Izčrpno o starosti slovenske politike

Oktobra lani je v triindevetdesetem letu umrl France Bučar.­ Že decembra istega leta je novinar in urednik Sobotne priloge­ Ali Žerdin predstavil svojo knjigo preprostega naslova France Bučar. V njenem uvodu je poudaril, da to ni znanstvena študija o Bučarjevi­ zgodovinski vlogi. »Prepričan sem«, je napisal, da je »naloga novinarstva ta, da javnosti ponudi prvi opis in interpretacijo zgodovinskega dogajanja«.

Žerdinu je uspelo napisati žurnalistično slikovit biografski kompendij. »Suhoparna« in znana dejstva je začinil z javnosti bolj ali manj neznanimi dogodki iz portretirančevega življenja pa tudi z vtisi s svojih srečanj s »starosto slovenske politike«, kot so v zadnjih letih vse pogosteje označevali Bučarja. Svoj portret je začel z zgodbo o gnilem jabolku, ki ga je dijak Bučar vrgel v prefekta Škofijskih zavodov, Bučar pa je s to anekdoto mnoga deset­letja pozneje seznanil prav dijake Škofijske gimnazije. In končal z Bučarjevim zimskim vzponom na 4809 metrov visoki Mont Blanc, ko mu je bilo 66 let, zunaj pa minus 15 stopinj in viharni veter. Skratka, Bučarja je predstavil kot ponosnega pa tudi vztrajno trmastega­ človeka.

Novinar je poleg »prvih opisov« ponudil »interpretacijo zgodovinskega dogajanja«, predvsem pa se je skušal vživeti v Bučarjeva ­intimna doživljanja, ki morda niso bila vedno povsem takšna, kot jih opisuje Žerdin, dajejo pa knjigi potrebno slikovitost. Njegova knjiga (izšla je pri Delu) je tako kratkočasno branje za vse, ki jih zanima kondenzirana različica Bučarjeve življenjske poti.

V začetku septembra, torej manj kot leto od Bučarjeve smrti, je prišla pred bralce nova knjiga o Bučarju – Bučar. Napisala jo je novinarka, doktorica zgodovinskih ved in proučevalka novejše slovenske zgodovine Rosvita Pesek. Izšla je pri celovški Mohorjevi založbi, obsega pa kar 657 strani.

Znanstvena študija ali biografija?

Ali je Bučar »znanstvena študija o zgodovinski vlogi profesorja Bučarja«, v kateri bodo, kot je domneval Žerdin, čez čas zgodovinarji prinesli bralcem »bogat zgodovinski ­portret, podkrepljen z vsemi znanstvenimi opombami«? Odgovor na to vprašanje je večinoma pritrdilen, čeprav seveda s pripombo, da je časovna distanca za »čisto« znanost premajhna. Kaj pa odgovor na vprašanje, ali je Bučar tudi biografija v bolj literarnem pomenu te besede? Tu je stvar kompleksnejša. Čeprav je avtorica osebno poznala portretiranca, nam Bučarja kot »zasebnika« ne približa: njegov notranji in intimni svet lahko bralec poustvari­ predvsem prek Bučarjevih zapisov, dejanj in javnih izjav, bistveno manj pa mu je dan bolj neposreden vpogled v njegov življenjski vsakdanjik.

A gremo po vrsti. Leta 2007 je Rosvita Pesek priredila svoj doktorat o osamosvojitvi Slovenije in ga izdala v knjigi. Osamosvojitev Slovenije v kronološkem redu popiše vse ključne dogodke projekta osamosvojitve in jih podpre s prepisi magnetogramskih zapisnikov skupščinskih sej, člankov ter izjav posameznikov iz televizijskih oddaj, ki so tako dobile tudi svojo tiskano arhivsko obliko. Leta 2012 je izšla njena slabih 800 strani obsegajoča monografija Osamosvojitvena vlada – kako smo gradili državo, zgodovinski portret izvršne oblasti, ki je pripravila Slovenijo na samostojno življenje.

Že naslednje leto je predstavila prav tako obsežno monografijo Pučnik, posvečeno portretni študiji osrednje osebnosti demokratizacije slovenske družbe in osamosvojitve. Ena temeljnih avtoričinih tez v tej knjigi je, da je bil Jože Pučnik prevelik za čas in sodobnike, med katerimi je živel. Med drugim je to svojo tezo podkrepila že v uvodu knjige, v katerem je opisala zakulisno dogajanje ob Pučnikovi smrti, ko so bili nekateri posamezniki pripravljeni storiti vse, da ne bi pokopali Pučnika z državniškimi častmi, še žalne seje v parlamentu mu niso privoščili.

Tudi knjigo o Francetu Bučarju, ki je bil na Pučnikovem pogrebu, začenja s smrtjo oziroma Bučarjevim pogrebom, katerega neposredni televizijski prenos je vodila. Takoj zatem se posveti publicističnim napadom na pokojnega, ki so se v tedniku Reporter začeli ob predstavitvi Žerdinove knjige. Bučarju so očitali, da je bil »Kučanov hlapec«, eden izmed »elitnih predstavnikov komunistične in postkomunistične oblasti na Slovenskem«, da je blokiral lustracijo, da je »do konca obvladal temeljni mehanizem partijskega preigravanja za moč, to je delitev v narodu«, še zlasti pa, da je v Vetrinju, kjer se je kot partizan Koroškega odreda in politkomisar znašel ob sklepu druge svetovne vojne, »ločeval ljudi od najdražjih in od življenja«, o čemer naj bi obstajala grozljiva pričevanja, ter da bo treba raziskati tudi do zdaj še neraziskano Bučarjevo vlogo kot uslužbenca Ozne takoj po vojni.

Bučarjeva vojna in povojna leta

Avtorica jasno izrazi svojo prizadetost ob teh napadih, predvsem pa predstavi svoj pogled na Bučarja kot izrazito pozitivno zgodovinsko osebnost. Ob tem poudarja, da nihče, ki se je spopadal s tako različnimi vlogami, kot se je Bučar, ni vedno »sprejemal samo pravih in najboljših rešitev«, pa vendar je Bučar s svojimi pripomogel »k temu, da danes živimo v samostojni in demokratični« državi. A to ne pomeni, da avtorica ob Reporterjevih obtožbah zamahne z roko. Nasprotno. Medtem ko komaj kaj strani posveti Bučarjevim mladim, formativnim letom, ki jih je zaradi svoje nadarjenosti preživel kot dijak takrat ene najelitnejših gimnazij – Škofovih zavodov, pa naslednjih petdeset strani posveti prav Bučarjevemu obdobju od začetka vojne do njegovega službovanja v Ozni. Torej obdobju, ki se začne, ko je imel Bučar 18 let, postal sodelavec OF, bil interniran v Gonars, pozneje konfiniran v Faro Novarese pri Parmi, po kapitulaciji Italije pa napoten v Nemčijo, kjer je med potjo zbežal in se julija 1944 pridružil Gorenjskemu odredu. Ob koncu vojne se je znašel na Koroškem, potem pa je bil julija 1945 vpoklican v Knoj oziroma Ozno, od koder so ga na njegovo željo odpustili oktobra 1946.

Ta del knjige je s stališča zgodovinopisja najizvirnejši, saj se avtorica opre tudi na doslej manj ali sploh nepoznane arhivske vire, da bi prišla do resnice tako o Bučarjevi vlogi pri povojnem dogajanju na avstrijskem Koroškem kot o njegovi vlogi kot uslužbenca Ozne oziroma domnevnega sodelavca Službe državne varnosti. Raziskava ne prinaša nobenih »grozljivih pričevanj«, nasprotno. V vsoti pod črto pa ugotavlja, da do dokončne resnice tudi zaradi uničenja velikega dela arhivskega gradiva ni mogoče priti. Pa tudi, če bi nam kdaj »uspelo priti bliže resnici o Bučarjevem (ne)sodelovanju z Udbo [...], s tem ne bomo vedeli še ničesar. Še najmanj pa to, kar bi bilo pri tem iskanju resnice najpomembnejše: v kakšnih okoliščinah je v sodelovanje z Udbo privolil, koliko časa je s službo sodeloval, kako vesten je sploh bil pri delu, kakšna poročila je pošiljal Udbi, koliko ljudem, ki jih je ovajal, dejansko škodoval in kdaj je postal za Udbo tako dvomljiv, da je iz 'statusa' sodelavca postal tudi sam žrtev Udbe in nadzorovan?«

Ekstenzivno, a temeljno delo

V nadaljevanju izčrpno popiše in dokumentira Bučarjevo nadaljnjo pot. Zaključek študija prava, njegovo profesorsko pot in izključitev z univerze. Sodelovanje z Novo revijo, ko postane eden njenih najaktivnejših piscev in akterjev ter soavtorjev najpomembnejših manifestativnih dokumentov, pozneje tudi ustave. Njegov znameniti nastop v evropskem parlamentu, zaradi katerega so ga razglasili za državnega sovražnika. Vključitev v Slovensko demokratično zvezo (SDZ) ter njegovo vlogo pri osamosvajanju in osamosvojitvi, v kateri je kot prvi predsednik skupščine igral eno najpomembnejših vlog. Razpad SDZ in pozneje Demosa, osebnostne in politične razprtije še včerajšnjih prijateljev. Neuspešno kandidaturo za župana Ljubljane in pozneje predsednika republike. Njegovo nenavadno podporo Zoranu Jankoviću, naj se vključi v državno politiko, itn. Prvi del knjige sklene z lapidarnim opisom Bučarjeve izrazito bogate znanstvene poti.

Vse tri avtoričine predhodne knjige je mogoče brati kot študije, predvsem pa dokumentarno bogato podprte popise dogajanja konkretnega, še ne zelo oddaljenega zgodovinskega obdobja, v katerih deloma spreminja samo perspektivo svoje zgodovinske raziskave, fokus pa seveda ostaja en sam: demokratizacija in osamosvojitev Slovenije.

Podobno je z monografijo Bučar. Bolj kot knjiga o Bučarju je to knjiga o njegovi izjemni vlogi pri demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije pa tudi o številnih zakulisnih bojih, politični nezrelosti določenih posameznikov in njihovih osebnih zamerah, interesnih spopadih, ki so potekali v ozadju, ipd. In bolj kot vznemirljivo branje o »Francetu Bučarju iz Bohinjske Bistrice« je to dejansko zgodovinska monografija, ki se ne meni za sintetizirano celoto, ampak jo poganja izrazita ekstenzivnost, napolnjena s številnimi v celoti objavljenimi Bučarjevimi priložnostnimi govori, zapisniki pomembnejših sej in skupščinskih zasedanj ipd. Nekaj več kot 170 strani v drugem delu knjige zasedajo avtoričini pogovori z nekaterimi Bučarjevimi sopotniki in sorodniki (in Bučarjem samim), ki so nastali ob ustvarjanju avtoričinega televizijskega dokumentarca o Bučarju in te knjige.

V tem smislu prinaša knjiga na enem mestu zbrano dragoceno dokumentarno gradivo, koncentrirano na Bučarjev osebni prispevek k velikemu poglavju slovenske zgodovine. S stališča ekonomike branja »neprofesionalnega« bralca je knjiga preekstenzivna in še zlasti pri objavljenih intervjujih premalo uredniško selektivna. Za kakršnokoli nadaljnje raziskovanje in proučevanje Bučarjevega življenja, dela in delovanja je monografija Bučar ne samo nepogrešljiva, ampak temeljna.