Tiskane izdaje
Ivan Cankar je bil vse življenje zavezan knjigam. Bral jih je, prevajal, razlagal, predvsem pa pisal. Knjige so ga spremljale in bile njegova usoda v vseh obdobjih njegovega življenja, ki je trajalo komaj dvainštirideset let.
Kaj je bral Cankar, kateri avtorji in dela iz zakladnice svetovne literature so v njem prebudili strast predanega in poglobljenega branja? Kakšen odnos je vzpostavil do zapisanega in kako se to zrcali v njegovi umetnosti?
Ne vemo, katere knjige so Cankarja najbolj navduševale v otroštvu. Znano pa je, da je rad hodil v naravo vrhniškega kraja, še posebej v Močilnik, tam posedal v parku ob potoku ter snoval svoje prve pesmi in novele.
Kot otrok je bil izjemno nadarjen učenec, čeprav šole ni maral in je raje hodil na plitvine Ljubljanice, v »enajsto šolo pod mostom«. V avtobiografskem ciklu Moje življenje se spominja enajste šole kot »zibeli življenja in spoznanja«, čisto drugačne spomine pa mu obudi misel na šolo, »ono pusto, srepogledo, od vseh strani zadelano, kjer ni ne sončnega, belega proda, ne razbitih loncev, ne luknjastih ponev, ne pipcev brez ročnika in kapeljnov še celo ne. Same trde, človeku nerazumljive besede so tam in velike črke, na črno tablo zapisane.«
Na prvi šolski dan so ga doma oblekli v prekrojeno nedeljsko obleko starejšega brata. S težkim srcem in plaho slutnjo se je Ivan napotil proti šoli, »kakor se napoti grešnik do hudih sodnikov«. Najbolj se spominja, kako je zamaknjen – pri čemer ne ve več, ali v svetlo nebo ali v temni potok – padel v edino rumeno lužo na široki beli cesti sredi mosta čez potok Klis in obležal v njej »z obrazom, z rokami in z nogami«.
V Mojem življenju je zapisal: »Blatnega in kričečega me je vlekel brat domov. Tam so takoj razsodili, da nikoli ne bom učenjak. Objokan sem se vrnil v šolo v svoji stari, zakrpani obleki. In vsi so rekli, da je to slabo znamenje.«
Kljub vsemu najboljši učenec
Tudi knjig, ki so bile povezane s šolo, Cankar kot otrok ni maral, toda kljub temu je bil ob koncu osnovne šole med vsemi vrhniškimi učenci daleč najboljši. Deklamiral je na različnih slovesnostih, med drugim na Vrhniki ob 40-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I., o čemer sta poročala celo oba ljubljanska dnevnika.
V Mojem življenju opisuje svoj nastop na šolski slovesnosti pri Sveti Trojici na dan svetega Alojzija, na kateri je deklamiral dolgo učiteljevo pesem v čast Mariji Tereziji.
Čeprav se mu je zdela »na vso moč priskutna«, je z nastopom tako navdušil vplivne občane, da so mu obljubili materialno podporo za nadaljevanje šolanja v Ljubljani. V romanu Na klancu se spominja, kako je doma pred materjo vadil pesem − ljudje, ki so šli mimo okna, so se ustavljali in občudujoče prisluhnili: »Kako ti govori, fant! Kdo bi si mislil, da je s klanca – po gosposko govori!«
Cankarja so v otroštvu očarale zlasti pravljice in bajke, ki skrivajo mitološko in ljudsko izročilo naših prednikov. O nekaterih je izvedel iz knjig, o drugih iz pripovedovanja. Zgodba o Petru Klepcu, ki jo je slišal od vrhniškega učitelja Franca Stojca, ga je tako prevzela, da jo je pri devetih letih tudi sam zasnoval.
Več knjig je kot otrok dobil tudi v dar, med drugim od prve učiteljice na Vrhniki Ivanke Tominec, ki ga je imela zelo rada in ga je še pozneje kot dijaka materialno podpirala.
Dijaška leta v Ljubljani
Jeseni 1888 so Cankarja poslali na šolanje v ljubljansko realko. Takrat je Ljubljana vse bolj dobivala podobo slovenskega kulturnega središča. Cankar jo je kot otrok videl samo od daleč, ko je hodil na vrhove horjulskih hribov ali jo opazoval izpred cerkve na Žalostni gori.
»Ljubljana je bila najlepša podoba mojih mladih sanj,« piše Cankar v Mojem življenju. »Niso mi veliko pripovedovali o nji; sam sem si bil ustanovil podobo, ki je bila sijajna brez primere. Bral sem pač tudi o cesarskem Dunaju in o drugih velikih mestih, še bolj daljnih in tujih, ki so se sončila tam nekje v praznini, onkraj sveta. Ali to so bile zgolj pravljice, pač lepe, toda izmišljene in mnogo bolj neverjetne, kakor prigode in junaštva Petra Klepca. Kolikor je bilo lepote v meni, kolikor svetlobe, z vso sem bil ovenčal in obžaril Ljubljano.«
Toda v Ljubljani se mu je godilo tako, »kakor se pač godi siromašnim dijakom z dežele«, se spominja v Življenjepisu. Z veseljem pa se je spominjal svojih profesorjev, še posebej učitelja slovenščine Frana Levca, ki po njegovih besedah »svojih učencev ni pestil s slovnico, temveč jih je učil ljubezni in spoštovanja do jezika«.
Levec je s svojim občutkom za odkrivanje literarnih talentov v Cankarju takoj zaslutil velikega pisatelja. Uvajal ga je v poznavanje domače in tuje književnosti, ga podpiral s šolskimi potrebščinami, ga zaščitil pred vodstvom šole pred izključitvijo zaradi neupravičenih izostankov od pouka, mu izposloval visoka izplačila honorarjev za objave prvih spisov pri Slovenski matici in leta 1907 pripomogel, da je Cankar prejel državno umetniško nagrado v višini 400 kron.
Čeprav se je Cankar začel intenzivneje posvečati literaturi kot dijak, so njegovi prvi pesniški poskusi še iz obdobja pred odhodom v Ljubljano. Po zgledu Prešernovega Sonetnega venca je Olgi Grudnovi, ki je v njem zbudila prve ljubezenske sanje, napisal celo sonetni venec z akrostihom Olgici Grudnovi.
Dunajska leta
Ko se je Cankar po maturi leta 1896 z nestrpnim pričakovanjem odpravil na Dunaj, se je pred njim odprl svet dunajskih gledališč, umetniških razstav in muzejev, še posebej pa svet moderne literature. Marsikatero novo delo je odkril že v knjigarnah, še več pa v dunajskih knjižnicah. V pismu svoji mladostni ljubezni Anici Lušin leta 1898 je povedal, da je »sedel v knjižnici po cele dni in čital« ter tako »profitiral veliko v filozofiji in literarnih znanostih«.
Na Dunaju se je seznanil skoraj z vsemi modernimi francoskimi, italijanskimi, nemškimi, češkimi, hrvaškimi pa tudi angleškimi pesniki in pisatelji. Navdušili so ga Goethe, Shakespeare in Molière, iz grške literature Homer, Sofokles in Evripid, iz stare rimske Horacij; prebiral je moderno avstrijsko in nemško literaturo, v nemških prevodih spoznaval avtorje moderne francoske literature, belgijske simboliste, pa tudi skandinavske pisatelje in dramatike ter ruske realiste in naturaliste, še posebej Tolstoja, Dostojevskega in Gogolja, pa vse do ameriškega filozofa Emersona.
Čutil je potrebo, da na Dunaju razširi obzorja in stopi v živ stik z evropskim literarnim in kulturnim dogajanjem. Želel si je prevetriti ozračje stagnacije in samozadostnosti v slovenskem literarnem prostoru in vplivati, da bi Slovenci postali sposobni sprejemati in razumeti najpomembnejše evropske umetnine in estetske vrednote.
Cankar je prizadeto razmišljal o slovenski literaturi, sprejemal nove idejne pobude, v tujih literaturah iskal svoje vzore ter oblikoval svoja merila in nova izrazna sredstva.
Cankar je na Dunaju že po nekaj predavanjih kljub štipendiji opustil študij na tehniški fakulteti, saj ga ni zanimal. Tudi namero, da bi študiral moderne romanske in slovanske jezike, je opustil. Ko je leta 1898 prišel drugič na Dunaj, se je »čisto udal literaturi«.
V svojih delih je izražal sočutje do ubogih ljudi brez dela, do hlapca Jerneja, ki med ljudmi zaman išče pravico, do siromašnih otrok, zapuščenih žensk in nezakonskih mater, ki jih družba odriva na rob, obenem pa je z neprikritim odporom bičal farizejstvo, dvoličnost, izkoriščanje, bogatenje in hinavščino višjih slojev.
Cankarjev umetniški moto
V pismu Govekarju leta 1899 zapiše: »Malo mi je mar, da iščete v mojih spisih samo sanjarske vsebine in različnih ekstravaganc … svoje sanje sem doživel, ljudi, ki jih opisujem, sem ljubil in sovražil in študiral; kar je v mojih novelah izmišljenega, je samo okvir. (…) Razloček med mojimi in Tavčarjevimi neverjetnostmi pa je velik: – on ni doživel ničesar, o čemer je pisal, jaz sem doživel vse, o čemer govorim.«
V avtobiografskem ciklu Moje življenje Cankar pove: »Novelist ne more pisati o svojem življenju. Če je kaj prida, je vsaka novela kos njega samega, kaplja njegove krvi, poteza na njegovi podobi. Objektivne umetnosti ni in je ne more biti, dokler je umetnost delo in dih človeka. Kdor je umetnik, kleše v kamen od začetka do konca sam svoj obraz. (…) Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek očitno povedal o svojem pravem življenju vse, kar more. Nikakor ne, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal ljudem v pouk in zabavo, temveč edinole, da se razgleda sam po poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna.«
Cankar je v svojem kratkem življenju ustvaril velik opus pesmi, črtic, povesti, novel, romanov in dram, pisal je tudi literarne kritike, eseje, govore in feljtone. Leta 1910 je v Beli krizantemi zapisal, da je s svojo umetnostjo in besedo ves čas sledil »najvišji ideji: resnici«. Tisti resnici, ki je v vsakem človeškem srcu in je močnejša od »posvetnega razuma«.
Pozna leta v domovini
Svojo poslednjo knjigo, zbirko črtic Podobe iz sanj, je Cankar pisal cela tri leta. V tem času je spoznal, da je bil prejšnja leta v pisanju »… podoben otroku, ki se igra s pisanimi kamenčki, izposojenimi besedami in se trudi, da bi zgradil novo hišo, ali morda celo tempelj …« Zdaj čuti, kako tiste daljne besede izginjajo, v srcu pa se rojevajo čisto nove in čisto njegove.
Njegova literatura se hrani iz živega jezika ljudi, iz njihovih verovanj, sanj in strasti, iz njihovih najskrivnejših in najmogočnejših nagnjenj. S svojo besedo odpravlja razdalje med svetovi sanj in svetovi resničnosti, med kraji in časi, med časovnostjo in večnostjo. Zato je Cankar še danes moderen avtor, ki nam lahko veliko pove o nas in o našem času, če tudi njegova dela sprejmemo med knjige svojega življenja.
