Tiskane izdaje
Vseslovenski praznik knjige in branja, slovenski dnevi knjige, ki jih že 20. zapored organizira Društvo slovenskih pisateljev, so se včeraj pred ljubljansko mestno hišo ob prisotnosti predsednika Boruta Pahorja, ljubljanskega župana Zorana Jankovića in državnega sekretarja z ministrstva za kulturo Toneta Peršaka začeli z nagovori in podelitvijo nagrad za najboljšo kratko zgodbo in esej.
Letošnjo nagrado slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo je žirija namenila Nataliji Šimunović Cilenšek za zgodbo Sotto voce, za najboljši esej je bil nagrajen Tomaž Pavčnik; obe deli bosta objavljeni v eni od najslednjih številk revije Sodobnost.
Govor predsednika Društva slovenskih pisateljev Iva Svetine ne preveč številno publiko pred mestno hišo ni mogel spraviti v navdušenje, saj je naštel vse tisto, kar je slabega doživela slovenska knjiga v zgodovini od Trubarja naprej. Smo narod knjige in je knjiga naš temelj, se je vprašal predsednik pisateljskega društva in odgovoril z nekaterimi ne ravno imenitnimi dejstvi: »A kaj ko je v Ljubljani pred Rotovžem v času katoliškega besa, tako imenovane protireformacije oziroma rekatolizacije, zgorelo kar enajst vozov slovenskih knjig! Temelji, ki so jih postavili Trubar, Bohorič, Dalmatin, so se sesuli v pepel, ki je dolga, predolga desetletja zastrupljal ne le slovenski jezik, ampak tudi duha.«
»Ogenj,« je nadaljeval Svetina, »je ostal prikladno orodje nestrpnih in ozkosrčnih kranjskih janzenistov, sinov drhali, vse do knezoškofa Jegliča, ki je pokupil in v peči knezoškofovske palače skuril Cankarjevo Erotiko. In presvetli knezoškof ni bil barbar! Bil je oznanjevalec evangelija in Kristusovega nauka. Šele nato so prišli fašisti in nacisti, ki so se z velikim navdušenjem greli ob plamenih, ki so požirali knjige.«
Svetina je omenil, da ne zmoremo zgraditi novega hrama knjige: »Že leta 1984 sta bila sprejeta nova lokacija in načrt arhitekta Marka Mušiča. Od tedaj so minila tri desetletja, na mestu, kjer bi moral stati NUK II, imamo parkirišče, ki polni mestni proračun.«
Svetina ni pozabil tudi na založbo Mladinska knjiga, ki jo je zmagovita oblast takoj po drugi vojni ustanovila zato, da bi sistematično skrbela za izhajanje domačega in tujega leposlovja: »Danes - že skoraj četrt stoletja smo v samostojni državi - se tej založbi odpovedujemo, pravzaprav iščemo zanjo 'ustreznega' kupca, ker je založbo spravila na kant pogoltnost neoliberalnega tipa, ki jo je hotela kapitalsko oplemeniti, in to s pomočjo inštitucije, zgrajene na Petrovi skali!«
Svetinov apel državnim uradnikom, ki naj bi skrbeli za slovensko knjigo je bil jasen: država naj pomaga avtorjem, brez katerih knjig ni, zato naj poveča sredstva za subvencije, za nakup knjižničnega gradiva, zniža naj davek na knjigo (Svetina predlaga 3,5 odstotka), da bi z davkom na knjigo ne pobrala več sredstev, kot jih dà v obliki subvencije, avtorji so tudi prikrajšani za sredstva, ki izhajajo iz avtorskih pravic iz naslova fotokopiranja naših del v šolah. Gre za čas sedmih dolgih let, »v katerih smo bili okradeni vsako leto za približno milijon evrov,« je dodal Svetina.
