Tiskane izdaje
O Silvu Karu, ki ima za sabo dolgo in uspešno pot, posejano z vzponi na meji mogočega, bi kdo lahko pomislil, da je nesmrten. Zdaj bo to veljalo vsaj v literarnem smislu. V okviru Festivala gorniškega filma, ki te dni poteka v Ljubljani, Celju, Domžalah in Mojstrani, in je prav njegov otrok, je premierno predstavljena njegova avtobiografska knjiga Alpinist.
Če sklepamo po plezalnem opusu Silva Kara, je eden najpomembnejših in vizionarskih svetovnih alpinistov. Po pripovedovanju in legendah tudi eden najbolj natreniranih, surovo močnih in drznih. Če smo ljubitelji gorskih pustolovščin prej o tem lahko samo ugibali, je zdaj vse zapisano v knjigi, iz prve roke: vse o neverjetni vzdržljivosti teles strojev alpinistov takratne generacije. O mitski vztrajnosti in skoraj nadzemski spretnosti pri izogibanju smrti. O drznih smereh, ki že trideset let in več čakajo prve ponavljavce. O časih, ko so alpinisti kljub rednim službam in družinam polovico življenja preživeli v stenah. In ne nazadnje o osupli nemoči, ko so drug za drugim odhajali njihovi soplezalci in obenem najboljši prijatelji.
Ljubitelje klasičnega slovenskega planinskega pisateljevanja avtor že na začetku opozori, da v knjigi ne bo veličastnih »sončnih vzhodov in zahodov v nešteto odtenkih, jutranje rose na dostopu, večernih meglic, spokojnosti gora ter žametnih planik«. Da je napisal knjigo, so mu morali prijatelji dolgo zvijati roko. Prizna, da ni vešč pisanja, in prostodušno doda, da v življenju ni prav veliko bral.
Ne prav dober obet, si bo marsikdo rekel na tej točki, a ni razlogov, da bi odložili knjigo. Avtor jo je začel iskreno in tako je zapisana do zadnje strani: odkrito, surovo, pogumno in nepretenciozno. V takšnem slogu, kakršen je avtor sam in kakršen je njegov alpinizem.
Avtorjev alpinistični opus si zasluži zapis v knjižni obliki, in to iz prve roke. To dokazujejo že imena, ki se mu s kratkim zapisom poklonijo na zadnji strani: Paul Pritchard, Kelly Cordes, Bernadette McDonald, Andrej Grmovšek, Colin Haley, Luka Lindič, in v predgovoru njegov prijatelj, soplezalec in legenda patagonskega plezanja Rolando Garibotti. Knjiga nas spomni, da so naši plezalci kmalu ujeli vlak sodobnega, hitrega, drznega in poštenega svetovnega alpinizma.
S strehe v stene
Silvova plezalna pot se razkriva kronološko, od otroških let in vojske, prek Julijcev in francoskih Alp, do Yosemitov, Patagonije in Himalaje. V prvih poglavjih izvemo, da so takrat otroke zaupali komurkoli: naj je bil to tesar, ki je najstniškega Silva vzel za vajenca in pomočnika pri krovskih delih, pri tem pa do večera na ozkih tramovih včasih stisnil cel liter šnopsa, ali pa adrenalinski župnik, ki je mladino zasvojil z avanturističnim duhom in jih sredi noči vodil na Triglav. »Z delom na strehah sem pridobil izreden občutek za ravnotežje, z lahkoto sem se sprehajal po deset centimetrov širokem tramovju z naklonino alpskih streh in prenašal remeljne. Prišlo je že tako daleč, da nisem več iskal najlažjih možnosti, ampak sem že malo afne guncal po strehah.«
Pozneje nas avtor spomni na pionirski duh Paklenice, kjer so slovenski alpinisti pilili sposobnosti za večje podvige: »Kmalu smo s prostim očesom opazili polno vrvi levo od znane smeri Klin, tudi informacije so deževale, da Hrvatje z Milanom Matovino - Šubaro na čelu plezajo prvenstveno smer in da so že več dni v steni, da jim vsak dan po vrveh lifrajo gor vse živo, med drugim tudi sveže časopise, da spijo v visečih mrežah, serjejo čez steno, skratka, nam začetnikom se je dogajalo na polno in ponoči je bilo težko zaspati.«
Trije mušketirji
A robatost se zaobli, ko Silvo piše o prijateljih soplezalcih. Tako slikovito opiše srečanje s še enim našim najboljšim plezalcem Frančkom Knezom: »Sem si pa zapomnil to prvo Paklenico po enem človeku. Ni spal v šotoru, pač pa pod velikim skalnim balvanom, vedno je bil odet bolj v črno, namesto čelade je nosil kapo in zelo hitro se je premikal po steni navzgor, po večini tam, kjer ni plezal še nihče. Franček so ga klicali.«
Silvo Karo, Franček Knez in Janez Jeglič Johan so pozneje sestavili eno najmočnejših svetovnih plezalnih navez v zgodovini. V slovenskih Alpah, predvsem pa v Patagoniji, so premikali meje mogočega. »V dveh dneh smo naštepali 19 prvenstvenih. Menili smo, da so bile priprave za Patagonijo uspešne in da je čas, da odrinemo tja dol, saj drugače bomo še kako goro podrli. [...] Prijel se nas je vzdevek trije mušketirji. Mislim, da je bil Franci Savenc, ki je takrat pisal Alpinistične novice v časopisu Delo, prvi, ki nas je tako poimenoval. Nekaj smo vsekakor imeli skupnega po slavnih Les trois mousquetaires Alexandra Dumasa: to, da smo bili neločljivo povezani in živeli po načelu eden za vse in vsi za enega! [...] Zdi se mi, da se je energija kar pretakala med nami. Drug drugemu smo jo dajali in jo tudi prejemali, kar je bil ključ uspeha naše naveze.«
O Česnu in Humarju
Ko odide njegov soplezalec Johan, začutimo globino prijateljstva. A obenem jezo in neposrednost pri ocenjevanju dejanj nekaterih njegovih sodobnikov. Silvo Karo se v knjigi ne izogne kočljivim temam. Prav nič se ne drži nazaj pri osvetljevanju temnih lis slovenskega alpinizma, kot sta zgodbi Toma Česna in Tomaža Humarja. Ob seveda predvsem protagonistovi zgodbi prav ta del da knjigi največjo težo. Takole zapiše o Tomu Česnu in njegovem domnevnem solo vzponu na Lhotse, ki je dvignil toliko prahu: »Ne vem, zakaj, ampak spet mi občutek narekuje, kot da je bil Tomo neke vrste slepi tekač, ki v trenutku pospeši - napihne tempo, potem pa odstopi in s tem naredi zmešnjavo v naravnem tempu razvoja. [...] Popolnoma nerazumljivo mi je, da o tem noče več govoriti, češ, da je že vse povedal. Ampak pozneje so prišla nova dejstva. Žal mene njegova zgodba ne prepriča in mu iz povedanega in zapisanega ne morem verjeti.«
Karov preprosti dvom, ki se porodi iz notranjega občutka, je v tem primeru za Toma bolj obremenilen od vseh dokazov, ki so jih v zadnjih letih zbrali detektivski alpinisti, da bi iz zgodovinskih knjig dokončno izbrisali enega najbolj prelomnih vzponov ali pač eno največjih sramot svetovnega alpinizma. A je avtorjev dvom še vedno razumeti kot poziv Tomu Česnu, naj vendarle spregovori o svojih vzponih.
Močno v knjigi odzvanja njegov obračun s himalajsko odpravo na Jalung Kang, ko opozori na odločitve, zaradi katerih je ob vrnitvi z vrha izgubil življenje Borut Bergant - Čita. Prav tako so povedni Karovi pomisleki o vzponu Tomaža Humarja in Janeza Jegliča na Nuptse, kjer je slednji izginil na vrhu.
Zgodbe ob kaminu
Gorniška literatura je pri nas cenjen in bran žanr. Nekaterim gornikom pisateljem je uspelo doseči širše bralstvo, mnogim je s pretirano ekspresijo in introspekcijo spodletelo. Silvo Karo se izogne vsem pastem z iskrenim namenom povedati natanko tisto, kar je bilo, in natanko tako, kot zna. Avtor se zaveda, komu piše in zakaj. Vso pezo pričakovanj vrže čez ramo že na prvi strani, se požvižga na mnenja in nam servira preprost meni z osupljivimi sestavinami.
Karova knjiga je kot povabilo na večerjo v njegov dom pod osapsko steno na mrzel zimski dan. Odprl nam je vrata, zapahnil »škure« pred burjo, zakuril v kaminu in začel pripovedovati. Do konca knjige nam niti na misel ne pride, da bi zakinkali.
