Tiskane izdaje
V času, ko izhaja vedno manj prevodne poezije, je vredna posebne pozornosti izdaja pesmi W. B. Yeatsa (Zbrana poezija 1, Lirika 1898–1914; prevod, opombe in spremna beseda Nada Grošelj). Najbolj pade v oči prvi stavek v prevajalkinem spremnem zapisu, namreč, da je pred nami šele »prvi od načrtovanih štirih zvezkov Yeatsove poezije v slovenskem prevodu«.
V slovenščino prihaja torej irski pesnik Yeats, Nobelov nagrajenec, eden najbolj cenjenih med angleško pišočimi pesniki – in to z zbrano, ne izbrano poezijo. Kdor ve, kako mitološko globok, simbolistično visok in izrazno zapleten je Yeatsov pesniški svet in kako velik prevajalski zalogaj je njegova poezija, lahko ob takem grandioznem projektu sname klobuk.
A tudi če ne bi šlo ravno za Yeatsa in njegovo angleško/irsko varianto simbolizma – se samo po sebi vrine vprašanje, ali obstaja še kakšen tuji pesnik, ki bi bil v celoti (ali skoraj v celoti) preveden v slovenščino. Sam se pri najboljši volji ne spomnim nikogar.
Jasno, da se takoj porodi tudi vprašanje, na katero v Zbrani poeziji 1 ne najdemo odgovora, namreč, kakšna slovenska milost se je morala zgoditi, da je obsijala ravno Yeatsa, pesnika, ki mu je težko pripisati bližnje duhovne koordinate. Ne glede na to, da je njegov poskus združiti keltsko-irsko tradicijo in findesièclovski pesniški modernizem dovolj velik sam po sebi, da je v čast kateremukoli duhovnemu krogu. Irci nimajo samo Joycea in Becketta, imajo tudi Yeatsa.
Nada Grošelj
»Zbranega« Yeatsa je vzelo pod založniško streho Književno društvo Hiša poezije (zbirka Poetikonove lire). Zagotovilo, da se utegne ta načrt navsezadnje res skleniti s štirimi zvezki (prvi ima 236 strani), je, poleg solidnega založnika seveda, predvsem izkušena prevajalka Nada Grošelj, ki ob prislovični vztrajnosti, pridnosti, sistematičnosti in seveda znanju premore tudi tisti prevajalski talent, ki je potreben zgolj za poezijo in med prevajalci ni dosegljiv na vsakem koraku.
Močnejše redakcijske dimenzije tega projekta, kolikor jih je mogoče razbrati iz prve knjige, segajo predvsem na področje natančno izdelanih stvarnih opomb (v prvi knjigi se je njihovo število ustavilo pri 239), ki pojasnjujejo zastrte ali malo znane vsebinske elemente posameznih pesmi, prav tako k Slovarčku irskih imen, ki se nanašajo na staro irsko mitologijo in predangleško literarno tradicijo. Če k temu dodamo še kratko informacijo v prvih šestih zbirkah, ki jih prinaša prva knjiga (med njimi je seveda Veter med trsjem iz leta 1899, s katero je Yeats dokončno in za zmeraj opozoril nase), ter biografsko preglednico njegovega življenja, smo za resno srečanje z njim v glavnem pripravljeni.
Veno Taufer
Seveda pa to ni prvo srečanje. Yeats je začel kapljati v slovenščino leta 1929, tedaj je nekaj pesmi prevedel Griša Koritnik; med njimi seveda Jezerski otok Innisfree, ki sodi med najpopularnejše mladostne Yeatsove pesmi. V naslednjih desetletjih je sledilo še nekaj sporadičnih prevodov, zares pa je velikega Irca vzel v roke šele Veno Taufer. Najprej je prevedel nekaj pesmi za Naše razglede (1979), nato je za zbirko Nobelovci opravil izbor iz poezije in dramskih besedil (1983), deset let kasneje pa še izbor za zbirko Lirika.
Taufer se je z Yeatsom ukvarjal dovolj temeljito, reče se lahko, da sta si oba pesnika intimno blizu, ne samo zaradi vsega tistega, kar je modernizem z veseljem počel z jezikom, zdi se, da je Tauferja posebej privlačila zastrtost podobja v Yeatsovi poeziji. Ko v spremni besedi v Liriki označuje bistvo te poezije, zapiše: »Poezija s svojimi arhetipskimi simboli, s poetičnostjo in njeno močjo – s tem svojim v estetski realnosti uresničenim in edinim odločujočim merilom, kaj je res, kaj v pesmi je – je bila za Yeatsa tkanje vseh nasprotij, protislovij, posameznosti in detajlov v harmoničnost enega velikega vzorca.«
Sliši se abstraktno in vzvišeno in tako tudi je, a ta »veliki vzorec harmonije«, ki tvori pesem kot absolutno avtonomno estetsko kreacijo, je bil tudi del slovenskega modernističnega evangelija, ki ga je Taufer sooblikoval in mu pripada.
William Butler Yeats
Zanimivo bi si bilo od blizu ogledati različne prevajalske rešitve pri Tauferju in Grošljevi.
Ob predpostavki seveda, da gre v prvem primeru za privilegirano pozicijo izbora, v drugem pa za sistematično, kronološko prevajanje celotnega opusa. Toda ker nismo o Yeatsu, rodil se je leta 1865 v Dublinu, umrl 1939. v nekem francoskem letovišču, rekli še skoraj nič konkretnega, uporabimo zadnje stavke tega
Predvsem Yeats ni bil samo pesnik, ampak je kmalu, že pri štiridesetih letih, postal irska nacionalna institucija (kot na drugačen način naš Prešeren).
Bil je pesnik angleškega simbolizma (zanimivo: najboljše pesmi je napisal po Nobelovi nagradi leta 1923), a tudi strasten privrženec okultizma, ezoterike, bil je častilec Williama Blaka in prijatelj Oscarja Wilda, Ezra Pound je bil kratek čas njegov tajnik.
