Tiskane izdaje
Jedrt Lapuh Maležič, prevajalka iz angleščine in francoščine, je po novem tudi pisateljica. S svojim prvencem, knjigo kratkih zgodb ali skorajda že romanom Težkomentalci (Lud Literatura), je prinesla svež veter v slovensko literaturo. Knjigo, ki opisuje dogodivščine nekega »fiu-fiu« ženskega osebka v psihiatrični bolnišnici, označujejo kot svežo, simpatično, jezikovno sočno in prežeto z uporništvom.
Pravite, da ste navdih za Težkomentalce našli v Psihiatrični bolnišnici Ljubljana Polje, ki jo označujete za totalitarno ustanovo. Bralcem vaše knjige je hitro jasno, kaj mislite s tem, prosim, pojasnite še bralcem našega časopisa.
Ne zdi se mi pretirano reči, da je ortodoksna medicina, kakršna je danes, precej totalitarna. Saj to ni vrednostna sodba, kvečjemu moja presoja o dejanskem stanju. Psihiatrija, kakršni sem padla v roke, je zares avtoritativna in ne dopušča ugovorov – kar ni nujno slabo, kakor za koga, meni pa se zdi antipatična. Če je totalitarnost opredeljena z nezmožnostjo ugovora ali drugačne poti, potem ja, bi kar rekla, da sem psihiatrijo doživela tako. Seveda pa je med totalitarnostjo in tiranijo vseeno še nekaj korakov, ki jih vidim predvsem kot stvar posameznika, ki se znajde na hierarhičnem vrhu.
Nekateri, ki imajo sicer namen pomagati, se lahko v danih okoliščinah oziroma sistemu neopazno prelevijo v ustoličene tirane, spet drugi ostajajo sočutni. Hitro bi videli, kako je na sprejemnem oddelku, če bi vas mikalo spreminjati ustaljeni red. To sem poskušala sama, kakopak neuspešno, dokler si nisem priznala, da me sladko briga za to, kako stvari potekajo za druge, in da je problem pri meni. Če naj bi ga rešila, moram najprej na prosto. Šele potem lahko pogojno komur koli solim pamet.
Nekoč sem brala izpoved nekega literata na facebooku, ki je zatrjeval, da v Polju srečaš zelo veliko slovenskih literatov in umetnikov vseh vrst. Je to res nekakšno srečevališče slovenske umetniške scene?
To je skrajno stereotipno, literati v Polju, in prav zanima me, ali je človek, ki je tvegal tako pavšalno floskulo, tudi sam verodostojen vir informacij. Res je sicer, da je v poklicu, kakršen je pisanje, možnost prekoračitve nevidnih družbenih dogovorov bolj verjetna, če ne celo zaželena, ampak močno dvomim, da bi bile psihične motnje statistično gledano pogostejše pri umetnikih kakor pri komercialistih, na primer.
Mogoče gre prej za to, da je literate prepoznal, medtem ko nevidna delovna sila ostaja v senci. Ali pa so, kdo ve, usekani literati tako ponarodela bajka, da jo še sami želimo hraniti, ker se potem počutimo bolje glede sebe – ugibam. Rade volje bi spoznala poljske literate, če ste tam, prosim, pocukajte me kdaj in gremo na kofe v brunarco! Častim.
Po poklicu ste prevajalka, pisanja ste se menda učili na delavnicah Lud Literatura. Kako je nastajala vaša knjiga Težkomentalci?
Res je, »učila« – prej bi rekla vadila, če že – sem se na izvrstnih delavnicah LUD Literatura, pri JSKD, sama doma s svojimi dnevniki, še zmeraj pa obiskujem tudi prozno delavnico LGBT-literature pri Društvu Škuc. Vendar je bila ena prvih razdelanih tem na delavnici mojega prvega mentorja Andreja Blatnika distanca, torej nujna oddaljenost od tematike, če ne celo od likov in fabule, torej napotek, ki sem ga v svojem prvencu popolnoma povozila. Ne gre za to, da ne bi verjela mentorju, samo kaj pa naj, če sem sama čutila drugače – včasih si moraš enostavno priznati, kje trenutno si.
Ni tako pomembno, kje bi moral biti, važno je, da veš, kje si. Pri Težkomentalcih sem čutila, da natančno vem, kako bi rada premaknila neleposlovje iz svoje glave v leposlovno obliko. Pisanje o enem samem kraju, ki gotovo v knjigi ni več ista bolnica, je bilo izziv, distanco pa sem črpala predvsem s časovne oddaljenosti. Šele pozneje, ko sem prakso že delno razdelala in občutila, sem naletela tudi na teoretično podporo v avtofikcijskem pisanju in delavnicah Suzane Tratnik, na primer. Manj me zanima, ali so liki in pripetljaji resnični, dokler me priteguje zgodba, ki jo tkejo.
Jo imate za roman ali za zbirko kratkih zgodb?
Nimam je za roman, bi mi pa laskalo, če bi jo imel kdo drug. Slabo bi se pretvarjala, če bi trdila, da sem pisala roman, vsekakor sem pisala kratke zgodbe, utrinke, »poljske« portrete. Ampak dopuščam možnost, da ne beremo vsi, ki beremo isto knjigo, tudi enake knjige. Pomembnejše se mi zdi povedati, da je to leposlovna knjiga, in želim, da se sprejme kot takšna.
Pripovedovalka v Težkomentalcih sugerira, da je norost le vprašanje definicije, da pravzaprav ne gre za norost, temveč za upor. Je norost res nekakšen upor pred ukalupljenostjo v norme družbe?
Pripovedovalka v zgodbi Tudi oni imajo obraze, ki to misel ubesedi, nisem jaz, in vse se nazadnje zvede na to, ali ji verjamete. Če je vprašanje namenjeno meni kot pisateljici, menim, da norost ni upor, temveč je beg. Beg pred uporom, če želite. Po mojih izkušnjah je včasih lahko odriv med begom tako močan, da prebiješ zid ali morda raje mejo, ki pri večini zakoliči stik med stvarnostjo, med družbo in neskončnimi možnostmi, od katerih pa se vendarle nobena ne more brezhibno realizirati, ker si od tega preboja preprosto prešibak. Moja manija je pognala pronicljivost na vse strani, pa nazadnje nihče ni imel ničesar od tega. Moja depresija je ustavila dih in utrip, da pol leta nisem živela.
Spet nič od tega. V beg načeloma ne verjamem, vendar včasih traja leta ali desetletja, da človek zmore pogled v zrcalo. Tu pa se začne pravi boj: kramp in lopata, stvarna duhovnost namesto sladolednih barv in angelov. In nato pride še naloga, da streš družbeno stigmo in si samo sebe ogledaš kot nekoga, ki je resda padel v blato, a vsakič znova vstane. Ljudi, ki znajo norost opredeljevati teoretično, je veliko. Zame je to v praksi predvsem slab/kratek/prekinjen stik s sočlovekom, tudi s tistim v ogledalu.
Ste se kdaj ukvarjali z drugimi primeri opisov »norcev« v literaturi? Tantadruj, Balerina, Balerina, Let nad kukavičjim gnezdom ... Imate kakšno mnenje o teh knjigah?
Seveda, od nekdaj – še pred Poljem – sem oboževala knjige in celo filme, ki so se godili v mentalnozdravstvenih ustanovah ali zaporih. Še danes jih! Zdi se mi neverjetno, koliko svetov v malem dobimo, če se posvetimo zaprtemu sistemu, denimo film Shawshank Redemption, ki se skoraj ves dogaja v zaporu, je zame popolna metafora življenja. Zmeraj je naš svet omejen, a nikoli tako nazorno kot v fizičnih zamejitvah. To je poligon, učilnica, labirint! Navdušujoče ne glede na posamično delo in finese medčloveških odnosov. Ne nazadnje smo ujeti v glavi, na planetu, v predsodkih, v svojem krogu, državi, na svojih celinah in še kje. Nikoli ne bo dovolj napisanega o tej temi.
Kritiki vašo knjigo hvalijo kot eno jezikovno najbolj sočnih zadnjega časa. Je ta jezikovna nebrzdanost tudi izraz neprilagojenega duha pripovedovalke?
Gotovo. Učim se še, kako se »ne metati ven«. Moja punca in prva bralka Andreja pravi, da so ji moje zgodbe ljubše, kadar oklestim jezik vsega balasta, torej tudi baročnosti ali nenavadnih izrazov. Včasih se ne pustim in vseeno umetničim, ker so mi od nekdaj všeč manično sprevračane tvorjenke, vendarle pa se v zadnjem času vse bolj zavedam, da ni dobro pretiravati na račun vsebine. Ko berem, imam rada enostavnost. Ne bi bilo odveč, če bi se je naučila tudi sama.
Kakšno diagnozo pravzaprav ima pripovedovalka: shizofrenija, manična depresija oziroma je preprosto malo fiu-fiu, kot pravite v knjigi?
Pripovedovalka nima diagnoze, blodi po kamrah medsveta in nihče ne ve, kaj natančno je narobe z njo. Morda je še najbližje odrešitvi v obliki zacahnane bipolarne motnje, vendar ji ne privoščim zadoščenja, da bi se poistovetila s črkami na papirju in rekla: »To je moja bolezen.« Ne. Kar naj se znajde v negotovosti, tudi to je vzgojno.
Zelo natančno obvladate tudi različne psihotropne učinke raznih zdravil, predvsem pa iz vašega pisanja postane jasno, kako paciente posiljujejo z njimi.
Pravzaprav jih ne morem obvladati na splošno, sem jih pa kar nekaj preizkusila. Enkrat sem se zgrozila, ko sem čakala v vrsti v lekarni in mi je neki več kot očitno precej zadet človek, po mojem tudi sicer precejšen ljubitelj drugačnih stanj zavesti, ponudil 70.000 tolarjev za recept, ki sem ga držala v roki. Če je droga legalna, to ne pomeni, da ni droga. Nimam sicer nič dobrega povedati o drogah, zame so bile zmeraj prej ovira pri letenju kot pomoč pri pristanku, vendar sem imela in še imam strahotne težave s tem, da se jih predpisuje na pamet, vsem pošrek in raje več kot manj. Dovolj hudo je že, da jih sploh potrebujemo. To sem dolgo dojemala kot osebni poraz.
Naslednja knjiga bo govorila o neki drugi družbeni sceni. Kako daleč ste že s pisanjem?
Družbene scene so mi seveda zanimive, saj so v nasprotju z zapori in psihiatričnimi ustanovami nekakšen prostovoljno omejen prostor. Knjiga z delovnim naslovom Bojne barve, izšla bo pri založbi Škuc Lambda, pa kljub temu ne bo govorila o lezbični ali LGBT-sceni, ker jo premalo poznam. Prej bi rekla, da sem se trudila ubesediti izkušnjo istospolne usmerjenosti v večinskem svetu, med strejt populacijo, in seveda stike oziroma nesporazume in kratke stike, ki iz tega izvirajo.
Napisana bo konec avgusta, tako da je že sestavljena v surovi obliki. Še skuhati jo je treba, pa bo. Kar pa je najtežje, kakopak. Ko smo v budističnem samostanu v Indiji meditirali o tem, kaj je avtomobil, je menih, ki je meditacijo vodil, postavil vprašanje: Če imamo vse sestavne dele položene drug poleg drugega na tla, ali je to že avtomobil? Seveda sem pomislila, kako daleč od avtomobila je to, sploh ob moji tehnični nesposobnosti. Po tej logiki lahko rečem, da se lahko pri moji drugi knjigi še marsikaj izjalovi, preden bo to knjiga.
