Irenej Friderik Baraga med Indijanci in kavbojci

Prva raziskava o vplivu njegovega delovanja na gospodarski in kulturni napredek severnoameriških Indijancev.

Objavljeno
13. december 2017 10.00
Posodobljeno
13. december 2017 22.00
Milan Vogel
Milan Vogel

Irena Marković

Irenej Friderik Baraga – misijonar in škof med Otavci in Očipvejci

Mohorjeva Celovec in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec 2017

O misijonarskem delu Ireneja­ Friderika Barage je bilo že veliko napisanega, toda knjigo ­Irene Marković Irenej Friderik­ Baraga – misijonar in škof med Otavci in Očipvejci je avtoričin mentor dr. Matjaž Klemenčič razglasil za »prvo knjigo v slovenskem prostoru, ki obravnava ta severnoameriška plemena na znanstveni način«. Njegovo delovanje in delovanje drugih slovenskih misijonarjev obravnava v okviru takratne ameriške zgodovine.

Avtorica zapiše, da je bil »osrednji namen te raziskave proučiti zgodovinske, sociološke, kulturne, verske, etnološke, geografske, literarne in politične vidike njegovega misijonskega delovanja v luči specifičnega ekonomskega in političnega razvoja ZDA v 19. stoletju s posebnim poudarkom na posledicah tega delovanja za položaj Indijancev plemen Otava in Očipva«.

Baraga je na območju Velikih jezer začel misijonariti leta 1831 (tam je leta 1868 tudi umrl), leto po sprejetju zakona o prisilni preselitvi Indijancev na zahodni del reke Misisipi zaradi potreb belopoltega prebivalstva po zemlji in širitve ZDA proti zahodu. Predsednk ZDA Thomas Jefferson je že na začetku 19. stoletja predstavil »civilizacijski načrt« s strategijo nakupovanja indijanskih zemljišč, po katerem je treba vse Indijance, ki bi se upirali akulturaciji, prisilno preseliti zahodno od reke Misisipi. Leta 1819 je ameriški kongres sprejel zakon o Indijanskem civilizacijskem skladu, s katerim naj bi zvezna vlada financirala program akulturacije, nekaj denarja pa je namenila tudi misijonskim družbam, pet let pozneje pa je bil ustanovljen še urad za indijanske zadeve.

Pod takšnimi pritiski in zaradi različnih vojn so Indijance vse bolj stiskali na manjša in nerodovitna območja, dokler niso pristali v nerodovitnih prerijah in rezervatih. Preseljenih naj bi bilo okrog 100.000 staroselcev, samo na Poti solza, po kateri so morali Indijanci plemena Cherokee iz Georgie v več kot 1800 kilometrov oddaljene suhe prerije v hudem mrazu, je umrlo okrog 4000 ljudi.

Kulturacija »divjakov«

Baraga je hitro spoznal, da samo vera tudi njegovih Indijancev ne bo obvarovala pred nasilno preselitvijo, zato se je takoj lotil te zloglasne kulturacije svojih »divjakov«, kot jih je imenoval. Začel jih je izobraževati, opismenjevati, umno kmetovati, stalno naseljevati in se z Družbo treznosti boriti proti alkoholizmu kot enem glavnih problemov, saj so tako francoski odkupovalci krzna kot ameriški pohlepneži po zemlji izkoriščali alkohol, da so lažje prišli do svojega.

Kmalu se je naučil njihovega jezika in prvi napisal več knjig v njihovem jeziku ter opisal njihove etnografske značilnosti. O svojem misijonarskem in škofovskem delovanju na velikem in težko prehodnem območju je redno obveščal Leopoldinino ustanovo na Dunaju, ki je podpirala tudi slovenske misijone v ZDA, in slovensko javnost, da bi za misijon pridobil nove sodelavce. Teh je z leti zaradi priseljevanja belcev vse bolj primanjkovalo. Uspelo mu je, da teh dveh plemen niso preselili na zahod.

Življenje in delo škofa Barage

Avtorica nameni obsežno drugo poglavje samo življenju (tudi pred odhodom v Ameriko) in delu škofa Barage, o razlogih za njegov odhod, delovanju v tamkajšnjih misijonih ter njegovih pismih in delih, s katerimi je hotel na Slovenskem spodbuditi pridobivanje sredstev za delovanje slovenskih misijonov v ZDA.

V štiridelni študiji je tretji sklop namenjen zgodovinskemu razvoju plemen Otavcev in Očipvejcev ter vplivu misijonskega delovanja na njihovo usodo, Baragovima slovnici in slovarju očipvejskega jezika, delovanju njegovih naslednikov v teh misijonih in slovenskim škofom v ZDA, ne spregleda pa niti neevropske etnološke zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, v kateri so tudi predmeti, ki jih je priskrbel Baraga. V zadnjem poglavju objavlja odmeve na delovanje škofa Barage in njegovih sodelavcev na Slovenskem. Knjiga ima kar 24 strani virov in literature, pod črto pa je objavljenih 1171 opomb.