Tiskane izdaje
Seznamov, kaj bi kazalo prebrati v francoščini letošnje poletje, je ničkoliko, zanje so poskrbeli pri številnih francoskih revijah, v časopisju in še kje. V knjižni hiperprodukciji, o kateri že leta govorijo v Franciji, se ponujajo kot jasnejši kažipoti v dopustniško torbo knjig ... Medtem pa se že oglaša jesen z mnogimi romanesknimi novostmi.
Zdaj, ko različni portali še ponujajo lestvice poletnega »naj« čtiva in jim bralci sledijo vsak po svoje, mnoge že zanima, kakšna bo letošnja »rentrée littéraire« − jesenska bera novih naslovov. Kakor je znano, se tokrat, od sredine avgusta do oktobra, obeta 589 novih romanov, po večini francoskih in 196 tujih, kar je nekoliko manj kot lani, ko jih je izšlo 607. Po pisanju Monda je pričakovati veliko literarne odprtosti, svežine in razgledanosti, tudi novih pisateljskih talentov ni malo na francoski literarni sceni, predvsem pa se je nadejati razkrivanja resničnih izkušenj, prav tako družinskih vpogledov.
Da bi kakšna knjiga odjeknila tako močno ali celo škandalozno, kot je lani pisanje Merci pour ce moment (Hvala za ta trenutek) Valérie Trierweiler, nekdanje življenjske sopotnice predsednika Françoisa Hollanda, se tokrat menda ne gre nadejati. Sploh, ker so četrti zvezek Petdeset odtenkov sive E. L. James (založba JC Lattès) v Franciji izdali že konec julija in niso počakali do 10. septembra, kakor je bilo mišljeno sprva. Jesenski naslovi naj bi tako nekoliko bolj sproščeno zadihali in si bodo morda svobodneje utirali pot med bralstvo, brez bojazni, da bi jih prodajno popolnoma zasenčila nova pogrošna Grey, ki tačas ruši rekorde. Po podatkih Edistata so je samo v tednu od 3. do 9. avgusta prodali vrtoglavih 83.255 izvodov.
Za primerjavo: v istem obdobju se je na drugem mestu z 20.589 prodanimi izvodi znašlo Dekle na vlaku, velika uspešnica Paule Hawkins, medtem ko se je na tretje mesto uvrstila priljubljena domača avtorica Anna Gavalda - z 18.436 izvodi romana Des vies en mieux. Prvo deseterico prodajnih uspešnic določajo še trije Francozi: priljubljeni Guillaume Musso (Central Park), Marc Levy (Une autre idée du bonheur) in Michel Bussi (N'oublier jamais).
Med imeni, ki bodo poskrbela za letošnje jesensko branje in bi utegnila spodbuditi k branju tudi slovenske ljubitelje francoske književnosti, kaže omeniti Amélie Nothomb (Le crime du comte de Neuville, založba Albin Michel) ali pa prav tako pisateljsko prekaljenega Éric-Emmanuela Schmitta (La nuit de feu, Albin Michel). Čeprav je »zvezdniških« imen še nekaj: denimo Christine Angot (Un amour impossible, Flammarion), Philippe Delerm (Les eaux troubles du mojito, Seuil), Jean-Philippe Toussaint (La Mélancolie de Zidane, Minuit), Frédéric Beigbeder (Conversations d'un enfant du siècle, Grasset), menda ne bo mogoče prezreti tudi nekaterih novincev in novink, vrednih bralske pozornosti: Simon Liberati se je podpisal pod roman Eva (Stock), po priporočilu Monda je zanimiva prav tako pisava Alice Zeniter in odkrivati da kaže Tristana Garcio. Zapišimo še, da so se tudi pod tokratne prevodne novosti podpisala odmevna imena: Toni Morrison, David Grossman, Nick Hornby, David Foster Wallace in še kdo.
Večno prepletanje izmišljije in resničnosti
Tematsko je videti, da francoski pisatelji trenutno najraje kopljejo po resničnosti, pri tem literarno odstirajo prenekatere družinske skrivnosti in si po svoje ližejo rane. Christine Angot, denimo, slika zapleteno uničujoče »zakone« starševske »ljubezni«, grdo omadeževane s spolnimi zlorabami, tudi Christophe Boltanski riše svojce, medtem ko Simon Liberati portretira ženo, filmsko ustvarjalko Evo Ionesco − zaradi česar ga je prizadeta tašča, fotografinja Irina Ionesco, že postavila pred sodišče. Svoboda izražanja na eni strani in pravica do zasebnosti se vedno ne prepletata posrečeno, posledica je medijski škandal: skoraj osemdesetletna Irina Ionesco zahteva izbris odlomkov, v katerih romanopisec popiše ženino otroštvo in materino vlogo v njem. Med naslovi letošnje jeseni ostaja žanrsko zanimiv tudi kriminalni roman, ni pa mogoče prezreti niti velike fascinacije nad zgodovinskimi temami in nekaterimi junaki preteklosti in sedanjosti, po večini umetniki, a tudi nad trinogi in drugimi (od Racina in Ludvika XIV. do Casanove in Victorja Hugoja pa Kafke, Rolanda Barthesa ...). svetovno znani alžirski pisatelj Yasmina Khadra, denimo, piše o pokojnem libijskem voditelju Gadafiju kot utelešenju človeškega barbarstva, Bernard Chambaz pa zelo aktualno popisuje Putina.
Nezadovoljstvo
Kakor marsikje po Evropi in svetu tudi na silno natrpanem francoskem založniškem trgu že precej časa žalujejo za (nekdanjim) zahtevnim bralcem, ki bi hotel segati predvsem po kakovostni književnosti in mu za dobro knjigo ne bi bilo težko odšteti denarja. Vsaka jesen je za založnike in knjigotržce nov obet: rentrée littéraire v povprečju predstavlja do 18 odstotkov celoletne prodaje leposlovja.
Mnogim, ki delajo s knjigami, je hkrati žal - denimo neodvisnemu pariškemu založniku Pierre-Guillaumu de Rouxu, kot je pred kratkim povedal za Delo -, da se medijska mašinerija in široke množice za njo bolj kot za izvirno literarno pisavo posebnih peres po večini zanimajo za ena in ista imena - in ta jih bolj kot s poglobljeno naracijo pritegnejo s plehko družbeno pojavnostjo; kot fenomen. Enega največjih francoskih pisateljev Michela Houellebecqa široke množice zagotovo razumejo predvsem tako ...
Stran od večine
Brezštevilni seznami z »naj« knjižnimi naslovi, s katerimi smo vedno znova bombardirani bralci, niso nujno brez pomena. Prava lista je lahko tudi dober smerokaz stran od diktata večine ... Potegne na plan, kar pogoltne tržna logika.
