Recenzija knjige: Iskanje resnice in sreče

Evald Flisar: Tam me boš našel. Sodobnost International, Ljubljana 2014.

Objavljeno
08. april 2015 17.26
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Zdravnik in pacientka, on uspešen v svojem poklicu, mojster diagnosticiranja, v srednjih letih, poročen ... in vse drugo, ona seveda mlada, izzivalna, nepredvidljiva ... in vse drugo. Bo vse skupaj kratka avantura, ki bo eksplodirala, hipna potešitev strasti, privida zaljubljenosti, ki bo razsula eno, morda dve življenji, potem pa bo vendar mir, kakršenkoli že?

Ne pri Evaldu Flisarju. To, da kolega psihiater dr. Plečniku pošlje v obdelavo mlado, posebno in neznansko zapeljivo pacientko Nataljo, za katero se zdi standardna diagnoza manična depresija le približek prave diagnoze, je le rahlo ogrevanje, lagodno razpostavljanje figur pred bolj zapleteno in nevarno partijo, o kateri se izkaže, da sili k velikim odločitvam in v izteku prinaša vsaj nekatere odgovore na velika vprašanja sodobnega zahodnjaškega posameznika.

Znova enkrat je na tapeti evropska praznina, hlastanje po življenjskem smislu, ki ne dopušča iskanja avtentične identitete: pred desetletji, v času hipijevskega gibanja in potem znova v času silne novodobnosti se je za odrešitev zazdel primeren Vzhod s svojim pristopom. Zdravnikova mlada ljubimka ve o tem povedati, da se je na Vzhodu nakopičilo več modrosti kot v tri tisoč letih evropske zgodovine in da »morda rešitev zanjo predstavlja nekaj ali nekdo tam, kjer sonce vzide pet ali šest ur, preden pri nas zazori jutro«. Manjši problem: kako tako rešitev sploh najti?

No, še pred velikim odhodom na Vzhod se doktorju Plečniku zgodi svojevrstno meseno odkritje; v iskanju nove svobode in res prave, čisto prave, čisto zaresne, ljubezni se pred javnostjo skrivajoč se parček odloči za malce eksperimentalen pristop: ona, prepričana, da je ljubezen med njima »lahko Velika Ljubezen samo, če preizkusiva njene skrajne meje«, naj bi se pred njegovimi očmi onegavila z neznancem, morda pa ne le enkrat. In že iščeta primerne žrtve oziroma prejemnike njenih spolnih uslug.

Za drugo žensko v njunem načrtovanem trikotniku se ne odločita, doktor je raje ogleduh kot akter, treba je zato najti moškega, pravzaprav več moških, drugega za drugim, po možnosti z zanimivim spolovilom. Malce posebna oblika svobodne ljubezni? Zgolj zadovoljevanje doktorjevih do takrat neizživetih fantazij? Preganjanje dolgočasja? Neškodljiva igra zaradi igre, ki naj bi prinesla nekaj več, morebiti celo odrešitev, karkoli naj bi to že pomenilo?

Vsekakor se ta zgodba izteče oziroma se sklene nedokončana, obojestransko nedokončana, vsega udeleženca nista storila ali povedala. Doktor čez čas zajaha drugačen plimski val, tak, ki naj bi ga vendar ponesel k bistvu, stran od nelagodja, nezadovoljstva in vsakdanjih priročnih samoslepil k izpolnjenosti, k resnici, k sreči.

In je že na poti v Afganistan, od tam pa naj bi ga pot pripeljala k neznanim modrecem visoko v daljnih gorah, k varuhom »resnice o svetu«, ki bi mu morali v skrivnostnem samostanu znati razjasniti vsa vprašanja o ljubezni in življenju nasploh. Seveda se tudi na drugi strani sveta zaplete v ne ravno lahkotno zvezo s popotniško mladenko, a to je le ena od stopničk na poti k dokončnemu spoznanju, k veličastnemu razsutju iluzij, ki jih tako radi ujčkamo.

Kaj bralcu sporoča Tam me boš našel? Na primer to, da ima avtor Čarovnikovega vajenca marsikaj pomembnega povedati in da zna to storiti z razkošno imaginacijo in kompleksno slogovno eleganco, ki je je v sodobnem slovenskem romanopisju malo.