Tiskane izdaje
Pred nami je najbrž najbolj razvpita leposlovna knjiga 21. stoletja: Moj boj norveškega pisatelja Karla Oveja Knausgårda. To je predrzna in zunajserijska knjiga: kolosalnih 3600 strani je napolnjenih z banalnostmi, zadregami in umazanimi skrivnostmi iz življenja njihovega avtorja.
Knausgård, po videzu nekakšna 193 centimetrov visoka različica Brada Pitta, je čez noč doživel uspeh, o katerem lahko pisatelji samo sanjajo.
Prvi del knjižne serije od šestih je v slovenskem prevodu Darka Čudna prav te dni izšel pri Mladinski knjigi in bo, vsaj če sklepamo po tem, koliko prahu je dvignila knjiga na Norveškem in drugod po svetu, ena od atrakcij 31. slovenskega knjižnega sejma.
Navedimo samo nekaj dimenzij knausgårdovske obsesije: na Norveškem je njegovo knjigo kupil vsak deveti prebivalec, postala je glavna tema rumenih medijev, novinarji so izbrskali in intervjuvali vse Knausgårdove sorodnike, nekateri nastopajoči so Knausgårdu grozili s tožbami in zahtevali prepoved knjige, v norveških podjetjih so uvedli celo dan, ko je prepovedano govoriti o Knausgårdu.
O knjigi so kot o leposlovni senzaciji pisali svetovni mediji, britanska pisateljica Zadie Smith je denimo dejala, da naslednjo Knausgårdovo knjigo potrebuje kot crack, hvalila sta jo tudi Jeffrey Eugenides in Jonathan Lethem. Pravzaprav si nismo predstavljali, da se romanu sploh še lahko zgodi kaj takega – da postane novica dneva tako tračarskih kot resnih medijev, da prestopi bregove literarnega in se tako burno vrne nazaj v življenje.
In kdo je človek, ki je z opisovanjem nekega povsem običajnega človeškega življenja pridelal tako slavo? Karl Ove Knausgård je star 47 let in z ženo, prav tako pisateljico Lindo Boström Knausgård, ter njunimi štirimi otroki živi na Švedskem. Pred Mojim bojem je izdal dva romana, ki sta bila v Skandinaviji dobro sprejeta. Več kot toliko o njem ni treba povedati, kajti vse drugo izvemo v njegovem romanu Moj boj.
Knausgårdov patetični boj
Že sam naslov serije Moj boj (Min Kamp po norveško) je provokacija, saj se zavestno sklicuje na Hitlerjevo avtobiografijo Moj boj. Naslov je ironičen: če je Hitlerjev boj političen, ideološki, usoden, je Knausgårdov vsakdanji, banalen, patetičen, nepomemben. O njem v prvi knjigi zapiše tole: »Pomivam tla, perem, kuham, pomivam posodo, nakupujem, se igram z otroki na igrišču, jih odpeljem domov in slečem, okopam, pazim nanje, dokler ne gredo spat, spravim jih v posteljo, obesim perilo, zložim obleko in jo dam v omaro, pospravljam, počistim mizo, stole, omare.
To je boj, in čeprav ni herojski, mu nisem kos, kajti naj se še tako trudim, so sobe našarjene in umazane, in otroci, ki jih pazim prav vsako minuto, so bolj trmoglavi od vseh drugih otrok, včasih je pri nas prava norišnica ...« Njegov boj torej zadeva predvsem zadrege in frustracije sodobnega moškega v času feminizma, moškega, ki se ukvarja z otroki in družino.
Medtem ko se ga drži občutek, da zapravlja življenje kot gospodinjec, ga hkrati preganja strašna želja, da bi napisal nekaj zares pomembnega, veliko, kolosalno literarno delo. Toda kot je povedal v intervjujih, nobena literarna izmišljija ni funkcionirala. To je bilo še posebej očitno pri romanu na temo očeta, ki ga je že leta neuspešno poskušal napisati. In tako se mu je sredi obupa in frustracije porodila misel, da je edina stvar, o kateri lahko avtentično piše, lastno življenje. In sicer tako, da ga opiše neposredno in iskreno, brez uporabe literarnih trikov, brez dekoracije in skrbi za slog. »Nisem bil več ambiciozen, umetelen, temveč sem samo pisal, in čim bolj hitro, kot sem lahko – deset do dvajset strani na dan.« Recept je čudežno deloval – čeprav se ni prav nič trudil, da bi prevzel bralce, mu je to čudežno uspelo.
Umetnikov mladostni portret
Prva knjiga ima v nekaterih prevodih, ki so se poskušali izogniti spornemu naslovu Moj boj, naslov Smrt v družini. V srcu knjige je namreč smrt Knausgårdovega očeta. Začne se rahlo nenavadno, z meditacijo o mikrobih, ki napadejo človeško telo po smrti, in razmišljanjem, kako smrt in trupla po eni strani skrivamo pred človeškimi očmi, po drugi pa je smrt kot koncept vsepovsod v naši družbi, denimo na naslovnicah časopisov.
Potem se narativni lok obrne k prvi veliki temi knjige, evokaciji mladega Knausgårda. To je precej običajen najstnik, morda nekoliko senzibilen in osamljen, a v ničemer ne izstopa. Hodi v gimnazijo v Kristiansandu, za silvestrovo se v nekaj deset strani dolgi epizodi poskuša napiti, izgubi nedolžnost z dekletom, ki mu ni ne vem kako všeč, kitaro in bobne pa nabija v precej bednih rock bandih. Nekje v ozadju se dogaja tudi ločitev staršev, razpad družine. Tu zadobiva knjiga obrise bildungsromana.
Zakaj se knjiga začne z esejem o smrti, postane jasno v drugem delu knjige, v katerem opisuje očetovo smrt. Pravzaprav ne opisuje njegove smrti, temveč opisuje, kako je čistil svinjarijo, ki je ostala za njim. Umrl je namreč tako, da se je do smrti zapil, hišo svoje matere, kjer je to počel, pa nastlal z nepredstavljivo nesnago – veliko količino popitih steklenic alkoholnih pijač, plesnivo hrano, oblačili, namazanimi s fekalijami, plastmi umazanije v kopalnici itd.
Počasi se izrisuje odnos pripovedovalca do očeta, očitno je, da je bil tiranski človek, ki kot temna senca visi nad njegovim življenjem, očitno je, da se ga je bal in ga celo sovražil, čeprav mu ves čas polzijo solze po licih, ko razmišlja o njegovi smrti.
V opustošeni hiši je še senilna starka, babica, ki se komajda zaveda stvari in se mimogrede polula na tla ... Prav opisi babice so menda tako razjezili Knausgårdovega strica, ki v knjigi nastopa z imenom Gunnar, da je zagrozil s tožbo. Biografsko pripoved občasno prekinejo filozofske epifanije. To so razmišljanja o likovni umetnosti in umetnosti pisanja, ki pa so organsko vpeta v preostanek dogajanja.
Čudovito dolgočasna knjiga
Eno od vprašanj, ki se postavljajo ob romanu, je vprašanje žanra: je to memoar, avtobiografija, roman, izpovedna literatura, psihoanalitska izpoved, avtofikcija? Vse to so oznake, ki mu jih pripenjajo, a vse so le delno ustrezne. Knausgård pravi, da je hotel pobegniti pred vsemi koncepti, tudi pred konceptom, kaj danes roman sploh je, in se približati življenju v čim bolj surovi obliki.
Kljub vsemu pa knjiga ima neko formo in strukturo, prizori so zaokrožene celote, pripoved teče smiselno, celo kronološko, ritem ji dajejo emocionalni vzponi in padci. Knausgård poskuša poustvariti nekakšno »popolno spominjanje«, dogajanje opisuje detajlirano, natančno, noče opustiti stvari, ki niso bistvene. Tako v neskončnost opisuje prižiganje cigaret, odpiranje steklenic piva, kuhanje kave, drobne klepete, kar lahko bralca spravlja ob pamet, ali pa tudi ne, odvisno od njegove potrpežljivosti. »Ta dolgočasna knjiga je čudovita,« je vzkliknil eden od recenzentov.
Knausgårda največkrat primerjajo s Proustom. Upravičeno, kajti dejansko kaže nekakšno proustovsko ambicijo, ko kroži po svojem življenju in si ga poskuša priklicati v spomin. S Proustom sta si podobna v obsegu dela in detajliranosti pripovedi, pa tudi v žanru, ki se premika nekje na nejasni meji med romanom in avtobiografijo, za razliko od Prousta pa Knausgård ni usmerjen toliko v družbo in njene hipokrizije, temveč sam vase.
Literarni samomor
V tretjem delu Boyhood Island govori o svojem odraščanju, v četrtem Dancing in the Dark pa o prvih korakih v odraslost. V naslednjih delih knjige govori o svojem zakonu z Lindo in njeni bipolarni motnji, ki jo je medijska vročica ob njegovih knjigah še poslabšala. V šesti knjigi se na dolgo posveča tudi Hitlerju. Knausgård je Moj boj opisal kot »poskus literarnega samomora« in zadnje poglavje zadnje knjige konča z razglasom, da ni več avtor, ker se je izpraznil in izčrpal.
Za mnoge je to prvo monumentalno literarno delo 21. stoletja, so pa tudi taki, ki pravijo, da Knausgård žanje slavo predvsem zaradi opravljivega načina pisanja. Nekaj je treba priznati: to naj bi bil tipičen primer predolgega romana, ki naj bi ga digitalna doba ubila, toda v nasprotju s pričakovanji je ta roman velika uspešnica.
