Tiskane izdaje
Leta 1970 je Matjaž Klopčič posnel igrani celovečerec Oxygen. Zgodba se odvija na osamljenem Otoku, kjer poskuša mladina, ustvarjajoča kontrakulturno utopijo, doseči zamenjavo oblasti, ki želi otok Otok priključiti Celini, čemur mladi odločno nasprotujejo. Oxygen je bil nekakšna alegorija prve faze študentskega gibanja konec šestdesetih let pri nas.
Scenarij za film je napisal takrat komaj 24-letni Dimitrij Rupel. To je Ruplov edini scenarij za igrani celovečerni film, čeprav se je pozneje še srečal s scenaristiko, denimo ko je leta 1981 napisal scenarij za nadaljevanko Manj strašna noč, narejeno po knjigi partizanskega zdravnika Aleksandra Gale o tragediji ranjencev na Ogenjci. Oxygen ni bil ravno posrečen film in ni bilo ravno jasno, ali je to parodična prispodoba in s tem kritika študentskega gibanja v letih 1968 in 1969 ali kritika represivnega družbenega sistema. A kakorkoli, Rupel, ki je isto leto, ko je Oxygen prišel v kino, objavil tudi svoje prve družbenokritične novele Bele sobe (1970), je s tematiko filma nakazal, da do (realne) politike, pa čeprav zavito v prispodobo, ni ravnodušen.
Politika v knjigah
Kot komparativist, sociolog, urednik, publicist, pisatelj in univerzitetni profesor je Rupel gotovo posebnost v slovenski sodobni politiki. Bil je eden redkih, če ne edini intelektualec iz kroga Nove revije in osamosvojiteljev, ki je v aktivni politiki, potem ko je postal prvi zunanji minister samostojne države, vztrajal do upokojitve. Zdaj v eni in potem v drugi stranki, zdaj minister pa župan Ljubljane, potem poslanec, pa veleposlanik in tako naprej do odpoklica z mesta generalnega konzula v Trstu leta 2013, ko je bil proti svoji volji upokojen.
Izkušnje, ki so spremljale Rupla na tem negotovem in politično razburkanem potovanju, so postale predmet številnih njegovih knjig: Skrivnost države (1992), Srečanja in razhajanja (2001), Prevzem zgodbe o uspehu (2004), Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil (2009), Slovenija na svetovnem prizorišču (2011), Negotovo življenje 176. članice OZN (2013), Železo in žamet ali od kulture do države (2017). Zdaj še dela Zadnjih sto let (1917–2017).
Stoletje, ki ga je Rupel postavil v naslov, v podnaslovu pa označil za Kratko zgodovino od juexita in sloexita do kalatexita, zamejujeta dva dogodka. Prvi je majniška deklaracija z zahtevo po združitvi južnih Slovanov v avstro-ogrski monarhiji (1917). Drugi pa lanska razsodba mednarodnega arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško. Med enim in drugim mejnikom seveda stoji še kar nekaj pomembnih epizod, najpomembnejša je demokratizacija in osamosvojitev Slovenije ter njeno vključevanje v evropske in evroatlantske povezave, katerega akter je bil tudi avtor.
Stvarno in osebno
Zadnjih sto let ni enovita in »žanrsko« enotna knjiga, saj Rupel v njej menjava pristope. Od stvarnega, ki se spogleduje z zgodovinopisjem, publicističnega komentiranja dogodkov in zunanje- ter notranjepolitičnih analiz do osebnih in družinskih spominov ter dnevniških zapisov iz časa osamosvajanja in poznejših političnih epizod, pri katerih je sodeloval tudi sam. Zlasti odlomki iz dnevnikov so pomemben dokument za prihodnje preučevanje osamosvojitvenih procesov pa tudi vijugastih poti slovenske poosamosvojitvene politike, do katere je Rupel seveda ves čas od blago do ostro kritičen.
Prvi del knjige, v katerem oriše glavne značilnosti nastajanja slovenske politike in geopolitike, bi lahko bil tudi del kakšne kratke zgodovine slovenskega 20. stoletja s poudarkom na mednarodnih okoliščinah. V tem smislu uvodni del kljub »žanrski« neenotnosti deluje kot nekakšen priročnik o zgodovinskem ozadju rojstva Slovenije.
Večino knjige Rupel namenja obdobju po letu 1942. Za to obdobje je, kar zadeva avtorjev pristop, značilno, da ga Rupel opisuje tudi prek družinske zgodovine in pozneje lastnih spominov. To obdobje razdeli na različice socializma: zgodnji socializem, v katerem partija napove boj za oblast in to oblast tudi prevzame, realni socializem (1948–1965), ki sledi informbiroju in za katerega je značilno ideološko zaostrovanje, socializem s človeškim obrazom (1965–1972), ki pokaže možnosti liberalizacije družbe, sledijo vrnitev realnega socializma (1972–1980) in ponovna ideološka ter politična zaostritev. Obdobje po Titovi smrti in začetek demokratizacije družbe Rupel posrečeno označi za negotovi socializem, ki se sklene s pripravami na slovensko osamosvojitev, njeno izpeljavo in mednarodnim priznanjem nove države.
Socializem še naprej
Procesi osamosvojitve in spremembe družbenega sistema se niso iztekli v prelom z vsemi anomalijami preteklega sistema, ampak, trdi Rupel, v poskuse legitimizacije in rekonstrukcije socialističnih vrednot, »kot so zavračanje družine, privatne lastnine, domoljubja, vojske, Cerkve, Amerike, svobodne trgovine itn.«. Zato Rupel obdobje po letu 1992 označi za pozni socializem. Njegove glavne značilnosti so delovanje »političnih omrežij in ozadij, prijateljskih in sorodniških, političnih in gospodarskih povezav z nekdanjo nomenklaturo«. Tezo, da torej že četrt stoletja živimo v poznem socializmu, Rupel sicer označi za drzno, a doda: »Ker sem bil v tem času tudi član vlade, poslanec državnega zbora, ljubljanski župan in veleposlanik v ZDA, ne morem reči, da sem v tem pogledu (če je sploh mogoče ugotavljati osebno odgovornost za življenje v poznem socializmu) nedolžen. Marsikdo sicer misli, da s poznim socializmom ni nič narobe; zase in za mnoge, ki smo se trudili z alternativami, pa je treba priznati, da smo bili (v veliki meri) neuspešni.«
Za to obdobje so po Ruplu značilne tri sočasne strategije, ki jim da avtor naravnost proustovske opise. Prva je »iskanje izgubljenega časa« – Ruplova trditev je, da smo Slovenci v socialistični Jugoslaviji izgubljali čas ter v primerjavi z zahodnimi evropskimi državami zaostajali na moralnem, človeškem, kulturnem, gospodarskem in seveda političnem področju. Po osamosvojitvi se je začel boj za interpretacijo te zgodovine ter predvsem skrivanje »neugodnih dejstev minulega obdobja«. To strategijo Rupel imenuje »skrivanje izgubljenega časa«. Sočasno s tem, najprej pod okriljem Demosa, pozneje pa dela izobražencev, je potekalo tudi »odpravljanje zaostankov oziroma nadomeščanje izgubljenega časa« – ta prizadevanja med drugim predstavlja vključitev Slovenije v najpomembnejše mednarodne institucije.
Sklepni del knjige se ukvarja z izzivi Evropske unije in Slovenije v prihodnjih letih. Rupel jih detektira s sklopom vprašanj, od mesta Slovenije v EU, varnostne unije, demografskih in migracijskih problemov, nevarnosti terorizma in tako naprej, obenem pa poudarja pomembnost ohranitve in krepitve vezi, ki ustvarjajo evropsko zgodovino in njene kulturne dosežke. Knjigo sklene s fenomenom katalexita, s katerim sta se po njegovem mnenju vprašanji samoodločbe in demokratizacije vrnili na dnevni red sicer vse bolj zbegane evropske politike.
Zadnjih sto let je, seveda, tudi polemična knjiga. Treba je dodati, da je ta polemičnost ves čas kultivirana in zdi se, da tudi izrazito dobronamerna. To je v teh krajih precej redka lastnost.
