvarjenih avtomobilov, dim, ki se v daljavi dviga v nebo. Vidimo pa nekaj drugega: dolgo kolono umikajočih se beguncev z vozovi, peš, na kolesih, ki omogoča predstavo o obsegu ter tragiki tega umika. Vidimo ali pa morda le slutimo tudi njihovo utrujenost, zatajevan strah ter dušljiv dvigajoč se cestni prah, ki kaže na pomladno vročino tistih dni. Temu parirajo fotografije iz begunskih taborišč, ki že izrisujejo vsaj neko temeljno urejenost življenja in skupnosti, dostojanstvo. Tudi veselje sredi tega scela neveselega in negotovega sveta, ki še vedno upa, da je vse skupaj le začasno ... In grozo – Kocmur je namreč med podobami zapustil tudi zadnji dokumentirani spomin na mnoge, ki so kmalu zatem končali v breznih in jamah svoje domovine. Ne da bi se tega, ko jih je fotografiral, seveda zavedal.

Po izselitvi v Argentino je uspešno nadaljeval poklicno pot, odprl je tudi štiri fotografske studie. Umrl je leta 1990. Po 5. maju 1945 se ni nikoli več srečal z družino, ki je ostala v Sloveniji.