»Jugo eksperiment« v letu, ko je šel svet s tečajev

Britanski zgodovinar Keith Lowe je na nedavnem obisku v Ljubljani, kjer je spregovoril o povojnem obdobju na »podivjani celini«, pritrdil tezi, da za vsa obračunavanja, ki so se po letu 1945 zgodila na jugoslovanskih tleh, obstaja bore malo potrditve v arhivskem gradivu. Leto 1968 je bilo, po drugi strani, solidno dokumentirano.

Iz stenogramov partijskih sej, govorov politikov, časopisne dokumentacije in pričanj še živih udeležencev je hrvaškemu zgodovinarju Hrvoju Klasiću uspelo ustvariti verodostojno, komentirano verzijo dogodkov. Njegova knjiga Jugoslavija in svet leta 1968 (Beletrina 2015, prevod Višnja Fičor in Seta Knop) pa na veliko presenečenje bralca prinaša tudi številne­ vzporednice z vzroki za nezadovoljstvo s stanjem v družbi danes.

Leto 1968 zaradi asociacij na prevratniške študente, ki so bili »realni in zahtevali nemogoče«, gotovo premore čar, ki s časom ne zbledi. Ravno nasprotno: bolj ko minevajo desetletja, bolj se zgodovinska dejstva umikajo subjektivnim spominom (lahko celo iz druge roke) in vse postaja zmagoslavno, junaško, dramatično. Za zgodovinarje, ki vendarle vztrajajo pri eksaktnem povzemanju, je časovna distanca lahko tudi prednost.

V skoraj petih desetletjih, kolikor bo čez tri leta od globalnega študentskega vrenja, so se odprli arhivi, razpadle države in se raztreščili v drobce režimi, ki so predpisovali točno določen zorni kot, s katerega je bilo dovoljeno gledati. Prav to je verjetno glavni motiv, zaradi katerega bi se človek ob ne preveč dramatični 47. obletnici leta 1968 hotel seznaniti z rekonstrukcijo dogodkov, temelječo na virih, ki ovržejo mite in romantične predstave.

Samoupravni sistem, edinstveni križanec

Hrvoje Klasić, profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu, v več kot štiristo strani debeli knjigi, katere skoraj deset odstotkov odpade na kazala in navajanje virov, začne pripoved s predzgodbo. Natančneje, leta 1950, ko je bil sprejet zakon o samoupravljanju, ki je postavil temelje jugoslovanskemu unikumu: sistemu, ki je bil »nekakšen križanec, saj je imel elemente liberalizma (avtonomnost podjetij) in etatizma (centralno planiranje)«.

Do začetka šestdesetih je uspešno deloval, Jugoslavija je vstopila v desetletja skokovitega razvoja, zaposlenost je rasla, rasel je tudi standard njenih državljanov. Treba je dodati, da je jugoslovansko vodstvo znalo dobro unovčiti načrtno lovljenje ravnotežja na brvi med vzhodnim in zahodnim blokom. Odnosi s Sovjetsko zvezo so po Stalinovi smrti postali spet malce bolj prisrčni, Jugoslavija je uživala tudi relativno naklonjenost ZDA, kar se je materializiralo v čisto konkretni pomoči od obeh blokov (ali vsaj prelaganju odplačila dolgov).

Na pogorišču druge svetovne vojne so zrasle hišice porajajočega se srednjega razreda, ki si je sčasoma lahko privoščil tudi vikende. Jugoslovanom je, na kratko povedano, šlo tako dobro, da so bila njihova pričakovanja za prihodnost nekoliko nerealna, zato jih je kriza, ki je izbruhnila na pragu šestdesetih, presenetila.

Brezposelnost se je spet povečala, udarila je predvsem med mladimi, visoko kvalificiranimi kadri, ki si po končani fakulteti niso mogli obetati zaposlitve, zato so pogosto emigrirali. Delovna mesta, za katera so se izobrazili, so namreč zasedali stari kadri – prvoborci, ki so si pridobili kvalifikacije med NOB, položaje pa z izpričano zvestobo partijskim načelom.

Po podatkih zveznega statističnega urada iz leta 1967, ki jih navaja Klasić, »skoraj polovica direktorjev jugoslovanskih gospodarskih organizacij ni imela več od osnovnošolske izobrazbe, samo 14 odstotkov pa jih je imelo višjo ali visoko izobrazbo«. Ti so, skupaj s partijskimi funkcionarji, gotovo tvorili jedro tako imenovane »rdeče buržoazije«, proti kateri so vzklikali protestniški študenti v Beogradu junija 1968.

Študenti proti »rdeči buržoaziji«

Študentskih gibanj v Jugoslaviji leta 1968, katerih obravnava zaseda skoraj polovico knjige (med drugim zato, ker po avtorjevem mnenju v sebi nosijo zametke zgodnjih političnih strank, večpartijskega sistema in s tem razpada SFRJ), seveda ne gre prikazati kot proteste proti komunističnemu režimu. V resnici so študenti, ki so jim vsaj v Beogradu pritegnili tudi profesorji (predvsem sociologi in filozofi­ s Filozofske fakultete v Beogradu, jedro uredništva revije Praxis, katere intelektualni aparat je bil teoretična podlaga protestom), zahtevali le bolj dosledno udejanjanje načel socializma.

Nekoliko jim je pri tem resda šlo za lastne »sindikalne« interese, kar je zadevalo boljšo študentsko namestitev in prehrano, glavnina njihovih zahtev pa je zadevala stanje v družbi nasploh: zmanjšanje dohodkovne neenakosti, zaposlovanje mladih strokovnih kadrov, ukinjanje honorarnega dela, sprejetje zakona o stanovanjskih razmerjih, preprečevanje komercializacije kulture. Takšne smernice – težko je verjeti, da so jih oblikovali pred 47 leti v SFRJ in ne danes v Sloveniji – je vseboval akcijsko-politični program, ki so ga sestavili študenti beograjske univerze in njihovi ­profesorji.

Študenti so tako, kot ugotavlja Klasić, za en teden postali partijska avantgarda. Ubesedili so probleme, ki so pestili jugoslovansko družbo, a si je vodilna garnitura zatiskala oči pred njimi. Ko so jo na ulici soočili z njimi, so bili odzivi različni; starejši prvoborci so to razumeli kot grožnjo svojemu privilegiranemu položaju, do katerega so se dokopali s krvjo in se bodo tako tudi poslovili od njega, liberalno usmerjeni kadri so tiho prikimavali.

Titovo stališče je bilo dolgo enigma. Naposled pa se je predsednik predsedstva, partijski poglavar in vrhovni poveljnik oboroženih sil po enotedenskem molku izrekel o študentskih nemirih. V televizijskem nagovoru je izvedel mojstrsko retorično figuro: namesto da bi grmel kot užaljeni avtokrat, se je približal razjarjenim študentom v podobi zaskrbljenega očeta.

Namesto da bi se z njimi spopadel, jim je – vsaj v javnosti – dal prav in tako dosegel, da je gibanje izgubilo naboj. Poleg tega si je pridobil plebiscitno podporo jugoslovanskih državljanov in ugled v tujini, katerega hipna izguba ga je skelela. Jugoslavija je bila spet urejena država, s študenti in predvsem njihovimi profesorji, praksisovci, pa je režim obračunal v letih, ki so sledila.

Razviti proti nerazvitim (in obratno)

Zanimivost, ki jo Klasić zazna in poudari, je, da so bili protesti študentov ljubljanske univerze spomladi leta 1968 povsem endemični in le ohlapno povezani­ z dogajanjem na beograjskih ulicah. Že takrat je bilo zaznati izrazito nacionalno komponento: študenti, ki so se uprli zavoljo zaukazane začasne izpraznitve študentskih domov, ki naj bi jih poleti oddajali turistom, so s transparenti opozarjali na slovenstvo in prikazovali problem študija kot »vitalen nacionalni problem«.

Pomenljivo je, s kakšno zvijačo je republiški oblasti, ki je deloma sicer izpolnila študentske zahteve, uspelo utišati protestnike: »z argumentom, češ da lahko demonstracije izkoristijo kot povod, da začne srbska vojska vzpostavljati red po Sloveniji«. Tako je menda povedal sam Stane Dolanc julija 1968 v Beogradu.

Naslov naslednjega poglavja – Medrepubliški in mednacionalni odnosi v Jugoslaviji leta 1968 – se zato ponuja sam od sebe. V popisih razprtij med tako imenovanimi razvitimi in nerazvitimi republikami in pokrajinami (za nadpovprečno razvite so veljale Slovenija in Hrvaška, presenetljivo pa tudi avtonomna pokrajina Vojvodina) je brez težav mogoče prepoznati­ podobnosti s pričkanjem med članicami EU o tem, komu se sme nameniti pomoč iz strukturnih in kohezivnih skladov in ali ni takšna pomoč samo potuha za lenuhe. V vse bolj ostrih izmenjavah mnenj na zvezni ravni je bilo napovedano dvoje prelomnih dogajanj, ki segata onkraj časovnega okvira leta 1968: slovenska »cestna afera« in »hrvaška pomlad«.

V leto 1968 pa zato sodi neka druga, »praška pomlad«. Ni skrivnost, da je bila navdih za postopno rahljanje političnega in gospodarskega ozračja na Češkem prav Jugoslavija z edinstveno ureditvijo, ki je dajala vtis, da pobira najboljše od obeh svetov, zahodnega in vzhodnega. Zato je jugoslovanski politični vrh spremljal sovjetsko posredovanje avgusta 1968 z grozo in nejasno slutnjo, da bi tanki utegnili pripeljati tudi v Beograd. Klasić priznava, da se dokončen odgovor na vprašanje, ali so Sovjeti načrtovali intervencijo v Jugoslaviji, skriva v za zdaj še zaprtih arhivih v Moskvi.

Kako se bo na dogajanje v Pragi odzvala Jugoslavija, je z zanimanjem spremljal tudi Zahod. V knjigi so pogosto priobčeni odlomki iz Cijinih analiz. »Skratka, Titovi glavni zunanjepolitični cilji so bili za vsako ceno ohraniti jugoslovansko neodvisnost, biti v očeh sveta zgled neuvrščene socialistične družbe in imeti dostop do gospodarskih priložnosti tako na Vzhodu kot na Zahodu,« so zapisali njeni analitiki v dokumentu Jugoslovanski eksperiment. Da se je ta eksperiment navsezadnje tragično končal, je danes znano vsem, knjiga Jugoslavija in svet leta 1968 pa nazorno prikaže, da so kali razpada vzbrstele že mnogo pred balkansko morijo.

Eno od očitnih protislovij, vgrajenih v jugoslovansko državno ureditev, najsi je bila ta (navzven) še tako liberalna, je krepitev avtoritarnega Titovega položaja. Ko je ta leta 1980 umrl, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo vse sesulo.