Iz arhiva: Kako se Günterja Grassa spominja prevajalka njegovega zadnjega romana?

Prevajalka Urška P. Černe o srečanju z nemškim nobelovcem in duhovnem sobivanju.

Objavljeno
13. april 2015 14.40
Delo.si
Delo.si
Leta 2002 je izšla novela Im Krebsgang nobelovca Günterja Grassa. Tega zahtevnega prevajalskega zalogaja se je lotila Urška P. Černe. Slovenski prevod, naslovljen Po rakovo, je izdala založba Litera (Maribor, 2004, 195 str.), čeri in zanimivosti pri njegovem nastajanju, večdnevno delovno druženje z uglednim, a do prevajalcev zahtevnim pisateljem, je prevajalka predstavila v Književnih listih.

Avtor in prevajalec

Predstavljajmo si ga, pater familias, osem otrok, šestnajst vnukov, več žena, kako reče: »Prevajalci ste moja druga družina. Prevajalci ste najnatančnejši bralci.« Kako res. Finka najde stvarne napake, Rus najde zgodovinske pomanjkljivosti itd. Potem je 78-letni nobelovec v zadregi, ko bi ob izidu prevodov moral obiskati teh sedemintrideset držav. Doslej so po svetu prodali milijon izvodov novele Im Krebsgang. Po rakovo je izšel pred štirinajstimi dnevi pri Literi v Mariboru.

Naslov

Pomen je opisan že na drugi strani knjige, ne, ne gre za »rakom žvižgat« ali »iti rakovo pot«, čeprav novela opisuje prav to, rakaste tvorbe nemške in evropske zgodovine, sinhrono in diahrono, olupljeno v biografije zgodovinskih oseb, zgoščeno v brodolomu ladje s tisoči beguncev, ranjencev, vojakinj, oživljeno v generaciji revizionističnih vnukov. Ne; gre za gradnjo novele, na naslovnici izvirnika je Grassova risba rakovice. Pisatelj-likovni umetnik vedno ustvari tudi opremo svojih knjig, in to od prve pesniške zbirke v 50. letih naprej (aprila se bo v ljubljanski Mestni galeriji predstavil z radirankami).

In tokrat je G. Grass z izbiro naslova želel namigniti, kje je potrebno iskati del literarnosti te novele. V sosledju pripovedi, v mreženju časa. Naj torej izberem »kot rakovice«, »po rakovičje«, »rakova hoja«, »v rakovi/rakovičji sledi«, »v koraku raka«. Skratka nekaj, kar bo delovalo tudi v povedih znotraj novele, ki to opisujejo.

»Po rakovo« je v slovenskem jeziku resda prinesel tudi zlovešče pričakovanje podtona, nekaj razžirajočega, v zvenu temnega. Upam pa, da vidimo rakovo naglo kleščasto prečenje časa, odmikanje, torej napredovanje. Kot rak evropske zgodovine, ne-videnje pravočasno, preseljen na internet. »Halo, dober dan, je to Morska biološka postaja?« Raziskovalec mi avtorizira uporabo besede rak; tudi nekateri drugi raki se tako premikajo, ne samo rakovice.

Jezik, realiteta

V primerjavi s prvo Grassovo novelo Mačka in miš (1961, slov. prevod Štefan Vevar, 2000) je jezik na povrhnjici manj naguban, manj všečen. Tudi tam so ladje, tudi tam so Baltik, Danzig, vojna, Tulla. A zdaj nas ne prešinjajo srhi od ugodja, temveč ob spoznanju, da je med drugo svetovno vojno trpel tudi nemški narod. Ali natančneje, gre za različne pripovedne niti različnih jezikovnih učinkov.

Nemalokrat se slogovne ravni, od ironične hladnosti, sočutnih opisov, stvarnega poročanja, nemočnega opazovanja in hudomušnih prebliskov, izmenjujejo v eni sami povedi. V Grassovi značilni razvejani povedi, polni slogovnih lomov, za katero bi si slovenski bralci morda želeli, da bi bila krajša.

Pripovedovalčev nebahavi jezik dokumentira neopisljivo: umiranje devet tisoč ljudi v januarski noči 1945 sredi Baltika. In drugi novelistični goethejevski »nezaslišani dogodek«, osemnajstletnikov umor vrstnika iz klepetalnice konec 90. let. V tej pripovedni niti so prevodne zanke v terminologiji vojne mornarice, ladjedelstva, v nacističnem slovarju.

Ko pa pripovedovalec Paul Pokriefke govori o sebi, o svoji materi Tulli, ženi, sinu ali svoji spodleteli očetovski vlogi, je sproščen, s samoironijo in trpkim deškim šarmom se zaveda svoje zgubarske nravi, oportunizma. Njegova bivša žena Gabi govori nemščino sociologinje in pedagoginje. Teta Jenny omikani jezik balerine. Konny in David, storilec in žrtev, se v spletni klepetalnici prepirata v gimnazijskih intelektualizmih.

Grass nam je v Lübecku marca 2002 na štiridnevnem delovnem srečanju (ki ga ob vsakem izidu nove knjige financira njegova založba), ko smo imeli priložnost zastaviti prevodna vprašanja (in kako malo lahko avtor v resnici »pomaga« prevajalcu ...), predlagal: »Za pregled poprosite strokovnjaka za pomorstvo, to sem storil tudi sam.« Za del besedila sem poprosila podpolkovnika prof. Karla Nanuta.

O nacističnih terminih posvet z dr. Dušanom Nećakom. Nerada se spominjam prevajanja mornariških činov. Grassovi prevajalci smo se tolažili v spletnem forumu. Pri stvarnih pojmih ali prefinjenih poudarkih, za pomoč pri raziskovanju, je bil obsežen založbin zapisnik srečanja z dodatnimi informacijami zelo dobrodošel. In Steidl nam je posredoval celo elektronsko verzijo izvirnika, kar olajšuje prevajanje.

A šele potem ostaneš sam z besedilom in razponom svojega jezika, čutenja, uma, zavesti. -

In pred oddajo uredniku Brvarju Neja in Brane Čop pregledata prevod, ob glasnem branju stavek za stavkom primerjata z izvirnikom. Skloniš glavo, srečen, ko dobiš pregledano besedilo. Neprecenljivo.

Vzhodnoprusko narečje

In jezik Tulle Pokriefke! Izginulo danziško narečje, kjer je danes Poljska, ni več Nemcev, vzhodnopruska nemščina zveni prevaljano, nezamenljivo, govorijo jo le še ostareli pregnanci in begunci, preseljeni na zahod Nemčije. Konzerviran, predmestni jezik neosrednjega dela države. Zame največja težava. Bojim se, da je Tulla pridobila kanček severovzhodnega idioma. Najpomembneje je, da zveni podobno in da je ohranjena Tullina neolepšana govorica, mi reče Grass. Tulla, njegova stara obsesija. Sprenevedava in zlobna, mila in otroška, strup za moške, strup za sina in strup za vnuka, ki posluša njene nevarne hrepeneče zgodbe in postane njen tragični glasnik.