J. C. Oates, opazovalka, prozorna kot kozarec vode

Že v študentskih časih je bila legenda. Neprestano je pisala­ romane, drugega za drugim, ko je končala enega, je na prazno hrbtno stran listov začela­ novega. Ko sta bili obe strani popisani – je vse skupaj vrgla stran. In segla po novih listih.

Iz teh začetnih poskusov Joyce Carol Oates ni ničesar ohranjenega. Svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, je objavila šele leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot sto petdeset knjižnih objav. Od tega vsaj petdeset romanov, piše pa tudi novele, kratke zgodbe, pesmi, drame, eseje, kriminalke (včasih pod psevdonimom Rosamond Smith ali Lauren Kelly) in knjige za otroke.

Velja za najplodovitejšo ameriško pisateljico; njena »produkcija« je tako obsežna, da je imela, kot je dejala v intervjuju za Paris Review v sedemdesetih letih, kar tri založniške hiše, eno za pripovedna dela, drugo za poezijo in tretjo za bolj eksperimentalne izdelke, butične edicije in podobne projekte, ki jih drugi založniki niso mogli uvrstiti v svoj program.

Napiši knjigo in jo pusti za seboj

V več kot polstoletni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij: za svoje prvo večje delo Oni je leta 1970 prejela ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.

In vendar je v rubriko poklic, kot je dejala, vse življenje vpisovala »učiteljica«, saj je predavala primerjalno književnost – je strokovnjakinja za dela Jamesa Joycea –, večino časa na Princetonu. Kako neusahljiva je njena pisateljska energija, kažejo tudi njeni dnevniki, mestoma precej dolgočasni, zlasti za tiste, ki pričakujejo vpogled v pisateljičino intimno življenje, naletijo pa večinoma na samorefleksije, inteligentne in pronicljive meditacije o življenju in literaturi.

Ne čudi, da je samo sebe kot pisateljico zadela bolje od vseh kritikov: »Sem opazovalka, podobna prozornemu kozarcu vode.« Čudovita prispodoba, je zapisala Mia Funk v ameriški literarni reviji Tin House, a tudi kontradiktorna za nekoga, ki je očitno sposoben sproščeno seči v podzavest in brez zadržkov deliti z bralci vse, kar najde tam. Kajti to je nasprotno od varnega. Nasprotno od nevidnega. Pa tudi skladno s filozofijo Boba Dylana: »Don't think twice« – napiši knjigo in jo pusti za seboj.

»Produktivnost ni pomembna«

Kritikov, ki so prepričani, da je prvovrstno literarno delo mogoče ustvariti le z mukotrpnim pisateljevanjem in neskončnim piljenjem vsakega stavka (z obojim ima tudi ta pisateljica, kot je dejala v intervjujih, obilo izkušenj), seveda ne prepriča, sama pa meni, da je produktivnost relativna zadeva, in se ji ne zdi vredno temu posvečati posebne pozornosti. Po njenem so na koncu pomembne le pisateljeve najmočnejše knjige in »morda jih je treba napisati veliko, da dobijo nekatere izmed njih trajnejšo vrednost«. Toda njen pisateljski opus ni impresiven le zaradi količine, ampak tudi zaradi pestrosti žanrov in tematik. Ker dobesedno živi literaturo od jutra do večera in ker črpa navdih iz vsega mogočega okoli sebe, se loteva najrazličnejših tem, recimo revščine, rasnega vprašanja, nasilja, moči, vere, družinskih odnosov itd. Piše o vsem, kar zbudi njeno pozornost, je dejala. Enkrat jo navdihnejo sanje, drugič življenje Mika Tysona ...

Lani je naposled objavila tudi spomine, The Lost Landscape, a v njih vedno znova izraža dvom o vrednosti prvoosebnega avtobiografskega pisanja. V drugih njenih delih zlepa ni najti kaj avtobiografskega, denimo odraščanja v skromnih razmerah na odmaknjenem podeželju, slabih izkušenj z življenjem v študentovski bratovščini ali hude depresije po bolezni in smrti njenega prvega moža. Ni umetnica, ki bi se skrivala pred javnostjo v ustvarjalno samoto; v medijih se pogosto pojavlja, ne nazadnje ­neumorno komunicira z bralstvom prek twitterja. A meni, da je njeno zasebno življenje za javnost kratko malo nepomembno. Ali kot je pred leti v samointervjuju za Washington Post citirala Henryja Jamesa: ­Pisateljevo življenje je v njegovih delih in tam je mesto, kjer ga ­najdete.

Le štirje slovenski prevodi

Mediji neumorno sestavljajo sezname del Joyce Carol Oates, ki jih je treba prebrati. Za slovenske bralce imajo ti le omejeno vrednost, saj imamo na voljo le štiri njene romane, večinoma prevedene z veliko zamudo, zadnja dva pa, verjetno povsem naključno, letos: Oni (Them, 1969, prevod leta 1989), Za kar sem živel (1994, prevod 2011), Temna voda (1992, prevod 2016) in Pikov fant (2015, ­prevod 2016).

Roman Oni je na vseh seznamih »obveznega branja«. V uvodu pisateljica napove, da gre za zgodbo resnične družine. Roman se je praktično napisal sam od sebe, pojasni bralcu, češ da je ona samo organizirala zgodbo in »omehčala« nekatere odlomke opisov življenja v slumu. Na koncu se izkaže, da so bila pisma samo literarno orodje in da si je zgodbe treh ljudi, Lorette, Maureen in Julesa, ki nimajo sreče in se skušajo po najboljših močeh dokopati do boljšega življenja, do izpolnitve ameriških sanj, izmislila od prve do zadnje besede.

Druga tipična družinska saga je priljubljen roman We Were the Mulvaneys (na bralni seznam svojega knjižnega kluba ga je uvrstila tudi Oprah): čeprav gre za družino, ki živi v udobju in jo imajo radi ter jo spoštujejo vsi daleč naokoli, se nekega dne pripeti incident, v katerega je vpletena Marianne, njihova ljubka šestnajstletna hči. Škandal brž pometejo pod preprogo in v družinskem krogu ne črhnejo niti besede o njem, a posledice dogodka usodno vplivajo na vse vpletene.

C. J. Oates ni strah temačnih tonov in prepovedanih tem. Kdor po njeni krhki, skorajda eterični pojavi in umirjenem, pretehtanem javnem nastopu sklepa, da je to senzibilna umetnica, ki najraje raziskuje zapletene globine ženske duše, bo zelo presenečen, če se bo lotil branja romana Za kar sem živel, saj bo osupel odkril, s kakšno lahkoto se vživi v glavnega junaka, Jeroma Corcorana, za prijatelje Corkyja, ki se je iz skromnih razmer prebil do položaja uspešnega nepremičninarja in lokalnega svetnika z obetavno prihodnostjo v lokalni politiki, velikega ljubitelja žensk in vsesplošno priljubljenega možakarja. Ne samo da mu kot senca sledi na usodni vikend spominskega dne, ko se mu sesujejo iluzije in življenje, s popolno suverenostjo prevzame moško govorico moči, seksa in nasilja.

Temne plati

Pikov fant, v katerem osrednji junak, sorazmerno uspešen pisatelj kriminalk, na skrivaj, pod psevdonimom Pikov fant, piše surove kriminalke, njegov drugi pisateljski jaz pa vse bolj prevzema nadzor nad njegovo osebnostjo, je eden od pisateljičinih izletov v svet žanrske literature. Zagotovo ne dosega dodelanosti denimo skandinavskih psiholoških trilerjev, zato pa spretno vplete v zaplet še družinska razmerja in pisca grozljivk Stephena Kinga.

Črna voda, najnovejši slovenski prevod te ameriške avtorice, je eden redkih, ki se napaja iz resničnega dogodka leta 1969. No, najbolj resničen je roman, ki ga ima sama za najboljšega, to je Blonde (2000), biografski roman o najslavnejši ameriški svetlolaski Marilyn ­Monroe. Čeprav imajo osebe v romanu spremenjena imena, so zlahka prepoznavne (Joe DiMaggio je denimo Bivši atlet). V primeru Črne vode je afero Chappaquiddick, ko je Edward Kennedy po­vzročil prometno nesrečo, v kateri je umrla njegova mlada spremljevalka Mary Jo Kopechne, senator pa je zbežal s kraja nesreče, ne da bi poklical pomoč, zavestno prestavila v dobri dve desetletji poznejši čas z navedbo takratnih političnih okoliščin in poudarila, da ni pisala o tej aferi, ampak je hotela ustvariti mitično, skoraj arhetipsko zgodbo o mladi ženski, ki zaupa starejšemu moškemu in katere zaupanje je zlorabljeno. In tudi to ji je izvrstno uspelo.

Pisatelji, kot so John Updike, Philip Roth, Tom Wolfe in Norman Mailer, se prerivajo za naslov največjega ameriškega pisatelja. A morda se motijo. Morda je največji ameriški pisatelj – pisateljica.