Tiskane izdaje
Mednarodni festival, ki ga Društvo slovenskih pisateljev in sežansko Kulturno društvo Vilenica prirejata prvi teden septembra, letos slavi tri desetletja. Žirija, ki ji predseduje Andrej Blatnik, je sklenila, da je nagrajenec jubilejnega leta ugledni češki pisatelj Jáchym Topol.
Jáchym Topol tukajšnjim bralcem ni neznano ime, v slovenskem prevodu – vse tri v prevodu Nives Vidrih – premoremo njegove romane Hladna dežela (Cankarjeva založba 2010), Angel (Cankarjeva založba 2006) in njegovo najobsežnejše, najbolj pomembno in največkrat prevajano delo, veličastni roman Sestra (Sanje 2007). Blatnik je na današnji predstavitvi 30. mednarodnega vileniškega srečanja povedal, da je bil češki avtor že več let v ožjem izboru.
Ko je Topol novembra 2007 prišel v Ljubljano predstavit svoje najbolj znano delo, je v intervjuju za Delo prevajalki Nives Vidrih povedal: »Po padcu tukajšnjega socializma sem bil tri mesece v Nemčiji, še z instinktom živali iz undergrounda, ki jo policija neprestano preganja. To je že pozabljena folklora tistih dni, to teženje policije. In sem tudi kar naprej kje delal, kot kurjač, pomožni delavec in podobno – po padcu režima pa sem bil naenkrat novinar, svet je bil odprt, dobil sem tri mesece časa in denarja in lahko sem počel, kar se mi je zljubilo.
Tam sem začel pisati knjigo in pisal sem na primer deset ur na dan ali pa dve, to je bil izbruh, nepretrgan proces. Potem sem v treh mesecih in dveh tednih kakšnih sto strani vrgel ven in knjigo poslal založniku. Res mi je bilo vseeno, ali bo izšla ali ne, nisem bil pisatelj, samo pisal sem – in nastala je Sestra.« Za roman je Topol v letu izida, 1994., prejel nagrado za češko knjigo leta, Sestra je obveljala za najboljši češki roman devetdesetih let.
Pri založbi Sanje, ki je Topolov odmevni prvenec izdala leta 2007, so ob izidu opozorili, da roman še zdaleč ni samo sociološka študija družbe po padcu komunizma, ampak metafora časa po letu 1989 – »potem ko je razneslo čas« – v obliki pobesnelega kolaža realij, aluzij, prispodob, absurdnosti, ironije, drugačnih perspektiv itd. Roman je mozaična, asociativna zgradba v impulzivno spreminjajočem se ritmu, napisana v inovativnem, posrečenem, samosvojem jeziku. Sestra je grozljiva podoba apokaliptične češke tranzicijske družbe.
Alenka Jensterle Doležal, konzultantka vileniške žirije in avtorica utemeljitve nagrade leta 1962 v Pragi rojenega pisatelja predstavi s ključnimi dejstvi: sin pesnika in dramatika Josefa Topola, brat glasbenika Filipa Topola in vnuk pisatelja Karla Schulza na vpis na fakulteto ni smel niti pomisliti, še posebej ne po tistem, ko je sredi osemdesetih postal najmlajši podpisnik Listine 77, podobno kot drugi disidenti je moral opravljati delo skladiščnika in kurjača.
Leta 1988 so ga za kratek čas zaprli zaradi ilegalne prekoračitve meje s Poljsko in razširjanja sovražnega, protisocialističnega gradiva. Od leta 1991 je Topol svobodni pisatelj, zdaj je – slišati je kot zadoščenje – programski vodja praške Knjižnice Václava Havla.
Avtor, ki je začel kot tesktopisec punkovske skupine, zdaj pa pravi, da piše samo za ljudi, ki jih pozna in jim zaupa, torej za brata Filipa, ki ima skupino Pasji vojaki, je med gostovanjem v Ljubljani povedal: »Velikokrat hrepenim po tem, da ne bi več pisal, da se ne bi mučil s tem, in predstavljam si, kaj bi počel, če ne bi pisal.
Nekaj časa sem bil delavec, psihiatrični pacient, zapornik, učitelj, novinar … nekaj časa recimo ne pišem, potem pa si spet delam zaznamke, moji možgani tako čudno prebavljajo svet, kar naprej me silijo zapisovati, kar naprej mi prihajajo na misel zgodbe … mogoče bom enkrat res naredil črto čez vse in bom živel normalno. Ampak res ne vem, kako se živi tako življenje.«
