Jaz, drugi in zunanji svet

Stran pet in šest – dramatičen, udaren prolog. Nato spoznamo­ Simona, ki je pogrnil tretji letnik, že pol leta živi sam in že nekaj časa ne hodi v šolo. Za druge se je nehal zanimati. »Še gledati jih ni več mogel. Predvsem ni več prenašal, da bi kdo videl njega.«

Idealen svet zanj bi bil takšen, v katerem bi bil sam, edini in popolnoma svoboden. »Doma se je počutil v računalniškem svetu. Binarni sistem ga je tako lepo opisoval. Zanj sta obstajali le enka in ničla. Enka je bil on, vse ostalo je bilo ničla.«

»Hrepenel je po življenju, v katerem drugi ne obstajajo več. /.../ Ni razumel, zakaj tako čuti. S semenom tega se je rodil in v njem je počasi raslo, ga izpolnilo in prisililo, da se je umaknil. Če se ne bi umaknil, bi v njem nekaj eksplodiralo.« Simon do onemoglosti igra igrice in se predaja kataklizmičnim fantazijam o koncu sveta. Če mu igrice ne grejo, frustriran razbije vse, kar mu pride pod roke.

Čudaški Simon in radoživa Eva

Potem se premaknemo k Evi; ne, še prej spoznamo Simonovo mamo. Pravzaprav tako dobro, da se sprva zdi, da bo fokus na Simonu in njej, ampak se to ne zgodi; njen odnos s sinom je namenjen predvsem osvetlitvi protagonista in okoliščin, v katerih je odraščal.

Slednjemu gre mama tako na živce, da včasih sanjari o njenem izginotju, mami pa je v družbi čudaškega sina prav tako neprijetno; oba igrata svojo vlogo, pri čemer Simon nima težkega dela, saj je ženski, ki rada verjame v srečne konce, lahko lagati. Ker je mamina vloga vendarle (ustrezno) reducirana, pride v igro druga ženska oziroma dekle – Eva, ki polno živi življenje in se zanima za druge ljudi, ki si zna izboriti ugoden položaj v razredni hierarhiji, prijateljuje z modnim oblikovalcem Bučkom oziroma Sebastijanom (bralec sicer pogreša ozadje njunega odnosa) in ima starše, ki so bolj kot to »ljubeči odrasli prijatelji«.

Simonovo nasprotje, kajpada. In samo vprašanje časa je, kdaj bosta njuna svetova trčila. Bralca utegne ob takšnih nastavkih zaskrbeti, da bo zgodba zašla v predvidljivost in po možnosti klišejsko srečen konec, a je skrb odveč. Avtorica poskrbi, da njuna svetova precej časa zgolj podrsavata drug ob drugega, in spotoma postreže s kopico zanimivih ­momentov.

Takšen je na primer Evin izzivalni vir zaslužka, pa njeni poskusi najemanja sobe in srečevanje vseh vrst najemodajalcev in njihovih absurdnih, nespodobnih ipd. zahtev (dekle začuti željo po osamosvojitvi, čemur starša, kakršna sta, seveda ne nasprotujeta), pa lik starega Simonovega soseda, ki se vsake toliko pojavi na sceni in poskrbi za medgeneracijski moment.

Potem je tu še niz nerodnih, mučnih, čudaških in bizarnih srečanj med vpletenimi in seveda »zbliževanje« Simona in Eve, ki poteka dovolj počasi, da je prepričljivo; seveda vse skupaj poganjajo (tudi) naključja, ampak saj je tako marsikdaj tudi v resničnem življenju.

Kopica vprašanj

Avtorica od začetka spretno gradi napetost in si takoj pridobi bralčevo pozornost, ki jo do konca uspešno zadrži – tako s postopnim razkrivanjem resnosti Simonovega (psihičnega) stanja in čustveno napetostjo ter soočanjem likov z lastnimi prelomi kot z nekaj akcijami, dramo proti koncu romana in slednjič z odprtim koncem. Ne nazadnje pa tudi z nenehnim zastav­ljanjem vprašanj bralcu – je lažje živeti, če o tem ne razmišljaš preveč, če si ne zastavljaš vprašanj? Do kod je smiselno ali možno izključiti zunanji svet?

Si je treba prizadevati zgolj za lastno srečo ali se ukvarjati z žalostjo sveta in ga reševati? Kaj je pravzaprav ljubezen? Zakaj delamo to, kar delamo? Koliko sploh vemo o sočloveku, o ljudeh, o katerih mislimo, da so nam blizu oziroma naj bi nam bili blizu? Kdaj je iskrenost lahko zaveznica in kdaj nasprotnica? Je igra res valuta za kupovanje družbenega položaja?

Ob liku matere, ki jo je najprej »izdal« mož, nato sin in na koncu še farmacija (pomirjevalne tablete ob nastali družinski situaciji ne delujejo več), se – verjetno predvsem odraslemu bralcu – zastavlja tudi vprašanje, ali je kot mati res nesposobna: je prav, da se nam smili ali je vredna obsojanja? Če povzamem, se Neli K. Filipić v svojem pisanju ukvarja z iskanjem ustreznega/zdravega razmerja med ukvarjanjem s sabo in ukvarjanjem z drugim(i) oziroma svetom.

Povej mi po resnici (Mladinska knjiga, Ljubljana 2017, zbirka Odisej) je psihološko zanimiv, kompleksen in prepričljivo izpisan mladinski roman, eno avtoričinih najboljših, če ne celo najboljše delo. Po eni strani je v tematizaciji odvisnosti od računalnika oziroma računalniških igric in odrezanosti od realnega sveta precej specifičen in po tej plati prinaša nekaj novega v žanr slovenskega mladinskega problemskega romana, po drugi strani pa je v vprašanjih, ki se ponujajo bralcu med branjem in bržkone ostanejo z njim tudi po branju, zelo univerzalen. Eno in drugo je dobro, kombinacija pa odlična.