Jolka Milič, zasvojenka posebne vrste

Jubilantka bo devetdesetletnico praznovala z debelo antologijo Poezija – bla, bla, bla od A do ...?/Poesia – bla, bla, bla dalla A alla ...?

Tue, 02.02.2016, 15:00

 

Jolka Milič: »Večinsko Slovenci sodijo med izrazite esterofile, ki tuje kar non stop poveličujejo in svoje strašno radi, privatno in javno, omalovažujejo. Ki svojega jezika niti ne marajo, kaj šele da bi ga ljubili. Ne poznam naroda s takim ... odporom (disamore) do sebe, do sonarodnjakov in jezika.«

V Sežani ob cesti živi zasvojenka posebne vrste: že desetletja dolgo se peča z jezikom, vsak dan rabi odmerek poezije. A ne le konzumira, tudi daje, veliko, kot se za »(med)kulturno spletično«, ki jo poznajo tako rekoč vsi, pač spodobi.

Njen prevajalski opus iz italijanščine v slovenščino in iz slovenščine v italijanščino je komaj pregleden, impresiven tako po številu avtorjev kot številu enot. Tudi bližnjo okroglo obletnico, 5. februarja bo dopolnila devetdeset let, si je jubilantka zasladila s poezijo, z debelo antologijo Poezija – bla, bla, bla od A do ...?/Poesia – bla, bla, bla dalla A alla ...?, ki prinaša pesmi dvajsetih sodobnih slovenskih pesnic in pesnikov, prevedene v italijanščino (knjigo je izdala tržaška slovenska založba Antony).

Leta 2013 ste bili prva dobitnica mire, nagrade 'za dosežke in dejanja, ki dosegajo visoko umetniško (ali znanstveno) kakovost, obenem pa ne podlegajo stereotipom in predsodkom s področja spola'. Koliko tega zadnjega ste doživeli?

To vprašanje sem parkrat prebrala, a sploh ne vem, če sem ga razumela, sem namreč trdobučna, meni je včasih treba povedati dvakrat, kot v mlinu, da sploh dojamem smisel rečenega. Torej: spolni stereotipi, pa niti ni nujno, da so zgolj predsodki, lahko so krvavo resnični, so tako rekoč – ne samo pri nas, vsepovsod, še vedno naš vsakdanji kruh, ki ga dobimo serviranega na sto načinov in ga hočeš nočeš moramo vsaj preglodati. V zvezi s predsodki pa, pred katerimi sicer ni nihče imun ali posebej zavarovan, kolikor se poznam, bi prej rekla, da sem njihova kar vztrajna podiralka kot nasprotno negovalka in ­konstruktorka.

Kaj požene nekdanjo bančno uradnico, da povede silno število slovenskih avtorjev pred italijanske bralce in italijanskih avtorjev pred slovenske?

Moja bančna kariera je bila očitno prekratka, da bi odkrila, kako lepo, tin-tin, zveni denar in kaj vse se da napraviti z njim, da sem se tej sladkosti tako ... lahkomiselno (?) odrekla in se usque dum vivam et ultra zapisala srečno-nesrečni (beri enosmerni – neuslišani) ljubezni do poezije. Zvoniti po toči, nič ne pomaga. Cekini mi sicer – zlasti ko je v žepu suša – cinično šepečejo: Sudbina jarac, Jolka, a ne? Muze pa v roju pritečejo, da me potroštajo in tolažijo in me zlahka tudi ­potolažijo.

So prevedeni avtorji hvaležni?

Iz mojega slovarja sem že kot najstnica črtala besedo hvaležnost, ki naj bi je bila jaz kdaj v življenju deležna nasploh, in jo nadvse domiselno zamenjala z veseljem in zadovoljstvom, ker sta zdaleč manj zahtevna in pretenciozna, zdaleč bolj domača, prisrčna in vzajemna. Pa lahkotna kot perce in osrečujoča. V stilu: tvoje veselje, moja radost. In te radosti je kar veliko, dovolj je, da zaprem oči in jo prikličem v spomin.

V nekem pogovoru ste o svojem prevajalskem opusu navrgli: Rada se grem tudi '(med)kulturno spletično'.  Zelo dobro ni bilo nikoli, a kakšni bi bili idealni pogoji za tako početje?

Ja, prevajalka sem le po sili razmer in sem se začela ukvarjati s prevajalstvom le zato, ker sem se šla oziroma, čisto na začetku, ker sem se hotela iti – 'pionirsko' – (med)kulturno spletično. Povedano po domače: spraviti čez domače planke vsaj nekaj naše poezije in njihove avtorje, kar mi je tudi uspelo. Kakšni bi bili idealni pogoji? Igor, ne bodiva tako vražje zahtevna, ne spodobi se, da vznemirjava slovensko kulturo, naj sladko spi in še slajše sanja, da bodo medena rosa in pečene piške padle z neba. Meni bi zadostovalo, da bi ... obstajali navadni pogoji, taki čisto pritlehni, vendar nekakšni ... in tisoč milj daleč od idealnih. Saj bi me še kap zadela od presenečenja, če bi se pokazalo, da so idealni.

Italijanščina je pri vas na prvem mestu, a prevajali ste tudi iz španščine in francoščine. Bolj naporno?

Še vedno kaj prevedem iz španščine in francoščine, italijanščina pa ima absolutno prednost, tudi zato, ker je v ta jezik in iz njega še vedno bolj malo prevajalcev poezije. Upam, da jih bo kmalu kaj več in dovolj in tudi preveč. Italijanščina, ne pozabite, je moj prvi knjižni jezik in slovenščina drugi. Sežansko narečje in triestinščina pa pred obema moji prvissimi narečni govorici.

Samo po sebi umevno je tudi, da sem bolj doma v italijanščini in slovenščini kot v francoščini in španščini in da je pri dveh zadnjih treba vložiti malo več truda. Kar pa nikoli ni problem. A ne gre za napor, marveč za lagodnost. Če grem v Trst, za lučaj iz Sežane, v vsaki malo večji italijanski knjigarni dobim bodisi iz katalogov kot iz zalog vse knjige, ki si jih poželim, ali si jih naročim in dobim najkasneje čez teden dni za isto ceno. Kar pa ne velja za francoske in španske knjige, pri njih se vse precej zakomplicira.

O zmeraj pičlih sredstvih za prevajanje slovenske literature imate, kot sem prebral v arhivu, svoje mnenje, pred leti ste s tem v zvezi omenjali gluho lozo in metanje vode v morje.

Razmere se, na žalost, niso izboljšale, prej poslabšale. Sredstva, kot mi provincialci izvemo iz časopisov, postajajo vedno bolj pičla nasploh, ne samo za izdajanje dvojezične poezije. Zanjo pa ni pravega interesa niti komunikacije. Gluha loza je medtem še oslepela in očotala – postala šepava – in vsaj delno ohromela. Metanje vode v morje pa je pri nas na vseh področjih postalo že narodni šport.

Bralci smo med naslajajočim se branjem že pred desetletji lahko videli, da ste človek, s katerim je nadvse naporno biti v sporu. Kaj vas je izzvalo k pisanju v polemičnem žanru?

O naslajanju bolj malo vem, da ne rečem nič, lepe novice redkokdaj pridejo do avtorjev. Meni so ostale v spominu predvsem batine, ki so od vsepovsod (pri)letele in nikoli, niti pomotoma v rokavicah, pardon, prišle so tudi v rokavicah, a tistih boksarskih, da si videl zvezde, ko so te zadele. Edina sreča – seveda zame –, da so mi tisti hudo užaljeni, ki so mi smrtno zamerili, odgovarjali v afektu, afekt plus samoljubje pa sta slaba svetovalca, tako da sem jim lahko brez težav odgovorila v rimah, ne da bi se poslužila kot oni nizkih udarcev in se, sicer vsa podpluta, popraskana in otekla – še kar častno izmazala. Kot nekakšna zmagovalka turnirja. Očitno Pirove sorte.

O mizerni rabi slovenščine ima marsikdo pripomniti hude, trpke besede. Kdo po vašem danes najbolj kvari slovenščino?

Sami. Ki jo zapostavljamo. Ki jo pehamo na drugo in tretje mesto. Ki ji ne dovolimo, da bi normalno zadihala in dihala. Večinsko sodimo med izrazite esterofile, ki tuje kar non stop poveličujejo in svoje strašno radi, privatno in javno, omalovažujejo. Ki svojega jezika niti ne marajo, kaj šele da bi ga ljubili. Ne poznam naroda s takim ... odporom (disamore) do sebe, do sonarodnjakov in jezika. Že žaljivka slovencelj/slovenclji nas dovolj zgovorno označuje. Tisti Slovenci, ki z njo najbolj opletajo, nikoli ne rabijo prve osebe ednine, niti dvojine in ne množine, pa bi morali, saj so Slovenci, a slovenclji so vedno le drugi, sebe zmerom izključijo iz te slovenske nič kaj zavidljive kategorije človeka, kot da bi bili nekaj ekstra, imuni pred recimo pritlikavostjo duha. Tujci pač pred poniglavci. Kako nekritično, da ne rečem objestno v slabšalnem ­pomenu te besede.

Ob prejšnjem okroglem jubileju ste prostodušno priznali zasvojenost z izdatnim dnevnim odmerkom poezije. Je danes še tako? Kaj jemljete?

Zasvojenosti se težko rešiš, še ko se je skušaš prav za vsako ceno znebiti. Če pa jo posadiš v gredico, jo zalivaš z deževnico in redno obrezuješ, rahljaš zemljo in ruvaš plevel okoli nje, da bo bolj bujno rasla in cvetela, in ji dodajaš, kot je napisala v neki svoji pesmi Veronika Dintinjana: ljubezen, samo ljubezen in substral / amore, solo amore e fertilizzante ... zlepa se je ne losaš, ti je napisana tako rekoč na kožo in se greš pač do svojih zadnjih dni zlasti ... bla, bla, bla poezijo. In v par letih deloholično scimpraš ducatek dvojezičnih zbirk, med katerimi je najbolj izstopajoča 520 strani debela istoimenska pesniška antologija.

Igor, vabim 11. februarja popoldne na predstavitev v Trubarjevo domačijo v Ljubljani. Nota bene: Izdali smo antologijo s svojim, ne davkoplačevalskim denarjem, kar sodi tudi med nezanemarljive posebnosti, da ne rečem, je unikum, in jo prodajamo zelo poceni: dvajset evrov. Kdor pa napiše in nato kje objavi poročilo ali recenzijo, vsaj eno straničko dolgo, in je lahko popolnoma negativna, dobi zastonj recenzijski izvod. Pa reci, da nismo kampeljci, če si upaš.

Povezane novice

Domači devetdesetletniki in tuji jubilanti
2. January ob 16:02
Doma bomo letos čestitali Francetu Slani, Janezu Matičiču, Borisu Paternuju, Jolki Milič in Ivanki Mežan.
Prijavi sovražni govor